Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Anna-Karin Selberg: Sodobna umetnost laganja

Sodobnost / Uncategorized  / Anna-Karin Selberg: Sodobna umetnost laganja

Anna-Karin Selberg: Sodobna umetnost laganja

Anna-Karin Selberg

Sodobna umetnost laganja

V trenutku, ko je Donald Trump prevzel predsedovanje Združenim državam Amerike, so novinarji začeli preštevati njegove laži. Po pisanju Washington Posta se jih je do konca poletja 2018 nabralo nič manj kot 4229. Paradoksalno pa je Trump predsednik z visokim »kapitalom resnice«. Po prepričanju njegovih volivcev ni lažnivec, ampak človek, ki pove resnice, ki si jih noben drug politik ne drzne izustiti. Z vsako razkrito lažjo se njegov »kapital resnice« očitno še poveča, namesto da bi izgubil vrednost.

Ko govorimo o »lažnih novicah«, »alternativnih podatkih« in političnih lažeh, radi pozabljamo, da so laži in skrivnosti že od nekdaj del politične igre. Latinski izraz arcana imperii na primer pojmuje politično moč kot nekaj, kar se skriva in prikriva. Radi pa pozabljamo tudi na to, da v političnih kontekstih resnica in resničnost nista nujno isto kot dejstva – če z dejstvi mislimo na resnice, ki zadevajo stanje stvari. Laganje, prikrivanje, izkrivljanje in zanikanje dejstev so od nekdaj politična orodja. Morda to zveni amoralno, toda biti »pravi« politik ne vključuje nujno zvestobe dejstvom. »Ne pozabimo,« je spomnila Hannah Arendt, »da se laž ni prikradla v politiko zaradi kakšne naključne človeške pregrehe. Samo to je razlog, da je moralno ogorčenje najverjetneje ne bo odpravilo.«

Arendtova definira politično dejanje kot rojstvo, začetek in pobudo. Politična dejanja so dejanja, ki na nepričakovane načine spreminjajo potek zgodovine in so tako nepredvideni začetki nečesa novega – začetki, ki jih ni mogoče v celoti pojasniti s predhodnimi dogodki. Toda dejanje v smislu rojstva in začetka se ne zgodi v praznem prostoru: dejanje ni začetek ex nihilo, iz nič, ampak je zmerom umeščeno v določen zgodovinski in politični kontekst. Da dobimo prostor za svoja dejanja, »moramo kaj, kar je bilo prej tam, umakniti ali uničiti, stvari, kakršne so bile, pa spremeniti«. To bi bilo nemogoče samo, če si ne bi bili sposobni zamisliti drugačnega sveta, se v duhu odmakniti od resničnosti, v katero smo umeščeni. Če ne bi zmogli reči da in ne – ne le trditvam o svetu, ampak resničnosti sami, »stvarem, kakršne pač so, brez možnosti strinjanja ali nestrinjanja, svojim organom zaznavanja in prepoznavanja«, bi bila dejanja nemogoča, pravi Arendtova. In dejanja so po njenih besedah »natanko tisto, iz česar je politika«.

Naša zmogljivost laganja in sposobnost političnega delovanja izhajata iz istega vira: iz tistega, čemur je Kant rekel naša domišljija. Zaradi tega prepričanja je Hannah Arendt menila, da je fašizem uvedel nepričakovano novost v zgodovino političnih laži. V Izvorih totalitarizma je analizirala totalitarne režime ne kot ideologijo ali kot specifično, avtoritarno obliko vladavine, ampak kot nekaj, kar sama imenuje »moderna politična laž«.

Moderna politična laž ni isto kot neresnica, niti ni namerno prikrivanje, izkrivljanje ali zanikanje dejstev. Ni je mogoče razumeti niti kot nasprotje resnice, kakor običajno razumemo laži. Čeprav Arendtova sama tega nikoli ni tako izrazila, je moderna politična laž način, kako je resnica uporabljena v politiki in kako politika vlaga v resnico. Če ga razumemo v tem smislu, je njeno pojmovanje politične laži mogoče uporabiti za osvetlitev razlogov, da nekateri politiki danes lahko krepijo svojo podobo širiteljev resnice – z laganjem.

Potvarjanje resničnosti

Hannah Arnedt je odprla vprašanje laganja v uvodnem poglavju Izvorov totalitarizma z omembo »zelo negotovega položaja resnice v svetu«. Moderno laž je definirala z opisom razlike med antično in moderno sofistiko. Medtem ko je bil antični sofist zadovoljen z »bežno zmago argumenta na račun resnice«, se moderni sofist trudi za »trajnejšo zmago na račun same resničnosti«. Antični sofist je zatajil posamezna dejstva, moderni sofist skuša spremeniti laž v namišljen svet. Prav to je tisto, je menila Arendtova, kar določa fašizem. Osnovna značilnost fašistične propagande je bila, »da ji ni bilo dovolj laganje, ampak je namerno hotela spreminjati svoje laži v resničnost … Na tako konstruiranje lažne resničnosti ni bil nihče pripravljen.«

Vsebina fašistične ideologije in propagande ni bila nič novega. »Totalitarna organizacija«, ki spreminja laži v namišljeno, vendar delujočo in trajno resničnost, pa je bila nekaj povsem nepričakovanega:

Oblike totalitarne organizacije so, za razliko od njihove ideološke vsebine in propagandnih gesel, popolnoma nove. Njihov namen je prevajati propagandne laži gibanja, stkane okrog osrednje izmišljije – zarote Judov, trockistov ali 300 družin itd. – v delujočo resničnost, graditi, celo v netotalitarnih okoliščinah, družbo, katere pripadniki delujejo in reagirajo v skladu s pravili namišljenega sveta.

Totalitarna organizacija je instrument, ki prevaja laži v organiziran namišljen svet, alternativno resničnost. Primer, h kateremu se je pogosto vračala, je taborišče. V totalitarnih državah so iznašli taborišče kot »laboratorij«, kot »eksperiment z resničnostjo, ali bolje, proti njej«, ki izkazuje »skrajen prezir do vseh dejstev in vse resničnosti«. Taborišča so ustvarila izolirana območja zunaj nasprotujočega, neobvladljivega in nestabilnega sveta spontanih interakcij in komunikacije. V teh območjih pravila in napovedi režima postanejo resnična in režim dobi legitimnost: prebivalci taborišča so se kmalu spremenili v žive potrditve propagande.

Totalitarizem je, kot je trdila Arendtova, izkoristil tradicionalno zahodnjaško pojmovanje resnice kot adaequatio rei et intellectus – ujemanje misli in stvari – do take mere, da se je občutek za resnico izgubil in na področju politike ni bilo več mogoče razlikovati med resnico in potvorbo. Adequatio rei intellectus šteje sodbo ali misel za resnično, kolikor razkriva resničnost, kakršna je. Od tega pogleda je totalitarizem prišel do naslednjih sklepov:

da lahko potvarjamo resnico, kolikor lahko potvarjamo resničnost; da nam ni treba čakati, da se resničnost razkrije in nam pokaže pravi obraz, ampak lahko udejanjimo resničnost, katere ustroj nam bo od vsega začetka jasen, saj je vse skupaj naš izdelek. Z drugimi besedami, osnovno prepričanje vsake totalitaristične transformacije ideologije v resničnost je, da bo postala resnična, pa če je resnična ali ne.

Prav zaradi tega je bilo, kot je zatrjevala Arendtova, nerazumno misliti, da je fašizem mogoče odvrniti z racionalno razpravo, s konfrontacijo njegovih privržencev z njihovimi lažmi. Sodobni lažnivec ne operira z logiko misli, ampak z dejanji, zaradi katerih politika postane resnična. Lažnivec, piše Arendtova, »je po naravi igralec«. Izkorišča našo naklonjenost do lastne zmožnosti delovanja, se pravi, spreminjanja sveta, »s to našo skrivnostno sposobnostjo, zaradi katere lahko rečemo ‘sonce sije’, tudi če lije kot iz škafa«. Sodobna laž je govorno dejanje in kot tako več kot zanikanje dejstev. To je dejanje, ki spreminja zgodovino.

Nevarnost moderne laži zato ni to, da maliči zgodovinska dejstva, ampak to, da ob brisanju celotne teksture dejstev nadomešča zgodovino političnih začetkov z alternativno zgodovino, ki jih uničuje. Zgodovinsko teksturo, ki spontano raste »med« človeškimi bitji, zamenja organizirana, namišljena resničnost: »Razlika med tradicionalno lažjo in moderno lažjo bo večkrat kot ne pomenila razliko med skrivanjem in uničevanjem resničnosti.«

Umetnost moderne laži je ta zamenjava – do stopnje, ko se zgodovinski spomin na politične začetke izgubi in izbriše. Kot taka moderna laž ni samo značilnost totalitarnih režimov, ki delujejo na principu nasilja in strahu. Pojavlja se tudi v demokratičnih kontekstih. Eden izmed primerov Arendtove, o katerih govori v »eseju Laganje v politiki« iz leta 1971, so »Pentagon papers /pentagonski dokumenti«, ki dokumentirajo navzočnost Združenih držav v Indokini od konca druge svetovne vojne do leta 1968. Dokumenti so preniknili v New York Times leta 1971, na vrhuncu vietnamske vojne. Čeprav niso razkrili nobene skrivnosti, so spodbudili eksplozivno diskusijo, ki je nazadnje pripeljala do odstopa Richarda Nixona. Dokumenti niso bili toliko šokantni zaradi vsebine laži, ki so jih razkrili, ampak ker laži niso bile naključno ali drugotno sredstvo znotraj splošnejše politične strategije. Razkrilo se je, da je laganje v jedru same strategije in da predstavlja bistvo njene infrastrukture in veščin.

Hannah Arendt govori o tej različici moderne laži kot o taki, ki »ustvarja podobe« in »rešuje probleme«. Ustvarjalci podob so bili piarovci, ukoreninjeni v oglaševanju, ki so jih z avenije Madison poklicali v Washington. Reševalci problemov pa so bili profesionalni teoretiki iger in sistemski analitiki, ki jih je vlada rekrutirala z univerz in iz možganskih trustov. Piarovci so dobili nalogo ustvariti podobe – kot na primer podobo Združenih držav kot dobrohotne »zdravnice«, ki ponuja roko prijateljem in zaveznikom v boju proti hudobnim komunistom – z namenom »prodati« ameriškim volivcem vojno. Reševalcem problemov pa je bilo naloženo vzdrževati te podobe ves čas vojne. »Pentagonski dokumenti« so razkrili, kako se dejstva o vojni sistematično brišejo in nadomeščajo s podobami in kako se ustvarjajo scenariji, ki delajo te podobe resnične – in zato laže prodajljive kot »dejstva«. Moderno, politično laž je mogoče razumeti kot laboratorij, sredstvo, s katerim politika postane resnična – s sistematičnim brisanjem dejstev in resnic.

Pripovedovanje resnice kot politično dejanje

Kaj je v tej situaciji moderno pripovedovanje resnice? Na področju politike, pravi Arendtova, ima lažnivec veliko prednost. Kot človek dejanj, človek, ki namerava spreminjati potek zgodovine, je lažnivec zmerom trdno usidran v politični sferi. Povedati resnico pa seveda pomeni premik v popolnoma drugačen položaj: pomeni pokazati na svet, kakršen je. Pripovedovanje resnice, piše Arendtova, »nikoli ni štelo za politično vrlino, saj ne more kaj dosti prispevati k tistemu spreminjanju sveta in okoliščin, ki spada med najbolj legitimne politične dejavnosti.«

Toda pri moderni laži je zadeva drugačna. Ker moderna laž ustvarja namišljene svetove, moderno pripovedovanje resnice priča iz same laži. Na kocki niso posamezna dejstva, ampak skupna zgodovinska resničnost. Pripovedovanje resnice samo postane eksplozivno, politično dejanje. Kot piše Arendtova: »Kjer vsakdo laže o vsem, kar je pomembno, je pripovedovalec resnice stopil v akcijo, pa če to ve ali ne; tudi on se je vpletel v politične zadeve, saj je v malo verjetnem primeru, da bo preživel, že napravil korak proti spreminjanju sveta.«

Vpeljati resnico v situacijo, v kateri je bila izbrisana, postane politično dejanje, pa naj je priča še tako nepolitična. Vendar je to dejanje, ki ga spremlja veliko tveganje. Lažnivci lahko svobodno prikrajajo svoja dejstva glede na politične interese in pričakovanja in zato zbujajo vtis večje verodostojnosti kot pripovedovalci resnice, v katerih ljudje vidijo lažnivce.

Resničnost kot spektakel

V kakšnem smislu lahko koncept moderne laži osvetli sodobni politični položaj? Pomembno se je zavedati, da je moderna laž nekaj, kar se nenehno na novo izumlja. »Zapakiram ga in ga prodam kot outsiderja,« pojasnjuje Roger Stone – ena izmed glav v ozadju Trumpove predvolilne kampanje in avtor slogana »Resnice ni več mogoče tajiti! Zaprite jo! Zaprite jo!« V kakšni resničnosti postane laž o Trumpu kot outsiderju resnična? Ko se resničnost spremeni v cirkus, karneval in spektakel. »Politika je show business za grde ljudi,« pravi Stone – lobist, ki je hotel postati igralec in o katerem sovražniki govorijo kot o »princu teme«, ne toliko zato, ker »nima duše«, ampak ker nekaj ve o skrivnostih vladanja.

Stone dobro ve, kako prodati prezadolženega kandidata – človeka, čigar igralnicam so bili že napovedani stečaji – kot nekoga, ki je pripravljen tvegati. Ve, kako v političnem kontekstu, ki ga obvladujejo množični mediji, ustvariti lažnivca in osvoboditi »kapital resnice«. Trump ne postane resničen z laganjem, ampak s tem, da ga ujamejo na laži – ali s Stonovimi besedami, postane edini kandidat, ki »zavrača status quo«. Če kdo mora vedeti, potem je to Stone, ena od mladih glav za Nixonovo kampanjo za ponovno izvolitev; prav tistega Nixona, katerega padec se je začel s »pentagonskimi dokumenti«. Če je bila laž, ki so jo razkrili »pentagonski dokumenti«, mehanizem, ki je zamenjal dejstva s podobo, ki jo je bilo laže prodati, Stone ve, da je takrat, ko resničnost je podoba, tisti, ki ga je mogoče zapakirati in prodati, pripovedovalec resnice, ki govori mimo podob neposredno ljudjem, po Twitterju. »Bil sem džokej, ki je iskal konja. Ne moreš dobiti dirke, če nimaš konja,« je pripomnil Stone.

Politični konj, ki ga je nazadnje našel, je zmagovalec v svetu, v katerem se nenehno pojavlja kot edini, ki je pripravljen tvegati – svetu, v katerem se resničnost spreminja v igralnico. »Mislite, da volivci, neizobraženi, razlikujejo med zabavo in politiko?« sprašuje Stone – in podkrepi svoje razmišljanje z realizacijo aksioma: »Bolje je biti razvpit kot sploh nikoli znan.« Ko je imperij tik pred padcem, se lahko – vsaj za trenutek – izkaže kot spektakel in čista zabava.

Resnica predstavlja zunanjost z ozirom na politiko – zunanjost, ki je ni mogoče imeti v celoti pod nadzorom. Lahko upraviči politične interese, strategije in igralce; po drugi strani pa tudi grozi z uničenjem njihovega političnega vpliva. V Sofoklejevi drami Ojdip skuša dati svoji moči legitimnost z iskanjem resnice. Toda tisto, kar najde, mu ne le vzame moč, ampak tudi razdvoji svet, kateremu je vladal. Kot pravi Gilles Deleuze, je resnica nekaj, česar si ne želimo, česar ne iščemo – a kar moramo, čeprav proti svoji volji, upoštevati. Za Sokrata je bila resnica preskusni kamen politike, s katerim se je morala spoprijeti, da bi preverila in ohranila svojo resničnost.

Iz angleščine prevedla Maja Kraigher

Ni komentarjev
Objavi komentar