Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Milan Petek – Levokov: Lov za templjarskim zakladom (Gaja Kos)

Sodobnost / Uncategorized  / Milan Petek – Levokov: Lov za templjarskim zakladom (Gaja Kos)

Milan Petek – Levokov: Lov za templjarskim zakladom (Gaja Kos)

Gaja Kos

 

Milan Petek – Levokov: Lov za templjarskim zakladom.

Ilustriral Igor Šinkovec.

Ljubljana: Mladinska knjiga (Knjižnica Sinjega galeba 345), 2018.

 

Tako naslov kot dinamična naslovnica (divja vožnja s kolesi po klancu navzdol sredi hribovite pokrajine) knjige Milana Petka – Levokova takoj napeljeta na misel, da je pred nami pustolovski roman. Gre za žanr, za katerega bi pričakovali priljubljenost med mladimi bralci, kljub temu pa se z njim ne srečujemo prav pogosto oziroma v večjih količinah, zato je vsak (uspel) poskus toliko bolj dobrodošel. Prvi vtis je pravilen, po knjigi namreč (predvsem) biciklira trojica Marko, Blaž in Nika ter išče templjarski zaklad, kar so neutrudno, a neuspešno počeli že mnogi pred njimi, zato ni povsem jasno, ali gre za legendo ali je na vsem skupaj navsezadnje tudi kaj resnice. No, pravzaprav moram trojico popraviti v četverico, saj jih zvesto spremlja – atipičen – hišni ljubljenček, Nikina vrana Pika, ki ji je v dogajanju večkrat odmerjena pomembna vloga.

Na prvo malce problematično zastavljeno »mesto« v romanu naletimo prav ob izboru junakov; Blaž je dvakrat mlajši od drugih dveh, torej od svojega brata in prijateljice, kar pomeni, da bi v resnici zelo težko sledil fizičnim aktivnostim starejših dveh (že to je presenetljivo, da sta dva najstnika pripravljena s seboj ves čas vlačiti tako rekoč vrtčevskega otroka), prav tako je manj verjetno, da bi mu starši pustili klatiti se naokoli včasih tudi čisto samemu. Če bi avtor junaka predstavil kot vsaj nekoliko starejšega, bi bilo v nekaterih pogledih torej tudi dogajanje bolj verjetno ali vsaj lažje predstavljivo. Poleg tega je začetek romana dramaturško nekoliko neposrečen, česar mu v nadaljevanju ne moremo več očitati; ko že vse izvemo o napovedi kar enomesečnega počitniškega obiska družinskih prijateljev, Nike in njene mame, pri Markovih, se še enkrat retrospektivno vrnemo do družinskega sestanka, na katerem se razkrije ta novica, kar ni nič drugega kot neposrečeno podvajanje informacij. Samo izhodišče dogajanja je sicer že poznano (morje odpade in videti je, da se glavnemu literarnemu liku obetajo najbolj dolgočasne počitnice pod soncem, ampak …), kar pa ne zmoti, saj je poklapani Marko, obsojen na klatenje po domači okolici, zabavno opisan kot mulc, ki si že na začetku počitnic zaželi časovni stroj, s katerim bi se prestavil v september in v šolo. To pa je vsekakor izvirno, kajne?

Sicer sem začela z navajanjem manj posrečenih mest, a naj takoj povem, da je v splošnem roman spretno zastavljen in da nedvomno bralca tudi vleče tako, kot se za pustolovke spodobi. /…/

 

Ni komentarjev
Objavi komentar