Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Aljoša Lovrić Krapež: Weltschmerz

Sodobnost / Revija  / Aljoša Lovrić Krapež: Weltschmerz

Aljoša Lovrić Krapež: Weltschmerz

SANDI TRIBUŠON

 

VIKTOR RICCI

 

URH STRAUSS

MELITA STRAUSS

 

LUCIJA OŽBOLT

FRIC KODARIN

ŽIGA STRAŽIŠAR

 

DINO JURINIĆ

 

LILI KRAJNC

ROBI KRAJNC

IZAK KRAJNC

LUKA KRAJNC

 

 

ČAS:

Prvo dejanje: Prvi dnevi pomladne epidemije.

Drugo dejanje: Eno leto po začetku epidemije.

Tretje dejanje: Leta nostalgičnega vračanja v čase, ko smo bili vsi še otroci.

 

 

/…/

 

 

  1. DEJANJE

TRIBUŠONI

 

FRIC, z zaščitno masko na obrazu, z nadetima zaščitnima rokavicama in s hitrimi koraki stopa po stopnicah bloka. V rokah nosi dve do vrha napolnjeni vrečki z rdečim logom trgovine ob straneh in paket toaletnega papirja. Globoko sope. Hodi po betonskih stopnicah in drsa svoje ponošene čevlje ob stare, pravokotne ploščice tretjega nadstropja, ko pred vrati, na katerih piše »Tribušon«, tovor na hitro odloži. Spočije si roke in skoraj že pozvoni, ko položi dlan na zadnji žep kavbojk. Malce se zamisli, nagne se k eni izmed vrečk in začne brskati po njej. Še preden pride do dna vrečke, se stara, rjava vrata pred njim sunkovito odprejo. Skozi, s primerne distance, pogleda MARIJA, v umazanem rjavem predpasniku, z dvojno zaščitno masko na obrazu in plastičnimi, bež zaščitnimi rokavicami, s sivimi lasmi, spetimi v figo.

 

MARIJA: Kakšen džentelmen si pa ti!

FRIC: Ni problema. Sam čike moram najt, bom takoj.

MARIJA: Kar počasi. Si mel dovolj?

FRIC: Še preveč.

Iz vrečke potegne tri škatlice cigaret in si jih razporedi v hlačne žepe. Iz desnega sprednjega žepa hlač povleče račun in preostanek denarja – 5 evrov in nekaj drobiža. Pa še Pika kartico.

MARIJA: Nehaj. To je zate, pa punco kam pelji.

FRIC: Sej zdej kao pol leta nikamor.

MARIJA: Ja, to sam govorijo. Ni ta virus kot kuga, da bi nas za toliko časa zapiral. Saj boš vidu. Kak teden, pa bo. A veš, ko je bila ebola, je bilo tut tako. Panika, panika. Samo da razbijejo ljudstvo, potem pa kar naenkrat nič od nič. Vsemu pa tudi ne smemo verjet. Danes pet, jutri trideset. Zgoraj majo dober sistem, točno se ve, kako pa kaj.

FRIC: Res ne morem vzet. Preveč je tole, res.

MARIJA: Kdor se vedno smeji, si zdravje zagotovi.

FRIC: Vzamte.

MARIJA: Lej, vzemi ti, pa mi boš šel še kdaj kaj takole iskat. Sej če bo to trajal, bomo moral skupaj držat, da sploh zdržimo. Pa jabolke si kupi. Eno jabolko na dan odžene zdravnika stran.

FRIC: No, pol pa res do naslednjič. Kartica je pa le vaša, če bo slučajno kaj …

Ji ponudi kartico. Marija se že skoraj stegne ponjo, ko na pol poti roko spusti. Ignorira kartico, kot da bi bila zastrupljena, in nadaljuje pogovor.

MARIJA: A za študij bo šlo?

FRIC: Ja, zdej se vsi nekak probajo navadit na to situacijo. Lucija je itak na absolventu, tko da ni kej preveč krize, mora diplomo pisat pa ji paše mal miru pa tko. Pr men je pa še mal počasen tempo, ker noben še nič ne ve, kaj pa kako bo tole. Najbolj bogi je Žiga, ker težko kompozicije na računalniku dela, najdu si je nek MIDI pa neke programe ima, ampak se skos pritožuje, pa petje mu res narobe hod. Ampak načeloma bomo vsi vse po internetu delal pa tako, samo vaje bomo mel pol v živo. (Hitro nadaljuje.) Dobr nič, grem js gor, že tako sem ful v lekarni čakal, pa preden se vse razkuži traja celo večnost.

MARIJA: Ja, pejdi, pejdi. Te ne zadržujem.

FRIC: Dobro … na svidenje.

MARIJA: Na svidenje … Joj! Oprosti, a veš, kaj sem te samo hotla uprašat …

FRIC: Izvolte …

MARIJA: A rabiš ti kakšne hlače?

FRIC: Mislim, načeloma ne …

MARIJA: Lej, tlele se mi ene valjajo po omari[1], od Sandija so, nikol jih ne bo nosu, ker so mu itak premajhne. Ti si pa tko vitek kot en klas, da bi ti znale prav stat.

FRIC: Mislim, res jih po mojem ne rabim. Velik jih mam, pa itak zdej se sam trenerke nos.

MARIJA: Dej, vsaj probej. Da ti ne bo pol žou, pa da jih lih ne dam naprej v Humano za brezveze.

Izgine za vrati, sliši se odpiranje omare.

FRIC: Sej res ni treba, no! (Sebi.) Jebo ježa.

MARIJA (off): Takoj bom.

Iz notranjosti stanovanja pade nekaj po tleh. Takoj za tem najprej po stanovanju, potem pa po hodniku bloka zazveni star, globok in raskav moški glas – SANDI.

SANDI (off): A ti spet moje leviske prodajaš?

FRIC (sebi): Jebo ježa, človek!

MARIJA (off): Sej jih ne boš več nosu!

SANDI (off): Jih bom, ja, če ne, jih bom pa prodal nekje po ta pravi ceni, veš kolk ti danes za leviske lahko dobiš!

Marija se res prikaže na vhodu s kavbojkami  Levi’s v rokah. Hlače so neprimerno velik kroj za izsušenega Frica, ki kar ne more skriti nelagodja.

MARIJA: Boš ti, ja …

FRIC: Res ne bi blo treba.

MARIJA: Vsaj probi jih.

FRIC: Ja …

Fric brez ideje, kako bi rešil situacijo, pogleduje okoli sebe. Gleda proti stopnicam, pomisli, da bi se lahko preoblekel kar tam ali pa se sploh ne bi.

MARIJA: Kr pejdi gor pa jih probaj. Če pa ti ne bodo uredu, tudi ni problema. Sej te bom počakala.

FRIC: Ja …

MARIJA: Najprej probaj, se boš pol zahvaljeval.

FRIC: Ok.

Fric steče v stanovanje dve nadstropji višje. Takrat se prikaže Sandi, star moški z lepo počesanimi sivimi lasmi.

SANDI: A je vzel?

MARIJA: Kam greš ti? Sej veš, da ne smeš. Ala, gremo notr!

SANDI: A je vzel?

MARIJA: Šel je probat.

SANDI: A mu bodo prav?

MARIJA: Najbrž ne. Sej veš, kakšen suhec je … A greš lahko noter?

SANDI: Mogoče mu bodo pa prav.

MARIJA: Mogoče.

SANDI: Misliš, da bi jih nosil?

MARIJA: Mogoče. Dej, pojdi noter. Pa še brez maske si!

SANDI: Lepo bi bilo.

MARIJA: Dobro, Sandi, spokaj se, bom jaz zrihtala.

SANDI: Pa naj jih vzame, jih bo pa dal kakšnemu prijatlu, če mu ni prav. Pa kroj je dobr, mogoče mu bodo pa čist tako všeč.

MARIJA: Bom rekla. Ajde, dej. A si spil?

SANDI: Nisem še.

MARIJA: Neugodno.

SANDI: Sej bom zdej.

MARIJA: No, dej, da te vidim.

SANDI: Ok. Če bo hotel, mu jih dam!

MARIJA: Sej je velik fant, ziher ima veliko svojih, kaj mu bodo tvoje široke.

SANDI: Ja, ne vem. Lahko bi si naredil kratke hlače. Škarje pa ck ck, tako smo včasih delali.

Zasliši se korake drsajočih stopal. Sandijevo staro telo hitro zakoraka nazaj v stanovanje. Fric ima kavbojke zložene v rokah.

MARIJA (Sandiju): V mlačno vodo. Ne pozabi.

FRIC: Ful hvala, ampak so mi prevelke.

MARIJA: Se zgodi …

FRIC: Ampak res … hvala.

Ponuja ji kavbojke.

MARIJA: No, škoda. Bilo bi super. Levisk ne pobereš na vsakem vogalu, ane.

FRIC: Ne, res ne. … A rabite še kaj?

Ponuja ji kavbojke. Marija jih kar ne sprejme.

MARIJA: Mah, ne. Ti si že tako vse naredil. Jaz moram samo še skuhat.

FRIC: Ja, heh. To je ključno, ane.

Fricu je nerodno. Mariji ponuja hlače. Marija jih ne sprejme, ampak ne prekine očesnega stika z njim.

MARIJA: Ti kar mej hlače, mogoče ti bodo pa čez kakšen mesec al pa let še prav.

FRIC: Hvala, ampak po mojem mi ne bodo …

MARIJA: A si jih dal onemu prijateljčku za probat?

FRIC: Nisem, ampak po mojem mu ne bodo prav.

MARIJA: On je tko šarmantno visok, bi mu ziher dobr padle.

FRIC: Ni on spet tolk velik …

MARIJA: No, mu jih boš dal za probat, pa bomo pol vidl.

FRIC: Gospa … Hvala, ampak res nimam kam z njimi …

MARIJA: Joj, nisem ti nič ponudila za pit. Kako neugodno …

FRIC: Ah, sej itak ne smemo. Pa res moram it …

MARIJA: Ja, sej to imaš pa tudi prav. Nič, ne … Pozdravi Lucijo. Kako pa kaj njen oče?

FRIC: V redu. V Švici je trenutno.

MARIJA: A, lepo. No, reci ji, naj ga pozdravi.

SANDI (off): Jaz ga tudi pustim pozdravit.

MARIJA: On tudi pusti pozdravit.

FRIC: Bom rekel.

MARIJA: Hvala še enkrat.

FRIC: Brez problema. Naslednji petek spet?

MARIJA: Velja.

FRIC: Lep dan.

MARIJA: Pozdravi Lucijo!

Marija zapre vrata. Zavzdihne. Z radiatorja zraven vrat vzame čistilne robčke in razkužilo. Začne natančno razkuževati vse artikle iz vreč in paket toaletnega papirja. Konzerve, moka, sladkor, majoneza, osnova za bograč, vse površine, z obrazom čim dlje stran, pazljivo pregleduje in razkužuje.

SANDI (off): A je vzel?

MARIJA: A se lahko ne dereš?

SANDI (off): A je vzel?

MARIJA: Je rekel, da bo premislil.

SANDI (off): Kaj bo premislil?

MARIJA: Eh, nič. Vzel jih je.

SANDI (off): Kaj bo pa premislil?

MARIJA: Nič ne bo premislil.

SANDI (off): Zakaj si pa potem rekla, da bo premislil?

MARIJA: A si spil?

SANDI (off): Sem.

MARIJA: Vse?

SANDI (off): Ja.

MARIJA: Razkuži si roke. Prej si bil na vratih.

SANDI (off): Sem že.

 

 

/…/

[1] Nekje bolj proti severu med gorskimi slemeni stoji majhna lesena hiša iz debelih hlodov, strmo streho in z visokim kamnitim dimnikom. V njej je majhna čumnata. In v tej čumnati je na stotine sviloprejk. Te sviloprejke v spanju pletejo. Sanjajo vsaka svoje globoke sanje in skupne kose oblek. Šiv za šivom, kroj za krojem, rokav za rokavom in cof za cofom zlagajo hlače, kape, rokavice in vse možne jopice v neskončno leseno omaro. V počasnem ritmu prasketanja šivov svile spijo in delajo zime in poletja. Na vsake toliko jih strese trkanje na vrata, a sviloprejke sanjajo in delajo naprej. Omara se polni in sanje sviloprejk so gostejše, globlje in vedno bolj žive.

Ni komentarjev
Objavi komentar