Murnik: Kakšni so bili vaši gledališki začetki? Kdaj vas je teater začaral? V nekem intervjuju so vas predstavili kot »Titovega štipendista, ki je študiral pravo, igro, teologijo«. Zdi se, da niste (bili) tip človeka, ki bi že v rosnih letih zatrdno vedel, da ga privlači zgolj gledališče …
Waltl: Nasprotno, teater me je privlačil od samega začetka, ampak, tako kot mlade ljudi, so me privlačile tudi mnoge druge stvari. Moj ded je bil amaterski režiser, odličen, in na podstrešju hiše, v kateri smo živeli v mojem ranem otroštvu, so bile knjige z dramami, naokoli so bili razmetani predmeti, ki so jih nekoč uporabljali kot rekvizite v predstavah, različni kostumi, stara violina, ki jo je stari atek prinesel, ko je pobegnil iz internacije v Nemčiji. V majhnih mestih, kot je Slovenj Gradec, ali v »mojih« Pamečah, ki so vas ali danes že skoraj predmestje Slovenj Gradca, otrok najde številne načine za igro. Opazoval sem običaje, svečanosti, javne in cerkvene, pevske zbore, gasilce, šolske prireditve, in če ima človek malo več senzibilnosti, iz njih gradi svoje svetove. Moji sorodniki so bili strastni smučarji, jaz sam bolj iz navade in manj zaradi želje. Takoj po gimnaziji sem se hotel vpisati na Akademijo, ampak je bil moj oče absolutno proti tej moji želji. Po služenju vojske sem se tako znašel na pravu v Mariboru in moram priznati, da sem na fakulteti užival, imel sem določene uspehe, ampak sem se, čim sem se dokopal do štipendije, takoj odpravil na sprejemne izpite in se vpisal na igro na AGRFT. Tam sem se uresničil v krogu somišljenikov. Teksti, vaje, ogledi predstav, debate, dolge noči v ljubljanskih lokalih v osemdesetih, ko je v njih še vladal boemski duh, so me pritegnili. Po drugi strani sem ves čas nekaj delal, poleti redno na Kompasu, in kot študent sem se prebil do »šefa« poslovalnice na Visu. Bil sem ekonomsko neodvisen, potoval sem, razvil odnos do dela in do obveznosti, metodologijo, ki me je strukturirala, da sem kasneje lahko ustanovil svoje gledališče.
Murnik: Kakšna je bila Akademija v času, ko ste študirali? Marsikdo navaja, da je bil takraten čas, tj. osemdeseta leta, izjemen, poln intelektualnega in umetniškega vrenja, svežih idej, vse je bilo odprto na vse strani, prepišno, osupljivo, pulzirajoče … Kako ste sami doživljali to obdobje?
Waltl: Osemdeseta so čas mojega formiranja, vrhunec in dekadenca Jugoslavije, ki se je odpirala po vseh šivih in je kasneje po njih tudi po(po)kala. Resnici na ljubo sistem resnično ni bil trd, ta slovenski žametni komunizem je rodil briljantne stvari. Prijateljeval sem s Polono Vetrih in Mitjo Rotovnikom, ki mi je večkrat govoril, kako je nastal Cankarjev dom. Ja, zaradi potrebe po prostoru, kjer bi bil partijski kongres. Ampak našli so se umi, vizionarji, ki so ta dom kulture naredili tak, da je s petimi dvoranami še danes eden najboljših v Evropi. Si lahko predstavljamo Ljubljano brez LIFFA, Druge godbe, Gallusove dvorane, kjer se vrstijo vrhunski koncerti? Da imamo še vedno razvito javno šolstvo in zdravstvo, da smo ena najbolj ekološko ozaveščenih držav, se med drugim lahko zahvalimo civilnim gibanjem osemdesetih let. Za nas je bilo pomembno, da je takrat nastal NSK. Bil sem povsod okoli njih, prek njih sem sklepal mednarodna prijateljstva. S Krstom pod Triglavom je Živadinov vzpostavil drugačne matrice, v polnem zaletu so bili Vito Taufer, Tomaž Pandur, neodvisna scena se je razcvetela, potekal je prvi Festival gejevskega in lezbičnega filma.
Murnik: Najprej ste predvsem igrali. Ustvarili ste številne igralske kreacije v slovenskih in hrvaških gledališčih ter filmih od leta 1987 dalje. Katere predstave (in režiserji, sodelavci) so se vam najbolj vtisnile v spomin oziroma se vam zdi, da so vas konstituirale?
Waltl: Na Akademiji in takoj po njej sem delal v Drami, Slovenskem mladinskem gledališču in nato v Lutkovnem gledališču Ljubljana, kjer so mi ponudili službo. Iz tistega obdobja me je najbolj navdušilo delo pri predstavi Odisej in sin ali Svet in dom po drami Vena Tauferja v režiji Vita Tauferja. Moja prva lutkovna predstava Rigorka, zvezda z neba v režiji izjemnega Belorusa Alekseja Leljavskega me je za vedno zapisala – tudi – lutkam. Pa pomembna vloga v uprizoritvi v režiji Janeza Pipana, Zgodba južnega gozda ali Kdo je ubil sonce, s katero je Lutkovno gledališče prvič nastopalo v tekmovalnem programu Borštnikovega srečanja. Snemal sem za televizijo in zelo kmalu je prišla glavna vloga v filmu Nasmeh pod pajčolanom režiserja Tuga Štiglica. To je bila nekakšna slovenska parafraza Viscontijeve Smrti v Benetkah. Konec osemdesetih sem delal z velikima umetnicama Berto Bojetu in Aljo Tkačev. V življenju se pogosto ne zavedaš, koliko čudovitih ljudi poznaš, z njimi sodeluješ, vsrkavaš njihove izkušnje, ko pa jih izgubiš, njihove ideje še dolgo sijejo v tebi. Spoznal sem Ivico Buljana in v začetku devetdesetih sva intenzivno potovala po Evropi, Italiji, Španiji, Portugalski in največ po Franciji, kamor sva hodila na festival v Avignon. Spominjam se spektakularne sedemurne predstave Fly my Dragon Stanislasa Nordeya, ki me je povabil v svojo skupino v Francijo, a za to takrat žal nisem imel dovolj ambicij ali poguma. Leta 1995 sem z Ivico delal v njegovi prvi predstavi Ime na koncu jezika Pascala Quignarda, že naslednje leto pa me je povabil, da igram Hipolita v Fedri Marine Cvetajeve in nato Oresta v Piladu Piera Paola Pasolinija. Obe predstavi smo delali v zagrebškem teatru ITD, z njima pa gostovali po številnih evropskih in latinskoameriških državah. Zato je hrvaščina moj drugi materni jezik in sem predstavo Čudovite dogodivščine vajenca Hlapiča odigral več kot petstokrat tako v slovenščini in hrvaščini.
/…/