Peter Svetina
Veščina pisanja
- (o pisanju nasploh)
Doktor Ivan Ramšak mi je nekoč razlagal, kako je to z živčnim sistemom in njegovo izolacijo. Nekako takole je šlo: živci so kabli, po katerih teče elektrika, okrog je izolacija, ki je lahko debela ali tanka. Ti imaš zelo tanko. Pomeni, da se te vse dotakne in da to telesno občutiš. Sam sem si pred kratkim razložil to takole: na polovici sobe od stropa do tal razprostreš tisti tanki pleskarski polivinil, s katerim se prekriva pohištvo, obenj postaviš centimeter in pol debelo vezano ploščo. Stopiš pet korakov nazaj in rahlo pihneš. Pleskarski polivinil bo zanihal, vezano ploščo bo tvoj piš prav malo brigal. To, kar se dogaja s pleskarskim polivinilom, se dogaja pri človeku s tanko živčno izolacijo: zaznaš tako rekoč vse in vse odzvanja v telesu. Telo je resonančna škatla. Srečo imate, da lahko pišete, mi je nekoč rekla doktorica Bojana Avguštin. Tudi sam sem svojčas študiral medicino.
***
Jana si od drugih obveznosti sprosti januar, če gre še februar, in piše: najprej sestavi zgodbo, v celoti in tako, da bi se jo spodobno dalo pripovedovati. Potem se začne delo: od stavka do stavka, piljenje, obračanje, izostrovanje karakterizacije likov, včasih se zgodi, da postanejo povsem drugačni, kot so bili sprva. Dolgo traja, lahko več let. Tudi Cvetka piše počasi, pri njej nastajajo verzije, prva, druga, tretja, vmes da to še komu v branje. Anja hodi in med hojo izgovarja besedilo na glas. Pride domov in zapiše, nakar popravlja in pili, dokler ni čisto zadovoljna. Primož zvečer po koncu službe odpre hladilnik, si znese na mizo jestvine, odpre računalnik, se zamisli in začne pisati. Veliko veselja je zraven. Meni je pisanje napor, pri poeziji manjši, pri prozi večji, daljša ko je, večji je napor. Vem, da besedila ne bom zmogel pisati dvakrat, da podob, shranjenih v glavi, ne bom mogel podoživeti dvakrat, da ne bom zbral dovolj moči, da bi dvakrat lovil ravnotežje po jezikovnih mostičkih in vijugah zgodbe. Ko končam, lahko samo še pregledam, pokrajšam in dam iz rok, z besedilom se po koncu ne zmorem več zares ukvarjati. Različni, zelo različni so procesi nastajanja besedil.
***
Tisto, čemur rečemo pisanje, je mnogokrat samo zaključno dejanje pisanja, zapisovanje.
***
Za dobro besedilo mora biti zapisovanje hoteno: zavestno izbiraš med različnimi možnostmi jezikovnega izraza in se zanje odločaš. Lahko se v tem izmojstriš do te mere, da je čas (če je to pri pisanju potrebno), v katerem izbereš, krajši od utripa veke. Za vajo v hitrosti izbiranja med jezikovnimi možnostmi lahko prebiraš slovarje ali prevajaš.
***
Besedilo je treba okrniti (skrajšati) največ, kot je mogoče, a vendar toliko in tako, da ostane v njem še vse, kar si želel povedati, in da lahko z njim dosežeš učinek, kot ga želiš doseči.
***
Paul Klee v učbeniku Pedagoška skicirka, ki je prvič izšel leta 1925 v Münchnu (2003 pa v Berlinu), v štirih glavnih delih obravnava poglavitne elemente risanja: linijo, dimenzije, risanje zemlje, vode in zraka ter simbole za oblikovanje gibanja. Pravi in nariše, kako se nesimetrično ravnotežje ustvari z dodajanjem tretjega elementa: enako velikima svetlemu in temnemu delu na sliki se za ustvarjanje ravnotežja doda črno obliko ob svetel del; enako velikima rdečemu in modremu kvadratu na sliki se za ustvarjanje ravnotežja doda rumeno barvo pod modro. Ustvarjanje ravnotežja je pomembno.
V prozi se dogajanje uravnoteža z opisi, zgodbo se uravnoteža z dejanji glavnega junaka. V pesmi se besedni tok uravnoteža s podobo.
Neki ekvilibrist, ki sem ga pred časom poslušal, je rekel, da je človek na napeti vrvi varen samo v gibanju. Prav tako je v zgodbi, ki se mora premikati, in v pesmi, ki se mora izrekati.
***
Roman si bom zapomnil po prepričljivem glavnem junaku, pesem po sugestivnosti.
***
O dramskem besedilu, čeprav sem jih prebral veliko in si ogledal veliko predstav, vem malo. Ob pisanju je treba imeti pred seboj medij (podobe, če bo uprizoritev odrska, zvok, če bo uprizoritev radijska) in ne povedati z besedami tistega, kar lahko povedo sredstva samega medija. Enako je s slikanico in stripom.
***
Podrobnost ima v literarnem besedilu neprimerno večji učinek (večjo sugestivno moč) kot posplošitev.
***
Če hočeš narediti v besedilu nekaj glasno, lahko to napraviš tako, da tisto kriči, lahko pa samo utišaš okolico. Če hočeš poudariti svetlobo žepne svetilke, jo postavi v noč, podnevi bo njen soj podoben soju cestne svetilke, ki so jo pozabili ugasniti.
/…/