Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Veronika Simoniti: Ivana pred morjem (Ana Geršak)

Sodobnost / Uncategorized  / Veronika Simoniti: Ivana pred morjem (Ana Geršak)

Veronika Simoniti: Ivana pred morjem (Ana Geršak)

Ana Geršak

 

Veronika Simoniti: Ivana pred morjem.

Ljubljana: Cankarjeva založba, 2019.

 

Nekje v začetku romana Ivana pred morjem se pripovedovalka spominja nenavadnega spora, ki sta ga imela z možem Pierrom. Ob kozarcu vina na kamnitih stopnicah pred verando njune primorske hiške ona nekoliko zasanjano razlaga, da je morje zanjo »veselje, lepota, sprostitev«, položaj, »s katerega lahko opazujem neke čisto druge neskončne razsežnosti in imam občutek, da se dotikam božjega«. Pierre jo zavrne, da gre za »turistično razumevanje« in da »morje ni samo življenje, je tudi smrt«. Na videz mimobežen dialog zaobjame tudi tisto neizrečeno: da je morje zbliževanje nasprotij, samo sebi svoj antipod, rojstvo, življenje in smrt v enem, hkrati pogum in strah, preteklost, sedanjost in prihodnost, eno samo ritmično zibanje časa in s tem spomina. Če je bil prejšnji roman Veronike Simoniti, Kameno seme, preplet različnih perspektiv v skoraj negibnem (»okamnelem«) času otoka, je Ivana pred morjem dinamično plastenje časovnih in spominskih tokov.

V kontekstu romana je morje podobno ogromnemu zrcalu Ivaninega življenja. Tudi ona je utelešenje nasprotij, zdi se zdaj krhka in nebogljena, predvsem v starosti, ko začne postopoma izgubljati spomin, naslednji trenutek pa neverjetno odločna, ponosno kljubovalna in pripravljena na boj proti nacistom. Njen lik se sestavlja iz delčkov tuje zgodbe, ker sama ne more pripovedovati. Je morda idealizirana vizija ljubljene babice, kot si jo pripovedovalka zamišlja po lastnem spominu in na podlagi pisemske korespondence, na katero naleti med pospravljanjem hiše. Kajti čeprav se zdi, da se Ivana in preostali romaneskni liki sprehajajo po širokem geopolitičnem prostoru, se roman v celoti odvija ob morju, kakor v potrditev teze, da »časa ne moreš delokalizirat, ne moreš mu odvzet njegovega prostora«. Pripoved ni nič drugega kot niz obujanja spominov, medtem ko pripovedovalka, ki z možem že dolgo živi v Parizu, čisti družinsko hišo ob morju in jo pripravlja na prodajo novemu lastniku. Skozi čiščenje prostora »čisti« tudi spomine, ali bolje – razrešuje še zadnjo družinsko skrivnost, kot bi jo prostor vabil na poslednje samoiskateljstvo, preden se skupaj s hišo odreši tudi delčkov neke preteklosti in zaživi v sedanjosti, ki se bo nujno odvijala nekje drugje. Ivana pred morjem je namreč tudi refleksija o doživljanju časa skozi prostor in »brez spominov ni časa in ni prostora, brez spominov ni sveta. Svet je šele, odkar smo v njem mi s svojimi spomini. Svet je muzej, ki je prostor s časom in čas s prostorom«. V tem smislu je Ivanina zgodba del kolektivnega spomina, pripovedovalkino beleženje pa obračun še ene zadnjih generacij, ki je iz prve roke poznala preživele druge svetovne vojne in njihove zgodbe.  V tem smislu lahko Ivanino zgodbo razumemo kot dragocen prispevek k spominom preživelih iz druge vojne, zgodbo, ki jo je treba ohraniti in predati naslednjim generacijam. Tudi zato je nujno, da pripovedovalka zgodbo rekonstruira čim natančneje, s pozornostjo do vsakega detajla, pa čeprav gre zgolj za spominsko reinterpretacijo. Zgodovina pronica skozi Ivanina pisma, a tudi časopisne izrezke in drobne pripovedovalkine opombe o navadah in običajih. Slednje pričarajo duh časa, hkrati pa na kratko povzamejo bistvene značajske lastnosti stranskih likov in njihov družbeni položaj. /…/

Ni komentarjev
Objavi komentar