Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Peter Zupanc: Staviti na Hongxi

Sodobnost / Uncategorized  / Peter Zupanc: Staviti na Hongxi

Peter Zupanc: Staviti na Hongxi

V roke vzamem kitajski čopič in skiciram …

Mestece Hongxi: prah, modri tuk tuki in prvi vtis, da gre za kraj, kjer je preostala »razvita« Kitajska pustila invalide, da se jim počasi zgradi kaj novega, a istega kot staro.

Podrobnosti.

Lokacija: približno 200 kilometrov južno od Kunminga, prestolnice province Junan.

Prah: predvsem zato, ker je precejšen del mesteca v skupinski fazi prenove. Stare ulice in hiše podirajo, nove gradijo. Najstarejše hiše so temne, nehigienične. Novejše so polne drugih slabosti. Morda so bile sezidane iz slabih materialov, imajo približnostno električno napeljavo ali pa, recimo, nevaren dovod plina, ki lahko povzroči zastrupitev z monoksidom; stari grelci za vodo strupeni plin izpuščajo v prostor, v katerem se uporabljajo. Resnici na ljubo so ti grelci zdaj na Kitajskem prepovedani, toda še vedno jih je mogoče najti tudi v mestih (vem, ker s soprogo Liu Ying živiva v stanovanju s takim grelcem). Te hiše so potencialne smrtne pasti. So lokacije, kjer med vsem, kar ni, kot bi moralo biti, in med nenehnim odpovedovanjem vsega po vrsti žongliraš kot akrobat na žici s krožniki v obeh rokah, medtem ko omare okoli tebe padajo. Starejši prebivalci so to reševali tako, da so sprejemali svet in igrali mahjong, kar seveda v resnici ni rešilo ničesar.

Pozorno oko bo opazilo, da se tudi kanalizacija, električna napeljava, vodovod in druge osnovne podrobnosti mesteca Hongxi ne menjajo ali vsaj ne menjajo veliko. Isto oko bo morda zaznalo, da izolacija novih hiš ostaja bolj ali manj enaka. Gretja ni. Ti ljudje v zimskem času nikoli ne bodo imeli možnosti pogreti celega telesa. Staro pravilo se namreč glasi, da se centralno ogrevanje na Kitajskem lahko vzpostavlja le južno od reke Jangce; toda to pravilo je podkrepljeno z naravno idejo večine Kitajcev, da se najbolje ogreješ tako, da oblečeš več. Z določeno mero gotovosti bi lahko trdili, da vse novogradnje nastajajo zaradi konstrukcijskih podjetij, ne pa zaradi ljudi.

S soprogo Liu Ying nenehno razpravljava o tem, zakaj večina Kitajske celo zdaj, ko ima priložnost, informacije in denar, ne prevzame »zahodnjaške« logike zidanja individualističnih stavb ali vsaj stavb, ki bodo namenjene lahkotnejšemu bivanju, varovanju pred naravo, stavb, ki bodo nekakšno zatočišče. Kajti to skoraj nikoli niso. Ali zaradi mraza, ki ga prepuščajo, ali zaradi materiala, iz katerega so sezidane, ali zaradi česa tretjega; včasih se zdi, da bi bilo povsem isto ali celo bolje živeti zunaj pod palmo. Najino razpravljanje ima mnogo odtenkov. Eden od preprostih odgovorov na vprašanje je seveda izjemna številnost ljudi. Potem: vprašanja hišnosti naj bi zajemala tudi odgovore glede pripadanja notranjosti in zunanjosti, tudi tukaj pa so kitajski odgovori svojstveni (vsekakor je teritorij, ki bi bil namenjen intimnosti, skorajda neobstoječ). A glavni razkol med nama je naslednji: ali bi morala vlada vzpostaviti nekakšne standarde in potem nadzorovati delo konstrukcijskih firm? Ali pa bi morali ljudje spremeniti način mišljenja in nekaj narediti sami? Iščem podatke o tem, kako se je pri nas, v Evropi, dogajala standardizacija infrastrukture, pa težko najdem knjige, ki bi bile podrobno namenjene točno tej in le tej tematiki. A glavni vtis, ki ga vendarle dobim, je, da so na Zahodu vlade predvsem, morda trudoma, zasledovale tehnološki napredek in ga skušale uravnovesiti, kadar je napredovanje in vpeljevanje tehnološkega napredka postalo preveč kaotično. Da vlada mnogokrat ni bila vzpostavljalec, temveč je tekla za vozom (ki ga nikoli ni zares dohitela). Izhodiščna pomembna odločitev vlade je bila predvsem dovoljevati samostojno podjetnost, ne pa je zadrževati.

Torej si mislim: vprašanje je vsaj delno vprašanje miselne perspektive določene kulture, delno pa prvobitnosti kokoši ali jajca. Toda morali bi biti odgovorni tudi ljudje, in na Kitajskem niso, pika. Ko sva mami Liu Ying povedala za najino težavo s plinom, je skomignila in dejala, saj imata ventilator, najverjetneje bo v redu. Naj bom torej obtožen stereotipiziranja, toda večina prebivalcev Kitajske še vedno odrašča v Konfucijevi logiki sledenja bodisi politiki bodisi trendom (ki nikoli ne nasprotujejo politiki). Stežka bodo vstali in se uprli, ne bodo šli proti toku. Vodja pooseblja način življenja skupnosti in se mu ne upreš, dokler … se mu ne uprejo vsi. A tudi tedaj nihče ne bo dvomil o sistemu, vsekakor ne glasno.

Redki uporniki imajo zlahka solzo norosti v očeh.

/…/

Ni komentarjev
Objavi komentar