Bevc: Pred kratkim je izšel vaš zadnji roman za odrasle z naslovom Zadoščenje. Zgodbo o dekletu, ki sproži delovanje astralnih sil, ste delno že opisali v romanu Astralni niz leta 1992. Kaj vas je napotilo, da ste se po sedemindvajsetih letih znova lotili obdelave te tematike?
Lainšček: Pa začniva pogovor s kako šalo na moj račun. Po sedmih letih debele kože, ko sem bil do literarnega opusa, ki ostaja za mano, povsem brezbrižen, je očitno nastopilo sedem čutečih let, ko mi ni vseeno, kaj bo ostalo za mano. Vračati sem se začel k romanom, s katerimi že ob izidu nisem bil povsem zadovoljen, ali pa sem z leti spoznal, da bi se jih dalo drugače in boljše napisati. Popravil sem mladinski roman Velecirkus Argo, ki je bil potem leta 2015 znova natisnjen pri založbi Beletrina, leta 2017 pa je bil ponatisnjen. Popravil sem roman Ne povej, kaj si sanjala, ki je bil z naslovom Češnjev cvet leta 2016 znova natisnjen pri založbi Litera. Popravil sem roman Prvotnost, ki je je bil nato obogaten s čudovitimi ilustracijami Jureta Engelsbergerja in leta 2018 natisnjen pri Mladinski knjigi, leta 2019 pa je pri isti založbi izšel še v angleškem prevodu. No, in praktično znova sem potem napisal še roman Astralni niz, ki je letos z naslovom Zadoščenje izžel pri založbi Litera. Moja delavnica oblakov se je tako za nekaj časa res spremenila v popravljalnico, kar morda ne zveni ravno najboljše, vendar zdaj že lahko rečem, da sem se v njej počutil prijetno. Veliko mi tudi pomeni, da sem ob pogledu nazaj zdaj pomirjen. Edino delo, ki ga morda še nisem postavil na njegovo mesto, je roman Trik z vrvjo, saj skriva v sebi veliko metaforo, ki mi je prvič ni uspelo dovolj razvidno predstaviti bralcem. Želim si, da bi nekoč tudi za to našel čas. Potem bom lahko res rekel, da sem pospravil in počistil za sabo.
Bevc: Zadoščenje bi lahko označili za kriminalni roman, ki pa vsebuje tudi elemente fantastike in paranormalnega. Toda gonilna sila dogajanja je vendarle ljubezen.
Lainšček: Všeč mi je, da ste prebrali roman na ta način in vam je bila zanimiva tudi tista bolj zastrta in globlje zakopana plast. Seveda v tem delu ne gre le za to, da spolno zlorabljena deklica nima nikogar, ki bi se lahko maščeval, in mora za to poskrbeti duh mrtvega očeta. Gre namreč tudi za to, da je bil ta oče iz njenega življenja na krut način odstranjen, še preden je sploh prišla na svet. Arhetip prepovedane ljubezni, ali če povem bolj dramatično, ubijanje ljubezni, je v resnici tisto, kar v tem primeru daje moč astralnim silam. Zato to ni roman o maščevanju, temveč o zadoščenju.
/…/