Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Kristina Jurkovič z Miklavžem Komeljem

Sodobnost / Uncategorized  / Kristina Jurkovič z Miklavžem Komeljem

Kristina Jurkovič z Miklavžem Komeljem

Jurkovič: Spoštovani Miklavž, najprej iskrene čestitke k novi pesniški zbirki Stigmatizacija, ki je pred kratkim izšla pri založbi Goga. Vas ob priliki izida smem poprositi za nekakšno bilanco – seveda ne v smislu sestavljanja ”zaključnega računa”, ampak v smislu pogleda na doslej prehojeno pesniško pot? Bi rekli, da je med vašimi doslej objavljenimi knjigami neka kontinuiteta, neko skupno vezivo, ali na vsako zbirko gledate (in tako naj gledamo tudi mi, bralci) kot na svoj(ski) kozmos, kot na zaključeno celoto? In kako po vseh teh letih občutite svoj pesniški glas: se vam zdi, da se z leti krepi, pridobiva na drugačnih tonih, morda poltonih? Se z vsako zbirko bodisi nečemu približujete, denimo svojemu pesniškemu idealu (če ga seveda sploh imate) ali da se oddaljujete?

 

Komelj: Mislim, da ni pomembno, kaj se mi zdi, ampak kaj jè. Drugo je seveda, kakšno je razmerje med obojim; poiesis lahko nekaj, kar je bilo samo dozdevek, tako intenzivira, da resnično jè … Ampak vprašanje, ki mi ga zdajle zastavljate, je pravzaprav táko, da bi odgovarjanje nanj raje prepustil tistim, ki berejo. Ko moje knjige izidejo, jih navadno že isti dan skrijem v zadnjo vrsto na knjižni polici in se z njimi ne obremenjujem. Potem jih seveda kdaj tudi vzamem ven in me presenetijo in sem včasih tudi navdušen. Kar pa se tiče prehojene poti in tako naprej … Nedavno sem se srečal z našim velikim pisateljem Zorkom Simčičem, ki me je globoko ganil s svojo globino in subtilnostjo – in, kar me je posebej razveselilo, rekel mi je, da sem še pred začetkom. Jaz se dejansko počutim tako. V zenu obstaja vaja: videti svoj obraz pred rojstvom. Ali pred začetkom sveta. Poezija nastaja iz tega. Poezija radikalno subvertira čas, zato kakršen koli »po vseh teh letih« zanjo sploh ne obstaja. Časa nekako ne morem doživljati linearno; v svojih knjigah v bistvu ves čas poskušam ustvarjati časovne labirinte, ki jih poskušam postavljati v odnos do večnosti. Stigmatizacija je, kar se tiče načina nastajanja, izjema, ker je bila v celoti napisana v pol leta. Skoraj vse druge knjige pa vsebujejo pesmi iz zelo različnih časov. Vendar to, da se določena pesem pojavi v določeni knjigi, ni naključno. Nekatere pesmi postanejo resnične šele po dolgem časovnem obdobju – pa ni treba, da bi bila vmes v njih spremenjena ena sama beseda. Z vsem, kar pišem, se spreminjajo tudi stare pesmi, tudi če so vse besede iste. Sicer pa me, ko berem opuse različnih avtorjev in avtoric, velikokrat fascinira, kako je že v njihovih najzgodnejših tekstih pravzaprav mogoče prepoznati ves njihov poznejši opus – ampak vse to je v teh prvih tekstih šele zaradi vsega, kar je sledilo. V bistvu gre za vzdržanje. Včasih imam občutek, da znam šele zdaj vzdržati nekatere stvari, ki so se mi odprle že pred dvajsetimi, tridesetimi leti.

 

Jurkovič: Ob pripravi na intervju z vami sem s police v Mestni knjižnici v roke vzela tudi vašo zbirko Hipodrom (ki mi je od vseh zbirk najljubša, če smem pripomniti). V prav prvi pesmi, torej v pesmi Hipodrom, je nekdo v verzu ”kot Pegaz – posnema veter – draži bliske –” prečrtal besedo ”posnema” in nad njo napisal ”izziva”. Storilec je ob robu knjige pustil svoje sledi v obliki inicialk III. (ki čisto rahlo spominja na M) in K. Kako se vam zdi, da je prečrtovalec (korektor?) opravil delo? Vas morda kdaj zamika, da bi kakšno pesem napisali na novo, ker se vam zdi v retrospektivi nezadostna? Ali pa se z napisanim preprosto ne ukvarjate več in ga prepustite prihodnosti?

 

Komelj: Oh, jaz živim brez prihodnosti … Haha, tisto je bila moja korekcija; kar ste prebrali kot »III.«, je bilo mišljeno kot M. Nimam navade spreminjati starih pesmi, ta popravek sem naredil, ker gre pri tistem verzu za prevod – in sem ga pač popravil v skladu z izvirnikom, ki sem ga vmes spet pogledal. Gre za verz iz nekega baročnega rokopisa, ki sem ga nekoč kupil v Neaplju v nekem antikvariatu v eni od tistih labirintskih uličic, pesnik se je imenoval Domenico Coco in je živel v kraju Petilia Policastro, v tamkajšnji literarni akademiji se je imenoval Academico Oscuro, Temačni akademik. Popolnoma neznan pesnik, ki ni teh pesmi, kolikor sem lahko preveril, nikoli izdal v knjigi – a so presenetljivo dobre. Sicer pa – kaj naj rečem? Če se mi zdi, da bi moral kakšno pesem na novo napisati drugače, jo pač napišem drugače, a je potem to nova pesem. Načeloma pesmi, ko so enkrat objavljene v knjigah, ne spreminjam. Skrajno mi je blizu način, kako je to doživljal Fra Angelico: ko je v skrajno koncentriranem stanju slikal, ni ničesar popravljal, ker je bil prepričan, da so tudi napake božja volja. Priznam pa, da se, ko berem kakšne svoje stare strokovne, znanstvene ali publicistične članke, včasih zgrozim, če berem svoje stare intervjuje, se zgrozim še bolj, medtem ko se ne bi odpovedal nobeni svoji pesmi.

 

/…/

Ni komentarjev
Objavi komentar