Marko Kravos
Renato Quaglia – rezijanski pesnik
Renato Quaglia se je rodil v Solbici v Reziji leta 1941. Pesnik, ki piše v rezijanščini in italijanščini, ustvarjalec sinergičnih zamisli, družbeni delavec, je študiral bogoslovje v Vidmu in Veroni. Posvečen je bil leta 1965, več let je živel in opravljal duhovniški poklic v severni Italiji in drugod po Evropi, po letu 1969 pa se je duhovniškemu poklicu odpovedal. Na Mednarodnem inštitutu Lumen vitae in na univerzi v Leuvnu v Belgiji je študiral psiho-sociologijo.
V domači dolini se je od začetka sedemdesetih let preteklega stoletja angažiral pri obujanju gospodarskega ter zlasti narodnostnega in duhovnega življenja. Pomembne so njegove etnološke in antropološke raziskave. Dragoceno gradivo in lastni svetovni in pesniški nazor je zajel v obsežni, več kot 400 strani obsegajoči publikaciji Baside/Besede, ki je izšla v Vidmu konec leta 2007 in je v celoti napisana v rezijanščini, v solbaškem narečju. Gre za asketsko, drzno jezikovno izbiro, saj rezijanščino obvlada komaj kaj več kot tisoč oseb – in nekaj jezikoslovcev.
Njegova knjiga esejev, ki je leta 1981 izšla v Trstu, nosi naslov Rezija: jezik zemlje, jezik kruha.
O Renatu Quagli, pesniku, katerega pesmi so bile prevedene v italijanščino, francoščino, češčino in nemščino, ter seveda v knjižno slovenščino, je za Deželni sedež RAI v Trstu Marija Brecelj leta 2014 posnela dokumentarni film Trije kraji Düše/Tre luoghi della Vita.
V slovenski pesniški prostor se je Renato Quaglia prepoznavno vpisal s svojo prvo pesniško zbirko Baside/Besede (Trst, 1985), za katero je prejel nagrado Prešernovega sklada. Pesmi v njej sem v knjižni jezik prepesnil Marko Kravos in jih pospremil z esejem. Izbor njegove neobjavljene poezije je izšel še v zvezku Rezija naša, v katerem je svoje pesmi objavila tudi pesnica in varuhinja rezijanskega izročila Silvana Paletti. Trojezična izdaja je izšla v Čedadu leta 2009, uredil jo je Matej Šekli, v slovenščino pa je poezijo prepesnil Marko Kravos.
* * *
Poleti 2018 je Quaglia v samozaložbi, v 50 bibliofilskih izvodih, izdal svojo drugo samostojno zbirko Sanjalavi/Indizi (Znaki), in sicer v rezijanščini in italijanščini (Videm-Udine, risbe Barbara Picotti). V knjigi najdemo pesmi iz zbirke Baside, pa tudi nekaj še neobjavljenih stvaritev iz obdobja med letoma 1976 in 1984. Pesnik je napisal uvod, v katerem spregovori o duhovni podstati svojih pesniških sporočil, o vodilih, ki človeka povezujejo z naravo, zemljo, kozmosom. V opombah k uvodu je razložil tudi rezijanska geografska imena in z njim povezano staroversko izročilo. Posamezne pesmi imajo na koncu obsežne glose, v katerih spregovori pesnik o ljudskem izročilu, o dogodkih ali znakih, ki jih sam razbira in nato izpisuje ter jim podeljuje presežni pomen. Sklepnim opombam sledi še napotek za branje rezijanskih glasov in biografska oznaka o avtorju. Vsa spremna besedila so le v italijanščini.
Le pol leta pozneje, v začetku leta 2019, je Quaglia pri založbi Campanotto v Vidmu izdal drugo zbirko Čütnja/Presagi (Slutnje). Knjiga je izšla v rezijanščini in italijanščini, vanjo pa so uvrščene pesmi, nastale med letoma 1985 in 1989. Avtorjevo uvodno besedilo, ki obsega 18 strani, je pravzaprav ekstatična izpovedna poezija v prozi in verzih. Pesnik jo je opremil tudi z datumom in krajem nastanka: ob sv. Ivanu leta 1998 v družinskem planinskem stanu na pobočju Wora.
Renato Quaglia v kratkem napoveduje še dvoje zbirk, Dnevi jeze/I giorni dell’ira in Prikazni/Simulacri. Tako bo svoj pesniški opus vpel v štiridelni hod, v katerem se bosta odzrcalila duhovni in estetski obraz stare in nove Rezije.
/…/