Nedavno mi je pogled med prebiranjem romana Malomeščani Lare Paukovič obstal na opombi. Še bolj kot sama odločitev avtorice za uporabo opomb v takšnem besedilu me je začudil pojem, ki je bil po njenem (ali pa tudi lektoričinem) mnenju potreben razlage: Tinder. Začel sem razmišljati o tem, komu naj bi bil roman potemtakem sploh namenjen, če je pojem, ki je tako generaciji likov kot tudi mlajšim generacijam najbrž več kot dobro znan, potreben razlage. Ali avtorica ni dovolj zaupala mlajšemu bralstvu ali je želela nagovarjati čim širšo ciljno publiko? Če je bil razlog slednje, bi z opombami vsekakor morala opremiti tudi pojme kot after ali pa GHB (ki ga recimo jaz, njen vrstnik, tudi nisem poznal). Dodaten občutek tujosti ustvarja avtoričina nedosledna raba kurzive, s katero zapisuje nekatere izraze, ki označujejo pojave sodobne (pop)kulture ali so enostavno slengovski, vendar še zdaleč ne vseh. Če bi me nekdo povabil na cheese cake v kurzivi, bi se zagotovo vprašal, čemu tak poudarek, saj gre za pojem, ki je že dodobra prodrl v naš vsakdan, po drugi strani pa v romanu mrgoli tujih besed, ki niso zapisane v kurzivi. Toda namen tega eseja ni kritika romana, temveč odpiranje veliko širšega vprašanja. Namesto oguljenega tuhtanja o tem, ali mladi sploh še berejo, bi zadevo rad obrnil: kdo sploh piše romane, ki nagovarjajo mlade odrasle ter zrcalijo njihov življenjski in izkustveni svet?
Uroš Zupan je leta 2013 v eseju Generacijski romani razmišljal o romanu Manj kot nič ameriškega pisatelja Breta Eastona Ellisa, ki je v osemdesetih letih preteklega stoletja kot mlad avtor v svojih delih izhajal iz sodobnega življenjskega sveta in takratne popkulture ter s tem uspešno nagovoril in fasciniral pripadnike iste generacije, tudi Zupana. Kot oznako za tovrstne knjige slednji uporablja pojem generacijski romani in jih definira takole: »[K]njigo napiše pripadnik iste generacije, v času izida mlad pisatelj, v njej je mogoče prepoznati konture sveta, v katerem smo odraščali, naše psihe so v tem svetu prepletene s popkulturo in junak je seveda nesprijaznjen z resničnostjo in išče nekakšen absolut.« Zupan s časovne distance razmišlja o tem, katere slovenske knjige iz osemdesetih let bi se v tem pogledu lahko kosale z Ellisovo, in omeni dva primera, Mazzinijeve Drobtinice in Morovičevo Bombo la petrolia.
Fenomena, ki ga Zupan raziskuje, se je iz znanstvene perspektive lotil Christian Klein v monografiji Kultbücher (2014). Knjige kot Salingerjev Varuh v rži, Goethejevo Trpljenje mladega Wertherja ali Generacija X Douglasa Couplanda so kultne oziroma generacijske, ker jim je uspelo – oziroma jim v določenih primerih še vedno uspeva – nagovoriti generacijo mladih bralk in bralcev v času mladostništva, recimo v času zaključevanja šolanja, ko se prvič znajdejo v krizi. V tem času namreč zapuščajo družinski okvir, ki jim je prej zagotavljal identiteto, iskanje ustrezne alternative pa precejšnjemu številu mladih povzroča težave. Poleg tega v tem času razvijajo vrednostni sistem, ki jim bo celo življenje služil kot temelj razmišljanja in presojanja. Literarna dela lahko pri tem nudijo oporo, če bralec v vrednostnem sistemu literarnega lika najde orientacijo za lastno vedenje. Velikokrat so to liki, ki izstopajo po značaju, ker se upirajo sodobnim družbenim kovencijam, mainstreamu in starejšim generacijam ter poudarjajo svojo individualnost in emocionalnost. Skratka: gre za posebne, karizmatične like, s katerimi se bralec poistoveti in ki mu dajejo občutek, da je tudi on nekaj posebnega, kar je seveda malce absurdno, če se to dogaja večji skupini bralcev. Povedano z besedami Leva Grossmana: »Paradoks vsakega Voice romana je v tem, da združuje generacijo bralcev okoli ideje, da je vsak od njih edini zajeban outsajder, ki v svetu, polnem šminkerjev, govori resnico.« Pogoji za identifikacijo z liki so prvoosebni pripovedovalec, ki pripoveduje »neposredno«, ne iz zrelejše perspektive, različni postopki ustvarjanja vtisa avtentičnosti (npr. pristen jezik) in razmeroma neznan avtor, saj ima bralec le v tem primeru dovolj prostora za projiciranje lastne podobe na besedilo. Če bi bil avtor že uveljavljen in znan, bi bralcu ta proces s svojo podobo znatno oteževal. Bralec takšnih knjig lahko čuti pripadnost večji skupini sobralcev, ki tvori skupnost ljudi s podobnimi vrednotami in okusom, kot na primer ob pojavu t. i. Wertherjeve mrzlice, ko so se bralci začeli oblačiti kot mladi Werther, nekateri pa so si po njegovem zgledu celo vzeli življenje. Tako lahko nastane kult okoli knjige, ki zajama celo generacijo, in v redkih primerih doseže celo nadgeneracijsko veljavo. Razume se, da to uspe le redkim delom.
V slovenski literaturi bomo najbrž zaman iskali take primere, čeprav slovenski literarni prostor celo pozna žanrsko oznako generacijski roman, ki v mnogih literarnih prostorih sploh ne obstaja – dobesedni prevod Generationenroman v nemščini namreč označuje rodbinske romane, v anglosaškem prostoru srečamo oznako VOAG-novel (Voice of a Generation Novel), ki je rezervirana za izbrane primerke. V slovenskem prostoru se z generacijsko oznako ravna veliko bolj radodarno. V literarni vedi jo je vztrajno uveljavljal Franc Zadravec, z njo pa je označil peščico romanov, ki jih je France Vodnik leta 1936/37 v tridelnem eseju Povojni slovenski »romani generacije« v reviji Mentor poskusil spraviti pod skupni, generacijski imenovalec. Koncept generacije je bil v različnih znanstvenih strokah takrat namreč zelo priljubljen. Sociolog Karl Mannheim je v svojem slavnem, do danes merodajnem referatu Problem generacij leta 1928 generacije opredelil kot skupine vrstnikov, ki določene zgodovinske dogodke predelujejo vsaka na svoj način. To je bilo vidno na primeru prve svetovne vojne, po kateri je nastalo več skupin mladih, ki so se na podlagi izkušenj med vojno in po njej politično različno opredeljevale. Velik prispevek Mannheimove teorije je opozorilo, da generacije niso danost, ampak nastajajo kot živ proizvod družbe in ne nazadnje tudi komunikacije. Generacije se torej ustvarjajo, tudi v medijski, umetniški komunikaciji. V literarni javnosti se je takrat veliko govorilo o delih t. i. izgubljene generacije, kar bi utegnilo spodbuditi tudi Vodnika k iskanju primerljivih romanov iz slovenskega prostora. Izpostavil in opisal je šest romanov, med drugim Novo mesto Mirana Jarca in roman Človek mrtvaških lobanj Bratka Krefta.
Posebnost teh besedil je, da so antipod klasičnim avtobiografijam, kakor jih imenuje Vodnik. Namesto da bi človek v letih opisal svojo življenjsko pot, opisujejo v teh knjigah razmeroma mladi avtorji nedavno preteklost oziroma sodobnost, v delih pa lahko zasledimo avtobiografske prvine. Gre za besedila, ki uprizarjajo življenjski svet mlajših ljudi po prvi svetovni vojni ter njihovo iskanje smisla in mesta v družbi. S tem nedvomno nagovarjajo mladostnike, hkrati pa njihova dela predstavljajo dokument življenja in mišljenja neke generacije. V tem je tudi šibkost oznake – pojem generacijski roman se namreč pogosto uporablja tudi za romane, ki o neki generaciji govorijo z veliko večje časovne oddaljenosti – tak primer je denimo roman V Elvisovi sobi Sebastijana Preglja. Poleg tega nekateri s tem pojmom označujejo rodbinske romane, ki opisujejo več generacij iste družine in ne pripadnikov ene generacije. Oznaki torej med iskanjem ne gre popolnoma zaupati.
Zupan je med pisanjem svojega eseja izbral precej pragmatičen pristop in po predlogih vprašal kolege in znance. Medtem ko se Milan Jesih in Zupanov vrstnik Slavo Šerc vsak domislita svojega generacijskega romana, Urban Vovk, Manca G. Renko in Katja Perat z odgovorom ne morejo postreči. Vemo, da je tranzicija pomenila premik k intimnim zgodbam, ampak ali je prinesla tudi smrt generacijskih besedil?
Problem gotovo ne more biti v intimnosti, saj sta tako Mazzinijev Egon v Drobtinicah kot Moro v Morovičevi Bombi la petrolii dokaj individualizirana lika, ki jima je v prvi vrsti mar za hedonizem ter se družbi upirata iz osebnih razlogov in ne v imenu višjih idealov, kot na primer skupina okoli novomeške pomladi. Posplošeni liki, postavljeni v širši kontekst, niso dober recept za pridobitev generacije bralcev. Navsezadnje Holden Caulfield in mladi Werther zagotovo nista ne arhetipski osebi njunega časa ne politično angažirana, nasprotno, bralstvo sta privlačila in ga še vedno pritegujeta ravno s svojo individualnostjo in čustvenostjo. Časi se vsekakor spreminjajo, s tem pa tudi potrebe bralcev. Tudi Zupan piše, da bodo mlajše generacije imele svoje generacijske romane, a kje jih najti? Uporniški liki kot pri Ellisu in Salingerju mogoče sploh niso več sodobni in bi jim manjkala verodostojnost. Klaus Hurrelmann in Erik Albrecht sta pripadnike t. i. generacije Y ne nazadnje razglasila za »tajne revolucionarje«, saj družbenih sprememb niso dosegali s protesti, ampak z vztrajnimi pohodi po institucijah in uveljavljanjem vrednot v lastni življenjski praksi. Literarni lik, ki naj bi ustrezal takšnemu razumevanju upora, seveda ne sme dneve in dneve posedati po gostilnah ali osvajati enega spolnega partnerja za drugim. Dilemo vprašanja upora mlajših generacij odlično ponazarja Aljoša Harlamov v svojem Bildungsromanu, ki sicer šteje že trinajst let, a se zdi v določenih vidikih še zmeraj aktualen:
Kako je mogoče odrasti, če se ne moreš upreti? […] Mladi morajo biti uporni brez razloga, ker je razlogov za upor preveč, da bi lahko izbrali. Samo tisti najlažji razlog je najtežje najti. Dedki se hvalijo z gozdovi in vojno, očetje z izpisi prisluškovanj in arestom ali pa s tatuji in slikami, kako z zavihanimi rokami držijo lopato na gradnji železne ceste. […] Kako bi se le lahko uprli v svetu, ki so ga stari zgradili prav zanje, prav za jutri? Z žulji in krvjo. Svet, ki jim nudi toliko izjemnih podob in izdelkov, ki so lahko njihovi, vso to blago, ki je narejeno najprej zanje, ki na njih svet stoji. Za njihovo svobodo in srečo, tako da jim je odvzeta možnost, da bi bili kdaj svobodni in srečni.
Roman Aljoše Harlamova bi lahko bil odličen generacijski roman, a je junak tako pasiven, da niti ne spregovori. Seveda s tem odlično ponazarja današnje mlade, a za identifikacijo z likom enostavno ni dovolj prostora, če delo bralcu ne ponudi vpogleda v notranjost, nobenih miselnih vzorcev in izjav, ki bi lahko služile kot moto ali vodilo za bralca. Poleg tega je ta junak predstavnik zelo izbrane skupine ljudi, saj gre za intelektualca, ki je nameraval zasledovati akademsko kariero. To niti ni v nasprotju s tradicijo slovenskih generacijskih romanov, saj junaki večinoma izhajajo iz visoko izobraženega in umetniškega okolja, a vendar je hkrati jasno, da se s tem krčijo tudi možnosti za poistovetenje bralcev z junaki. Zanimivo je tudi, da je Harlamov sam postal »tajni revolucionar« – pisanje je po prvencu opustil in zdaj deluje kot glavni urednik Cankarjeve založbe, kjer svoje ideje uresničuje na institucionalni ravni. Res pa je tudi, da je njegovo generacijo Y že nasledila generacija Z, katere dobršen del se trenutno postavlja na lastne noge. Kakšen pa naj bi bil lik, ki bi današnjim mladostnikom služil kot projekcijska površina?
Če pogledamo sodobne definicije generacij, se med značilnostmi večinoma omenjajo izkušnje in navade potrošništva. Seveda so vrednote in pogledi pripadnikov teh generacij še vedno posledica političnega in ekonomskega razvoja, a generacijske skupine ne vzrastejo več iz velikih dogodkov, kakor je to predpostavljal Mannheim, na primer iz svetovne vojne ali iz študentskega gibanja 1968. Svoja imena dobijo iz različnih, banalnih razlogov: medtem ko je oznako generacija X populariziral Couplandov roman, sta generaciji Y in Z pač njeni naslednici po abecednem redu. To pa seveda ne pomeni, da se med seboj ne razlikujeta – prav nasprotno, ena najpomembnejših razlik je zagotovo v tem, da se je generacija Z že v zgodnjem otroštvu srečala s sodobnimi tehnologijami, posledica slednjega pa je povsem drugačen odnos do uporabe spletnih medijev in najnovejših tehnoloških naprav.
V tem pogledu so Malomeščani prikaz mlade generacije, saj govorijo o mlajši ženski, katere vsakdan je prepleten z uporabo različnih tehnologij, a predstavitev junakinje je zelo splošna in predvsem površna, junakinja pa s svojim vedenjem ne deluje preveč simpatično, kar bi spodbujalo ali celo dovoljevalo identifikacijo. Prav nasprotno: bralec se najbrž ne more poistovetiti z osebo, ki se na literarnem večeru počuti povsem tuje. Še najmanj pa je v kakršnem koli vidiku deviantna. Malomeščani sicer nikoli niso bili označeni kot generacijski roman in avtorica tega namena najbrž niti ni imela. Nasprotno: naslov in vsebina knjige dajeta dovolj razlogov za sklep, da gre za karikaturo neke skupine ljudi. To je problematično, če pomislimo, da je prav Paukovič ena redkih romanopisk, ki svoje zgodbe umešča v sodobni čas in prostor ter ustvarja like, ki bi lahko bili njeni vrstniki, zgodbi njenih romanov (poleg Malomeščanov gre še za prvenec Poletje v gostilni) pa hkrati nista toliko individualizirani, da se širši krog bralcev vsaj v določenih potezah protagonistov ne bi mogel prepoznati.
Da bom še bolj nazoren: pet let starejši Katja Perat in Ana Schnabl sta svoja romana locirali na Dunaj v zgodnjem 20. stoletju oziroma v Jugoslavijo, v osemdeseta leta 20. stoletja. Muanis Sinanović je napisal »balkanofuturistično« Anastrofo, vsakdan junakinje romana Zataknjena v pomladi Tine Vrščaj pa sestavljajo sanje in fantazije z »radikalno odsotnostjo dejanskosti« (Katja Perat). V luči pravkar opisanega stanja se zdijo uvodne besede Kreftovega Človeka mrtvaških lobanj iz leta 1929 presenetljivo aktualne: »V slovenski literaturi zadnjih let je navada, da se o vsakdanjih pojavih življenja ne piše in to radi tega, ker je baje umetnost nekaj vzvišenega, nadživljenjskega. Zato pa tudi prevladuje v njej nadzemsko smrdeče mrtvilo.«
Seveda je to treba vzeti s ščepcem soli. Ana Svetel v svoji kratkoprozni Dobri družbi nedvomno uspešno zajame duh časa oziroma mlade generacije, saj so prevozi med njimi izjemno priljubljeni (tudi kot posledica ekonomske stiske), a v kratki prozi pač ni dovolj prostora za razvijanje likov in s tem zgodba težko postane delo, ki definira generacijo. Lani objavljena Hladna veriga Klemna Kordeža prav tako vsebuje veliko elementov sodobnega časa in potrošniške kulture ter v marsičem pronicljivo odslikava nekatere prvine sodobne družbe in skrbi, ki pestijo mlade. Vendar se zdi, da se knjiga želi dotakniti preveč tem hkrati, saj ne nazadnje ne ostane v sedanjosti, ampak vrže pogled tudi v prihodnost. Prav tako je glavni lik tudi v tem romanu specializiran intelektualec – s Timom Gartnerjem se bo marsikateri bralec težko, če sploh, poistovetil. Njegov lik ni dovolj karizmatičen, da bi pritegnil večje število mladih bralcev, povrhu pa ne more ponuditi konkretnega izhoda iz ustaljenih vzorcev ali njihove alternative – tudi Tim v svojem početju vedno znova trči ob zakonitosti ljubezni in družbe, ki ga utesnjujejo in spravljajo v negotovost. Natančno opazovanje in proučevanje družbe mu morda prinašata poklicni uspeh in družbeni ugled, v obstoječi sistem in njegove strukture se odlično vključuje, vendar pa ga vse to ne osrečuje. Identifikacijo ovira tudi vsevedni pripovedovalec, ki likom jemlje dobro mero neposrednosti in individualnosti.
Zahtevi po verodostojnosti in avtentičnosti lahko pri pisanju ustreza le pripadnik iste generacije. Zato preseneča, da so romani, ki so bili v zadnjem času deležni oznake generacijski roman, pogosto dela nekoliko starejših pisateljev, na primer Bazen Nataše Sukič ali Neverend Aleša Štegra. Leta 2020 je izšel Pontonski most Suzane Tratnik, ki bi ga po zasnovi nedvomno lahko uvrstili med generacijske romane, a se dogaja v devetdesetih letih preteklega stoletja. Tudi Agato Tomažič je tematika očitno zanimala, saj je v svoj Tik pod nebom vpletla »predstavnika digitalne generacije«. Najnovejši primer takšnega pisanja o mladih je Ekstradeviško Dušana Čatra, ki je za glavno osebo romana izbral sedemnajstletnika Maja. Čatru ne gre odrekati vidnega truda za avtentičnost lika, vendar tudi on ne more preseči dobronamernega opisa mladih s strani boomerja, ki pač misli, da se današnji sedemnajstletniki še vedno gibljejo »na kakšnem Facebooku«, ta pa je že nekaj časa predvsem domena Čatrovih vrstnikov. Ali je pisanje o mladih torej dokončno prešlo v roke starejših?
Zadnji pisatelj, ki je veljal za izrecnega »generacijskega« avtorja, je Nejc Gazvoda. Dejansko je v svojih delih obravnaval težave, s katerimi so se takrat spopadali njegovi vrstniki. Nekaj let pozneje je na oder stopila še Jela Krečič, katere Ni druge je bil prav tako označen kot generacijski roman, delo pa naj bi ponujalo, vsaj po mnenju njenega trideset let starejšega soproga, natančno analizo njene generacije. Žal pa je Jela Krečič stopila v isto past kot Lara Paukovič in ostala na površini nadvse posplošenih likov, za katere se zdi prav osupljivo, da izhajajo izpod rok intelektualke. Zanimanje za generacijsko tematiko je v obeh primerih nedvomno opazno, čeprav ga je v znatni meri generirala tudi literarna industrija, ki je s pojmom generacija ravnala izrazito potratno. Seznam avtorjev in avtoric, ki naj bi bili predstavniki nove generacije osemdesetih, se je kar daljšal, a so hitro deževale kritike z vseh strani, češ da med njimi ni skupnosti. Na tem mestu se ne bi globlje spuščal v to tematiko, saj so o tem izčrpno razpravljali že drugi. Kar želim povedati, je to, da slovenski literarni sistem in slovensko družbo nasploh zaznamuje izrazito generacijsko mišljenje. Pomislite le, kolikokrat uporabite pojem generacija in kolikokrat razlikujete med mladimi in starimi. Sam pri tem nisem nobena izjema.
Da potreba po generacijskih besedilih še vedno obstaja, ne nazadnje dokazuje priljubljenost romana Normalni ljudje Sally Rooney, ki v Sloveniji že kar nekaj časa zaseda višja mesta na lestvici najbolj izposojanih knjig. Avtorico so razglasili za »Salingerja snapchat generacije« in jo intenzivno promovirali kot »literarni glas milenijske generacije« in podobno. Ali slovenski bralci torej v knjižnem ogledalu raje vidijo mlade Irce kot pa sebe? Tehten argument proti temu je recepcija s kresnikom nagrajenega romana Belo se pere na devetdeset, katerega priljubljenost tiči v dobršni meri tudi v tem, da prikazuje življenjski svet generacije, ki je odraščala v Sloveniji v sedemdesetih in osemdesetih letih, kakor je izpostavil tudi Goran Vojnović v svoji kolumni v Dnevniku. Dejstvo, da gre za pretresljivo osebno izpoved o izgubi družinskih članov in boju s hudo boleznijo, pustimo tu ob strani. Seveda pa gre v tem primeru tudi za drugo vrsto generacijskega besedila, in sicer za retrospektiven, nostalgičen pogled človeka, ki ima adolescenco že kar nekaj časa za sabo. Z varne časovne distance je vsekakor laže pisati, čustva in spomini so že izčrpno predelani in bolj urejeni. V zadnjem času je izšlo še nekaj romanov, ki obravnavajo mladost v Sloveniji v osemdesetih oziroma v času osamosvojitve: poleg že omenjenega V Elvisovi sobi Sebastijana Preglja sta to Trg osvoboditve Andreja Blatnika in Jaka in Vane Janija Virka. Mogoče bomo čez dvajset let brali romane, v katerih bo z nostalgijo prikazan današnji čas.
V eseju sem načel kar nekaj vprašanj, a nanje pravzaprav nimam pravih odgovorov. Edini pravi odgovor bi bilo pisanje takšnega romana, vendar mi pisanje na žalost ni bilo položeno v zibelko. O nekaterih razlogih za »nadživljenjskost« današnje literature mladih lahko le ugibam. Pomemben vidik bi bila lahko seveda ozkost slovenskega prostora. Pisati o svoji generaciji v Sloveniji pomeni pisati o razmeroma majhni skupini ljudi, in če upoštevamo, da so glavne osebe generacije velikokrat intelektualci, se ta skupina dodatno skrči. Morda si mladi pisatelji in pisateljice nočejo naložiti bremena avtobiografskega pisanja o prijateljih, kolegih, znancih, saj bi si tem lahko tudi usodno zapečatili literarno kariero, če pomislimo na majhnost literarnega sistema in trga ter s tem povezane omejene možnosti. Nejc Gazvoda je tako na primer svoje like postavil v dokaj posplošene dogajalne prostore, ki so sicer prepoznavno slovenski, a ne konkretni. Drugi razlog je mogoče tudi v tem, da je pisanje o generaciji velik izziv, ki s seboj prinaša veliko odgovornost, čemur marsikdo v prvencu ne more ali noče biti kos. V intervjujih je pogosto moč brati, da si avtor oziroma avtorica ne drzne govoriti v imenu generacije. Domnevati gre tudi, da mladi čutijo pritisk, da morajo že od začetka nekaj dokazati. Tako se vsaj zdi ob prebiranju odlomkov o umetnosti v Hladni verigi Klemna Kordeža, ki ponazarjajo podkovanost in načitanost avtorja, hkrati pa zgodbi jemljejo živost. Podobno bi lahko rekli za Mazohistko Katje Perat, katere pisanje je prav tako zahtevalo temeljito poznavanje zgodovinskega ozadja. Pomemben razlog zagotovo tiči že v sami zvrsti in začetkih ustvarjalnih poti. Mnogi začnejo pisati v okviru literarnih krožkov, kjer se pogosto posvečajo poeziji. Zato ne primanjkuje mladih lirikov, marsikateri od njih tudi izhaja iz sodobnega življenjskega sveta, vendar pogosto ostanejo zapisani liriki, ki, roko na srce, veliko teže pritegne celo generacijo bralcev. Morda se s svojim iskanjem tudi sam nahajam v slepi ulici, saj je Lev Grossman že leta 2006 napovedal konec generacijskih zgodb: »Dejstvo je, da se generacija bralcev najbrž ne bo več nikoli zbrala okoli ene knjige, kakor so to počeli v 20. stoletju, ko je Holden Caulfield v iskanju rac šel v Central Park. Te ptice so odletele.« Da so posamezna dela tudi po letu 2006 še pritegnila večje skupine ljudi, pa ne gre zanikati – ne samo v svetovnem kontekstu, tudi na primer v primeru Tadeja Goloba, tudi v Sloveniji. Seveda tu ni šlo za določeno generacijo, poleg tega gre za žanrsko literaturo, vendar priljubljenost njegovih del vseeno kaže, koliko vpliva še lahko ima proza. Tako kot uspeh filma Ne bom več luzerka Urše Menart dokazuje, da je generacijsko snov v Sloveniji (še) možno dobro prikazati. Zakaj torej ne bi spet kakšen roman pritegnil večje skupine mlajših bralcev? Mogoče bi jih za začetek mladi romanopisci spet lahko začeli naslavljati – tako bi ptice vsaj usmerili v njihovo smer.