Pogovori s sodobniki
Majda Travnik Vode z Ireno Androjno
Travnik Vode: V vaši umetniški biografiji izstopa podatek, da ste v svet literature vstopili z žanrom radijske igre. Na spletni strani Društva Bralna značka Slovenije beremo, da ste napisali dvajset radijskih iger za otroke, dve lutkovni in dve gledališki igri za otroke. Mnoge med njimi so bile nagrajene. Radijska igra Škrat Kihec je bila leta 2013 uprizorjena v Šentjakobskem gledališču. Kaj vas je na začetku pisateljske poti pritegnilo k pisanju radijskih iger?
Androjna: Predvsem je šlo za naključje. Kot otrok sem rada poslušala radijske igre, v študentskih letih, mislim, da leta 1988, pa sem naletela na natečaj za otroško radijsko igro na Radiu Ljubljana in si rekla, da bi lahko poskusila. Pisanje mi je šlo hitro od rok, opazila sem tudi, da se zelo zabavam. Takrat je na Radiu Ljubljana kot dramaturg deloval Ervin Fritz, v žiriji za natečaj je bil tudi Dane Zajc. Igra Dežela besed je nato dobila prvo nagrado. Izvedba, v kateri so nastopali zelo znani slovenski igralci, me je navdušila. Z gospodom Fritzem sva nato dolga leta uspešno sodelovala in še danes sem mu hvaležna za vse nasvete in pogovore. Vsega skupaj je bilo izvedenih približno dvajset radijskih iger. Gledališka predstava Ačih! je nastala po radijski igri Škrat Kihec. Pisanje radijskih iger mi je bilo res v veselje in vedno sem jih pisala z veliko lahkoto. Uživala sem v snovanju dialogov, izumljanju drobnih duhovitosti in prepletanju vsebine s pesmimi. To je bila nekakšna vzporedna plat mojega življenja v času, ko se z literaturo sicer nisem aktivno ukvarjala.
Travnik Vode: V radijske igre pogosto vključujete krajše pesmice, za katere so značilne jezikovna virtuoznost, vsebinska inovativnost, lahkotnost in spevnost. Pesmice ste vključili tudi v roman za otroke Začarano poletje. Nekje ste zapisali, da ste v mladosti pisali pesmi, danes se zdi, da pišete predvsem prozo. Poglobljeno ste se torej ukvarjali že z vsemi tremi literarnimi vrstami, poezijo, dramo in prozo. Kakšne razlike občutite med njimi in v kolikšni meri na izbiro forme vpliva ustvarjalčevo trenutno razpoloženje?
Androjna: Pravzaprav po malem pesnim vse življenje. Nastanek pesmi doživljam kot nekakšno kristalizacijo trenutnega globokega občutenja. Napišem jo v hipnem navdihu, nato pa včasih po nekaj dneh vidim, da nima prave teže in je pogrešljiva, včasih pa se mi zdi, da bi lahko »obstala«, vendar bi jo bilo treba še piliti – tukaj pa me pogosto zmanjka. Zato pesmi ne objavljam, vendar ni rečeno, da jih nekoč ne bom. Nekaj moje mladostne poezije je vendarle izšlo v Mladini v rubriki Mlada pota, ki jo je v tedaj urejal Blaž Ogorevc.
Pisala sem tudi pesmi, pravljice in uganke za otroške revije, vendar sem sčasoma začutila, da mi oblika radijske igre in kratke proze za otroke ne zadošča več. Želela sem si, da bi z junaki zgodb lahko ostala dlje in jim dala priložnost za razvoj. Privlačilo me je stopnjevanje napetosti in bolj zapletena gradnja s stranskimi zgodbami, ki se na koncu povežejo. To je bil povod za nastanek otroškega romana Začarano poletje, nato pa sem zasnovala še daljše delo, mladinski roman Modri otok, kjer sem se že približala odraslim temam. Vanj sem vnesla odnose in teme, ki sem jih opazovala v svoji okolici ali so me osebno zadevale. Leta 1996 je v zbirki Čebelica izšla pravljica O velikanu, ki je kradel letne čase, ki se mi zdi danes še bolj aktualna kot ob izidu in bi si želela, da bi bila bralcem dostopna v ponatisu.
Pri izbiri forme določeno vlogo najbrž res odigra trenutno razpoloženje, pomembna pa je tudi motivacija. Pri natečajih za radijske igre me je motiviralo, da bi bile igre uprizorjene in predvajane. Da so potem, ko so bile napisane, zaživele neko svoje življenje.
/…/