Tisa Tavčar Gerlovič:
Upesnjene pravljice
Muca Copatarica
V bližnji, a vsem skriti vasi,
na zeleni, sončni jasi,
v kupčku hiš, rdečih streh
slišati je zvonek smeh.
Četica otrok tu biva,
nagajiva, radoživa,
čas za igre vse imajo,
cele dneve se igrajo.
Le za eno časa zmanjka,
zanimiva to je uganka.
Vedno so doma prepozno,
da pospravljali bi – grozno!
Mama jezno jih ošteva
»Isti vsak začetek dneva!«
Terja se od njih podatek,
kam se skril je lev copatek.
Vsako jutro zopet, znova,
le lokacija je nova.
Enkrat kad in drugič peč,
domišljija ni odveč.
Nekega pa jutra – stiska;
mar prišlo je do obiska?
Zebe četico v podplate,
Muca vzela je copate!
Že so zbrani cicibani,
niso več tako zaspani:
snujejo nejasne plane,
ko na misel nekaj kane.
Z doma krenejo veselo,
našli bodo muco belo!
Hitro in kar bosih nog
se podajo naokrog.
Iščejo po gozdu sončnem,
ko na cilju že so končnem:
hiška bela, streha rdeča,
tabla »Muca C.« svetleča.
Polkna polna so zelenja;
krešejo se divja mnenja:
»Mar kar vdremo naj na sceno,
vstopimo v hiško njeno?«
Vse zadrege reši Muca,
skuha čaj in tu je štruca,
žemljico za žemljo mlečno,
gosti meljejo presrečno.
Okrepčani kar vsi hkrati
vprašajo, kje so copati.
Muca kaže na regal
z goro čednih obuval.
Vsi copatki so zašiti,
svetli, snažni, sveže umiti.
Vsakemu zjasni se lice,
svoje dene na nožice.
Bobek, brez copatk edini,
smili večji se mladini.
»Izgubljavec« najbolj vesten
prejme muckin par prelesten.
Zdaj nihče več bos ne hodi:
»Hvala, Muca, dobro bodi!«
Ta pomaha gostom drobnim,
šiva s sukancem čarobnim.
Ko bo zima v vas zavila,
Muca s puhom bo ovila
zimske srčkane copatke,
greli bodo vaške škratke.