Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Tone Hočevar: Dopisnik iz Havane

Sodobnost / Uncategorized  / Tone Hočevar: Dopisnik iz Havane

Tone Hočevar: Dopisnik iz Havane

Na poti v Havano sem se – ob novi selitvi – ustavil v Mehiki. Brez postanka v deželi, kjer smo preživeli lepa leta, nisem hotel naprej. Šel sem na novi sedež tujih dopisnikov, starega je vmes podrl potres. Naklepetali smo se, popili tequilo ali dve. Kot bi mignil, je minilo nekaj dni. Moja stara druščina je bila še vedno tam, potem so se postopoma vsi zamenjali.

V Havani so me sprejeli prijazno, dopisnikov je bilo tam takrat komaj za vzorec, za prste obeh rok morda. Delili so jih na dve koloniji. Na eni strani so bili zahodni, na drugi vzhodni. Zahodni dopisniki so imeli devize, smeli so zelo drago kupovati v diplomatskih trgovinah za dolarje, tam je bilo mogoče najti marsikaj, tudi meso. Vzhodni so plačevali s kubanskimi pesosi, ki smo jim rekli miki miške, v trgovinah za tuje tehnike, kjer je bilo vse veliko ceneje, skoraj zastonj, vendar tudi temu primerno slabe kakovosti. Jaz, iz Jugoslavije, ki se je Fidelu po hudem sporu s Titom zamerila, nisem sodil k vzhodnjakom, plačeval sem z dolarji. Vsaj občasno so me skušali obravnavati kot vzhodnjaka, brenkali so na politične strune in nekakšna ideološka čustva, da bi vplivali na moje poročanje.

Pogled na informiranje je bil v Fidelovi Havani prav tak kot v vzhodnoevropskih državah ruskega socializma. Kakor sem se dodobra naučil pozneje, je bil tudi enak kot v rimski papeški državi, takrat in še dandanes. Navsezadnje je bil Fidel jezuitski proizvod, prav tako njegov brat Raul, čeprav je bil pri jezuitih deležen manj vzgoje in izobrazbe kot Fidel.

Ker sem na Kubo prišel za dopisnika, ki ga bodo nekaj let skrbno spremljali in nadzorovali, so se me kubanski tovariši resno lotili že prvi dan. Od uradnikov z ministrstva takoj izveš, da ne moreš stanovati v hotelu, ki so ti ga rezervirali z jugoslovanskega veleposlaništva. Preselijo te v drug hotel, kjer je urejeno prisluškovanje, potem se nekaj mesecev seliš iz hotela v hotel, da ne bi navezal preveč tesnih stikov z zaposlenimi v hotelu, da ti ne bi kdo med njimi že kaj neprimernega povedal.

O tem, kje bom stanoval, je torej odločala kubanska vlada. Najprej so mi ponudili velikansko stanovanje v palači, ki so jo prav takrat obnavljali. Fidel je imel sošolca, gospod Someillan so mu rekli, na havanskem Maleconu, ob obalni cesti, je imel dve palači, eno zraven druge. Prva je bil 33-nadstropni nebotičnik, v njem je na vrhu, kjer je bil tudi bazen, stanoval gospodar hiše, gospod Someillan, v petnajstem nadstropju pa je bival največji kubanski pesnik Nicolas Guillen. Vsa druga nadstropja, v katera so pred udarom zahajali Američani, so bila četrt stoletja prazna. Zraven je stala nekoliko nižja zgradba, stanovanja v njej pa niso bila dosti manjša, vsako je merilo vsaj 400 kvadratnih metrov.

Četrt stoletja sta bili palači prazni, potem sta se vladar in njegov sošolec dogovorila, da bo država obnovila obe hiši in ju dajala v najem, dohodke da si bodo nekako delili, podrobnosti niso izdali. V manjši Someillanovi hiši so mi ponudili imenitno stanovanje, ki bi na mesec stalo skoraj toliko, kolikor bi mi agencija dala za vsa leta bivanja. V mislih sem se že videl, kako bi lahko v stanovanju naredil teniško igrišče, a sem njihovo ponudbo vseeno prijazno zavrnil.

Še nekaj dolgih tednov so mi iskali drugo hišo in jo naposled našli, vendar jo je bilo treba popolnoma obnoviti, saj so prejšnji lastniki odšli v Miami kmalu po revoluciji. Uredili so jo razmeroma hitro, konec poletja sem se lahko že vselil. Hiša je bila prijetna, toda v njej ni bilo niti enega kosa pohištva. Niti ene mize niti enega stola. Kjer koli drugod to ne bi bil noben problem. Razen na Kubi ali v Severni Koreji. Na Kubi pa so pohištvo nehali proizvajati kmalu po vstopu bradačev v Havano. Na voljo je bilo samo odlično pohištvo iz osemnajstega ali devetnajstega stoletja, ki je ležalo pod kakšnim napuščem in čakalo, da ga bo kdo kupil in restavriral. Lastnike so iz stanovanj in hiš na lepih avenijah prisilno preselili kam v revno predmestje, njihovo staro pohištvo ni moglo v nove hiše, imeli so ga kar na prostem ali pod kakšno streho, velikokrat na dežju in soncu.

Največ dni sem med čakanjem na novo domovanje prebil v hotelu Nacional, v slavnem mafijskem brlogu iz časa pred Fidelovim udarom, ki so ga ob vstajenju turizma v devetdesetih modernizirali in spremenili v osrednje revolucionarno kurbišče za novodobne turiste. Vmes, v mojem času, je bil to eden redkih hotelov, kjer se je dalo kaj malega pojesti, in še bazen je imel na vrtu. Tam je bil moj sosed takrat slavni teolog osvoboditve, brazilski katoliški duhovnik Frai Beto, prvi tujec, ki mu je bil Fidel pripravljen pripovedovati svojo zgodbo.

Ure in ure sta snemala, zvečer, včasih tudi naslednje jutro sva se z Betom občasno srečevala v Nacionalu. Poln vtisov je bil, velikokrat je komaj doumel, kaj vse mu pripoveduje kubanski vrhovni poveljnik. Najbolj pretresen je bil, ko mu je Fidel pripovedoval, kako so Američani plačevali njegov upor proti havanskemu režimu, ki je bil takrat simbol mafijske države Kube. Kako so mu dali nekaj denarja in kako so plačali ladjo orožja, ki jo je iz Kostarike pripeljal Huber Matos. Tisti Huber Matos, ki se je pozneje s Fidelom sprl in za kazen dve desetletji preživel v temnici.

Zgodba o spregi z gringosi se mi je takrat zdela najbolj zagonetni del vsega Fidelovega pripovedovanja menihu Betu. Čez nekaj tednov mi je Brazilec prišepnil, da prav tistega najbolj zanimivega dela v knjigi vendarle ne bo. Vrhovni poveljnik si je premislil. Črtali bomo tisto poglavje, tudi ti kar pozabi, da si to slišal, mi je namignil Beto in zraven pomežiknil. Pozneje so zgodbo o ameriški pomoči pri udaru proti prejšnjemu mafijskemu režimu nekajkrat pogrevali drugi, v uradno zgodovino pa je niso zapisali.

/…/

Ni komentarjev
Objavi komentar