Nataša Konc Lorenzutti
Ker se v prvem poglavju nič ne zgodi
Oni dan mi je na prelomu tisočletja rojeni odrasli fant, ki so ga vzgajali digiskeptični starši, a se je njihove miselnosti že osvobodil, predlagal revolucionarno spremembo v načinu delovanja. Za uvod mi je povedal zgodbo o spletnem vplivnežu, ki je napisal knjigo, jo sam izdal, sam prodal in z njo, seveda sam, obogatel, ker so jo njegovi sledilci razgrabili. Srečni zvezdnik je kajpada lep in obdarjen z odličnimi pogoji že od prej, njegovo delo pa je avtobiografsko in govori o tem, s kakšnimi izzivi se je na svoji poti spopadal in kako jih je premagal, da mu je uspelo.
Zgodbi je sledil predlog mojega simpatičnega sogovornika, naj tudi jaz uberem sodobnejši način povezovanja z mlado publiko, saj se otrokom in najstnikom, za katere ustvarjam, ne bom več približala, če se ne bom prilagajala času in jih nagovarjala prek njihovih omrežij. Zamisel je fant izrazil s tako iskrenim navdušenjem, da mi ga je bilo prav težko zatreti in bi mu najraje pritrdila: »Hvala, bom razmislila,« vendar mu nisem, nasprotno, spustila sem se v razpravljanje, zapadla v ogorčenje in začela ognjevito braniti načelo, da pot k uresničenju človekovega poslanstva ni v sobici s kamero, ampak zunaj, v svetu, med ljudmi, in da se nameravam svojim bralcem še naprej približevati na svoj zastareli način.
Miselnih razkolov med mladimi in malo starejšimi je v svetu vse več, a ker sem ravno pred nekaj dnevi obiskala Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, katere dijakinja sem bila nekoč tudi sama in kjer sem zdaj kot gostja doživela naklonjeno, prijetno pozornost najstniške publike, ostajam še bolj trdno zasidrana v prepričanju, da je vztrajanje pri živem stiku z ljudmi, tudi z mladimi, edini slog za preživetje sočutenja in človeške pristnosti ter odgovor na inflacijo samopromocijskega vplivanja prek družbenih omrežij.
Starši so mi privzgojili prepričanje, da je samohvala ena najbolj nevarnih človeških skušnjav. Da samovšečnež postane slep in ohol ter se utopi v samem sebi, me je naučil tudi grški mit, zato imam vase vgrajen alarm, ki mi zatuli vsakič, ko se približam gladini s svojim odsevom. Poleg tega še vedno verjamem v klasične medije, ki po tiskovnih konferencah ob izidih novih knjižnih naslovov objavijo vsaj tri vrstice o izdanem delu, pa čeprav jih prepišejo z vabil. In ker verjamem tudi v moč literature, ki nagovarja sama po sebi, ne da bi jo avtor še dodatno razlagal, se mi ni treba ogledovati v zaslonu, ki sodobnemu narcisu nadomešča vodo. Zame je sporazumevanje še zmeraj možno samo v odnosu.
Ko pišem, je moj odnos do bralca[1] kljub njegovi odsotnosti živ. Naučila sem se ga utelesiti v nevidnem dialogu, zraslem iz izkušnje živega srečevanja. Mladi, ki jih imam pred očmi, postanejo v moji samoti eno bralsko uho. Vendar v središču tega, kar jim pripovedujem, nikoli nisem jaz, ampak pripoved in njeni junaki, zato z bralcem vstopam v enakovreden odnos, kajti zgodba, če mi bo uspela, ne bo smela zviška delovati nanj in ga dražiti z nedosegljivim razkošjem, pač pa se bo lahko vanjo vselil in bo njen dogajalni prostor postal njegovo začasno bivališče.
Pri spletnem vplivništvu je odnos že v izhodišču nepravičen. Ta, ki vpliva, pridobiva svojega sledilca in se postavi nadenj kot nekdo, ki mu mora sledilec postati podoben, saj drugače ne bo vreden vstopa v njegovo bleščečo zgodbo. »Z mano greš lahko samo, če me občuduješ,« je, morda iz nezavedne potrebe rojeni pogoj tistega, ki vpliva. Sledilec postane slepi potnik na krovu prestižne ladje, vendar je njen ujetnik in bo od vse zgornje bleščave dobival samo drobtinice, kajti slepi potniki morajo ostajati v podpalubju in nimajo vstopa med elito. Zato me sledenje spletnim vplivnežem spominja na pogodbo, ki jo je Faust podpisal z zlodejem, branje kakovostne proze ali poezije pa na razvezo takšne pogodbe, orožje zoper zavajanje in laži.
Hčerke so mi pokazale filmček mlade vplivnice, ki jim s svojo popolnostjo vzbuja nelagodje. Stara je triindvajset let, zelo je lepa, temnopolta. V epizodi, ki sem jo videla, pripravi domačo kokakolo. Seveda ima eksotične sestavine že kar doma, že odmerjene v ličnih porcelanastih posodicah, čeprav na začetku postopka reče, da se je pravkar domislila, kaj bo danes pripravila. Dela se loti oblečena kot za poroko, z brezhibno urejenimi nohti, nevpadljivo in natančno naličena, zavidljivo preščipnjena v pasu, čeprav ima tri majhne otroke, med njimi dojenčka, ampak o teh ni sledu, ni jih slišati kje zadaj, v stanovanju ni nobene navlake in tudi na kuhinjskem pultu ni ostankov hrane ali kapljic, olupkov, embalaže. Na koncu spretno kadriranega in zmontiranega filmčka se prikaže njen čedni mladi mož, ki navdušeno srkne požirek svežega zvarka. Zvezdnica v intervjujih zagotavlja, da nima ekipe ter da vse dela in snema sama, zato deluje neskončno sposobnejša, neprimerljivo lepša, do popolnosti disciplinirana, vsekakor daleč srečnejša od vseh nas. Še mene, ki vem, da se v obdobju, ko si z majhnimi otroki doma, še počesati nimaš časa, kaj šele piliti nohte in sproti pospravljati ostanke špinače, popade neracionalen sram, da sem premalo urejena.
Spletni vplivneži so večinoma tudi sami žrtve kapitala, saj jih ta uporablja kot svoje izložbene lutke. Tako se njihovo dostojanstvo ujame v past izkoriščanja. Sužnji podobe o sebi so, ki prilepijo nase še lahkoverno publiko, ta pa z vdanim sledenjem prav tako izgublja svoje dostojanstvo in občutek za to, kako se v resničnem svetu intelektualno in duhovno napreduje ter od kod se dobi denar za preživetje. Vloga izložbene lutke je ponižujoča. Nekoč, veliko pred časom, ko so digitalne tehnologije posegle v življenje slehernika, sem jo za eno popoldne izkusila.
Leta 1991 je moj oče izdelal svoje prvo smrekovo mazilo, s katerim si je pozdravil resno poškodbo. Recept je razvil v domači kuhinji, ga nato zavaroval in nekoliko razširil proizvodnjo, preselil prvotni »laboratorij« v primernejši prostor, pustil službo in ustanovil majhno podjetje. Uspel je brez poslovnih tveganj in spodobno preživel do upokojitve. Posel je nato prepustil sinu, mojemu mlajšemu bratu, ki je recepturo izpopolnil in posodobil poslovanje, a je ostal skromen, po očetovem načelu, ki ga je posvojil tudi sam, da se ni treba širiti, če lahko s svojo dejavnostjo pokriješ povpraševanje in zaslužiš dovolj za potrebe družine. Ko je oče začel, pa seveda ni vedel, kako bi svoj patent spravil med ljudi, zato je mene in mojega bratranca s prvimi škatlicami zdravilnega mazila poslal na teren kot akviziterja, kar je bilo takrat še dovoljeno. Šla sva v Kropo, ne vem, zakaj ravno tja, in zvonila po hišah. »Vas kaj boli? Imate revmo, išias, poškodbo? Ponujava mazilo, ki pomaga zdraviti vse to.« Nekateri so naju vljudno poslušali in nama nato rekli, da jih nič ne boli, drugi so razlagali, da imajo »vse sorte žavbe in arcnije doma, pa jim nič ne nuca, zato jim tudi najina mast ne bo«, tretji so nama zaprli vrata pred nosom, še preden sva kaj rekla. Prodala nisva ničesar in sva užaljena opustila teren. Nikoli več nisva šla ponujat mazila po hišah.
Tudi sama ne maram prodajalcev, ki mi pozvonijo pri vratih, ker so me večkrat ogoljufali. Nekoč mi je »trgovski potnik iz Rima« prodal ponaredek posode AMC, češ da je original in mu je ostal »samo še ta komplet, preden gre domov k ženi in otrokom«, zato mi ga je ponudil za pičlih 300 evrov. Zasmilil se mi je, videti je bil reven, zato sem tekla dvignit gotovino na bančni avtomat, on pa me je medtem potrpežljivo čakal in se mu ni prav nič mudilo k družini. Izkazalo se je, da posoda pri zakovicah pušča vodo in izvedela sem, da je bilo takrat na Goriškem prodanih kar nekaj »zadnjih kompletov«, zato sem šla na policijo prijavit prevaro, pa so mi rekli, naj bom raje tiho, saj je plačevanje na dvorišču, takole brez računa, tudi z moje strani prekršek.
Danes po hišah legalno hodijo samo še zavarovalniški agenti, ki prodajajo strah pred nesrečo, drugi ponudniki praškov za hitro rešitev vseh naših težav pa so se preselili na splet. Sploh jim ni treba zvoniti, da jih spustimo v najbolj intimne prostore svojih bivališč, ni se jim treba soočiti z živim človekom in se vljudno pogovarjati, ni se jim treba bati zavrnitve ali ponižanja. Njihove njive so bogato pognojene z naivnostjo.
Književno polje pa se napaja iz zbranosti in posvečenosti, zato se nevarno zavajanje bralstva zlepa ne more zgoditi. Branje te sicer povleče vase, a odnos, ki se veže na like in je ustvarjen z miselnim trudom na obeh straneh, praviloma ne zasvaja, ne škoduje in ne ruši temeljev osebnosti »sledilca«, ker ga ne oddaljuje od njega samega, ga ne priklepa na kult, zato ne maliči bralčeve podobe o tem, kar bi rad bil, ne sili ga v posnemanje, ne vzbuja mu občutka manjvrednosti in praviloma ne laže, četudi pripoveduje izmišljeno zgodbo.
Vživetje v zgodbene like ima, v nasprotju s slepim sledenjem skrbno izdelani podobi spletnega vplivneža, pomembno vlogo pri zorenju mladega človeka, kajti z izkušnjo junaka, v katerega se mladi bralec vživi, ta pridobiva svoje lastne čustvene izkušnje.
Bralske dogodivščine v otroštvu in obdobju odraščanja se v mojem spominu vgrajujejo v resnične dogodke in so z njimi skoraj neločljivo povezane. Zagotovo me je vzgajala tudi najslavnejša knjižna vplivnica vseh časov. Zaradi njene svobode, ki mi je dala notranjo smelost, nisem imela potrebe, da bi zapadla prestopništvu. S Piko Nogavičko sem v nekem obdobju živela. V trenutkih oklevanja in tesnobe sem se vprašala, kaj bi naredila ona. V vasi, med otroki, sem prirejala Pikine igre, zrežirala piknik na skali, hodila ritensko med hišami, risala zemljevide in načrtovala potovanje na otok v južnem morju. V teh igrah sem bila Pika vedno jaz. Sanjarila sem, da bom v skrivnostni hiši čudaške sosede nekoč, ko je ne bo doma, našla kovček zlatnikov, s katerimi bom lahko pokupila vse tortice v trgovini, zase in za prijatelje, da se jih bomo do sitega napokali.
Živela sem tudi Gerdo iz Snežne kraljice in malo morsko deklico. Naredila sem si gnezdo na kopici sena ter peljala piščance in grdega račka na sprehod. Igrala sem se zgodbo o belem kamnu[2]. Za majhen, bel in gladek prodnik, najden v gramoznici, sva si s prijateljico postavljali izzive. Kamen je lahko čez noč obdržala tista, ki je opravila nalogo.
Nekega večera sem v postelji začela brati Prigode Toma Sawyerja. Ker so mi starši ob uri za spanje rekli, naj ugasnem luč, sem brala ob baterijski svetilki, zadnje poglavje pa že v prvi jutranji svetlobi. Težko sem zdržala pouk, pomagala sem si lahko samo s čudovito mislijo, da nihče ne ve, kaj sem ušpičila, in da bom še kdaj in moram zato vaditi bedenje, saj so ponoči zgodbe še bolj razburljive.
V obdobju odraščanja se je moje strastno branje nekoliko ohladilo. Danes vem, da bi, če bi se rodila v 21. stoletju, tudi sama zapadla vplivu spletnih zvezdnikov. Dobro se spominjam, kako sem iskala idole, čakala edino tujo revijo za popularno kulturo, ki je izhajala enkrat na mesec, rezala slike iz nje, jih lepila na steno, hotela biti enako postrižena kot moja igralska vzornica iz ameriške serije, ki smo jo takrat lahko gledali na slovenski televiziji; kako sem iskala potrditve prijateljev, čakala njihova pisma in preverjala svojo priljubljenost med njimi. Če bi imela današnje možnosti, bi bila nenehno v skušnjavi.
Najstnik si želi pripadati vrstnikom in se izviti vplivu staršev. Mi smo se dobivali na kopališču, ob reki, na pohodih, na drsališču, na zamrznjenem bajerju ali v kinu, včasih pa smo samo posedali po škarpah domačih dvorišč. Imeli smo dopisne prijatelje, s katerimi smo se med počitnicami obiskovali. Zdaj pa se žive mreže trgajo. Otrok pri petnajstih pride v dijaški dom, a ga vrstnik, s katerim bo na nekaj kvadratnih metrih sobival do konca šolskega leta, ne utegne pozdraviti in ga niti ne vpraša, kako mu je ime, tako je zatopljen v svojo štirioglato komunikacijo. Da imajo mladostniki vse več prijateljev na omrežjih, bližine in pravega pogovora pa ne zmorejo vzpostaviti, je seveda zastrašujoče, morda celo veliko bolj, kot so bile druge tehnološke revolucije v zgodovini človeštva.
Pred poletjem sem na Slovenski matici poslušala predavanje nevrologa dr. Zvezdana Pirtoška. Razlagal je, kaj se dogaja z našimi možgani, ko beremo, in kaj, ko begamo po oceanu spleta, ter kako se nasploh odzivamo na digitalne dražljaje. Poudaril je, da je sicer vsaka tehnološka revolucija vzbujala strahove: Sokrat je bil menda nasprotnik zapisovanja, ker je menil, da se bodo ljudem glave izpraznile, če bodo svoja premišljevanja odlagali; prelomen je bil tudi izum tiska, dvome je vzbujala železnica. Vendar pa je razvoj digitalnih tehnologij, je opozoril nevrolog, v resnici bolj nevaren od vseh preteklih prelomnic in povzroča večje spremembe v človeških možganih. Razložil je sicer, da pojem digitalna demenca, ki ga je uporabil Manfred Spitzer za naslov svoje razprave o škodljivosti digitalnih dražljajev in smo ga pogosto, vključno z mano, uporabljali kot argument, ni ustrezen, a je poudaril, da razmah digitalnih tehnologij možgane vsekakor spreminja in jim lahko povzroča tudi škodo – ne sicer digitalne demence, pač pa spremembe na področju spomina, pozornosti, empatije in odvisnosti. V zvezi z empatijo je poudaril, da se zaradi uporabe spletne komunikacije razvija anonimizirano nasilje, o razmahu odvisnosti pa dejal, da še nobena droga doslej ni bila tako zlahka dostopna, kajti pričakovanje nečesa prijetnega sproža izločanje dopamina, in ker so pričakovanja dražljajev, povezanih s komunikacijo in drugimi dejavnostmi na spletu, pogosta, se odvisnost od teh dražljajev zelo hitro razvije in jo je težko že prepoznati, kaj šele zdraviti.
Razmah digitalnih tehnologij prinaša velike spremembe v načinu pogovarjanja, kajti prijetni stiki z ljudmi, zaradi katerih smo nekoč morali nekam oditi, da smo jih srečali, so zdaj omogočeni tako rekoč brez prestanka, še med vožnjo avtomobila mislimo, da moramo biti dosegljivi, kar nas ne izpostavlja samo policijskim globam, ampak veliko hujšim nevarnostim. Zaupnosti, ki smo si jih nekoč šepetali v dvojicah ali majhnih skupinah prijateljev, izgubljajo meje zasebnega, selijo se v skupine, kjer jih odlagamo, ne da bi sproti zaznali odzive nanje, zato postajajo lahko dostopne tudi nepoklicanim plenilcem. Skrite misli in strasti, ki so nekoč pripadale dnevnikom, so postale predmet širše izmenjave, zato je besedno in psihološko nasilje vedno bolj razširjeno in kljub večji občutljivosti vse hujše.
Otroci in mladi, ki zapadajo vplivom spletnih zvezdnikov, verjamejo, da je sreča nekaj, kar pride od zunaj. Težko jim je dopovedati, da sicer prijetni dejavniki od zunaj lahko razveselijo človeka, pravo zadovoljstvo pa se skriva v dobro opravljenem delu in premaganih naporih, tako ob prebrani knjigi kot ob osvojenem gorskem vrhu, dokončani nalogi, naučenem poglavju, pa tudi ob čisto vsakdanjih sodelovanjih, spretnostih, občudovanju travnikov in strmenju v daljavo.
Ko razmišljam, katere in kakšne podobe se najbolj dotaknejo mojega hrepenenja po lepoti, je to poleg divjih, neonesnaženih pokrajin gotovo podoba otroka ali mladostnika z odprto knjigo v rokah. Predstavlja mi čudovito metaforo eksistencialnega pomena. Vendar je ta podoba vse bolj redka. Otroci, mladi, nasploh ljudje, ki ne berejo, niso oropani zgolj izkušenj in dogodivščin književnih oseb, ki sta jih naš um in notranja moč sposobna oživiti, ampak nevede in nehote sodelujejo tudi pri zanemarjanju in izgubljanju jezikovne kulture, ki se kvari zaradi vdora internetne univerzalne spakedranščine v male jezike in zaradi uporabe površne, osiromašene komunikacije v materinščini: »Mami js sm slaba full me glava boli a lah grem dns mal prej domov k me full glava boli pa se zmer sm bolana«.[3] Morda bo že čez nekaj let podobno sporočilo samo še zvočno, povedano v angleščini.
Skrb vzbujajoča je, denimo, tudi novica, da so se na lanskem slovenskem knjižnem sejmu mladi bolj zanimali za knjige v angleščini kot za izvirna slovenska dela in prevode v slovenščino. Nekoč smo spodbujali branje v tujem jeziku, saj to predstavlja učinkovito, naravno učenje, zdaj pa je angleščina postala okupatorska jezikovna sila, ki smo se ji hlapčevsko vdali, saj smo jo sprejeli kot sporazumevalno orodje v globaliziranem svetu, zato marsikateri mlad človek tudi bere in celo piše samo še v angleščini, s tem pa svoj notranji monolog pretvarja v tuj jezik in tako izgublja stik s svojim izvorom. Beg v globalni jezik je zame nekakšna jezikovna kolaboracija. Ko sem leta 2002 na predavanju ameriškega astronavta slovenskih korenin prvič slišala besedo globalno, sem morala pogledati v slovar, da sem razumela, kaj pomeni; danes, ko je globalizacija postala del pogovornega vsakdanjika, pa njeno vsebino vidim kot invazivno silo, ki ne prerašča samo naravnih virov, ampak tudi narodne jezike in kulture.
Kljub temu opažam, da se znotraj vsesplošne vdaje netijo drobna žarišča upanja. To so nekatere družine, ki se, kot naravovarstveniki proti velikim korporacijah, borijo proti globalnemu poneumljanju svojih otrok. V šoli ti otroci izstopajo, a so na žalost nekoliko izolirani. Naslikala bom tri prizore.
Prvi prizor.
Gostja sem na šoli in imam nastop za učence zadnjega triletja. Vprašam jih, kdo ne bere. Najprej se nihče ne oglasi, ko pa jim zagotovim, da ne bom nikomur ničesar očitala, se dvigne veliko rok. Na dodatno vprašanje, zakaj ne berejo, dobim odgovore: »Ker je dolgočasno, ker je brez veze, ker se v prvem poglavju nič ne zgodi, ker nimam časa.« »Kaj pa te tako zaposluje, da nimaš časa?« »Telefon, igrice.« Vsaj resnicoljubni so. Le redki rečejo, da igrajo nogomet, hodijo na balet ali igrajo violino, saj imajo tisti otroci, ki so vsestransko dejavni, čas tudi za branje. Na vprašanje, kdo bere, se dvigne manjše število rok. Njihovi odgovori so bolj jasni od prejšnjih: »Ker je napeto, zabavno, ker se vživim, ker mama bere z mano, ker potem bolje pišem spise v šoli, ker me zanimajo zgodbe.«
Drugi prizor.
V skupini učencev prvega in drugega triletja razlagam, da se možgani manjšajo, če z njimi premalo delamo. Povem, da je branje za možgane podobna dejavnost kot za mišice telovadba. Dvigne se roka dečka, starega osem ali devet let. Fant vstane in prevzame besedo: »Jaz sem prejšnji teden mislil, da mi bo glavo razneslo.« »Kaj pa se je zgodilo?« ga vprašam. »Tako velike možgane imam, od branja!«
Tretji prizor.
V skupini mlajših najstnikov razlagam, da moramo pisatelji tudi sami brati, ker je pomembno vedeti, kaj pišejo drugi, pa tudi zato, da ohranjamo radovednost in domišljijo. Fant, ki se je že prej nekajkrat oglasil z duhovitimi vprašanji, postavi še enega: »Katere pisatelje pa je bral prvi pisatelj?«
Zavedam se, da so srečanja z bralci, ki so pri nas vgrajena v šolski sistem, privilegij tako za avtorje kot za mentorje in učence. Naši stanovski kolegi v tujini stika z bralstvom nimajo v tolikšni meri kot mi. Zasluge za to, da se je bralna značka ohranila kot nacionalni projekt, je slovenski kulturni politiki vsekakor treba priznati. Država podpira tudi mnoge druge programe za bralno vzgojo, a tu moram, žal, opozoriti na dejstvo, da se je v zadnjem letu podpora programom na področju branja in literarnih prireditev občutno zmanjšala. Škode, ki bo zaradi tega nastala, ne bomo zaznali takoj; posledice se bodo kazale počasi, tako kot so se posledice pandemije pred nami razgrinjale postopoma in se nam kot hude sanje po težkem filmu prikazujejo še zdaj. Kolega Andrej Blatnik sicer pravi, da se je v času, ko smo bili zaprti doma, bralo več, vendar to ne velja za otroke in mlade, ki so takrat večinoma zapadli škodljivosti šolanja na daljavo in obsedeli pred zasloni; danes mislim, da bi bilo bolje, če bi dobivali samo sezname, kaj naj v tem času preberejo.
Rada bi torej opozorila, čeprav vem, da tisti, ki odločajo, tega ne bodo slišali, da smo v programih za spodbujanje in ohranjanje branja še vedno uspešni, kar pa lahko zelo hitro pokvarimo in zrušimo še tisto, kar smo doslej zgradili ali vsaj ohranili. Martina Clerici, ki se posveča prevajanju leposlovja iz slovenščine v italijanščino, mi je povedala, da se je v Italiji knjižna kultura že spopadla s popularno. Predstavitve knjig so se omejile na prodajo avtobiografskih del spletnih zvezdnikov. Dogodki v knjigarnah menda sploh ne vključujejo več pogovorov z avtorji, ampak so organizirani kot prodajne akcije, na katerih se prikažejo zvezdniki, njihovi oboževalci pa se postavijo v vrsto, kupijo knjige in vplivneži jih podpisujejo. Takšen spektakel bi se pri nas morda zgodil, če bi Melanija iz Sevnice, poročena Trump, sicer moja srednješolska vrstnica iz paralelke, prišla prodajat in podpisovat slovenski prevod svoje knjige ali če bi zgodbo o sebi napisal slavni slovenski športnik. Ko pisatelji predstavljamo svoja dela, pa navala ni, vendar smo vseeno hvaležni, da sploh še imamo priložnost in da nas lepi, mladi spletni zvezdniki še niso dokončno povozili. Upam torej, da nas ne bo zanemarila in izstradala kar lastna mati država.
Zakaj mislim, da se škoda ne bo tako hitro pokazala? Ker mladinska književnost učinkuje počasi. Postopoma oblikuje in ohranja mladega bralca, ki bo jutri odrasel. Če obdobje premišljene in posvečene bralne vzgoje umanjka, tako prikrajšan otrok sploh ne bo nikoli postal odrasli bralec, kajti bralna kultura je način življenja, ki se vzpostavi v otroštvu. Odrasli, ki mu branje v najranljivejšem obdobju ni bilo privzgojeno, sploh ne bo vedel, kaj mu manjka. Brez temelja v strastnem branju knjig za otroke in najstnike bo torej izgubljeno tudi občinstvo književnosti za odrasle. Prepričana sem, da se branje v času pandemije ne bi povečalo, če ti odrasli, ki so se vnovič zakopali v knjige, ne bi bili zakopani vanje že kot otroci. V njih se je zgolj prebudil nekdanji bralec.
Dr. Zvezdan Pirtošek je na predavanju opozoril še na nekaj učinkov:
Branje vzpostavlja povezave med deli možganov. Znanstveniki so s snemanjem možganov pri ljudeh, ki so šest dni zapovrstjo brali zahteven roman, pokazali, kako intenzivno se možganske celice ob dobri bralni zbranosti povezujejo med seboj.
Branje krepi empatijo, kar pomeni, da se ljudem ob situacijah, ki vzbujajo sočutje, žalost, bolečino, »prižigajo« isti ali sorodni deli možganov. Nekateri posamezniki seveda empatijo blokirajo, a to niso ljudje, ki bi brali in skrbeli za svoj osebnostni razvoj.
Branje krepi kognitivne funkcije in podobno kot učenje tujih jezikov zaustavlja razvoj demence.
Branje pomaga pri obvladovanju stresa, preprečuje depresijo in povečuje zadovoljstvo. Ugodno vpliva celo na dolgost življenja. Biološke raziskave so menda pokazale, da so ljudje, ki so dolgo živeli, kakovostno brali. V skupini tistih, ki so umrli prej, so bili sicer tudi bralci, vendar so ti namesto zahtevnih del prebirali revije za prosti čas. Dr. Pirtošek razlaga tudi pojav, ki mu pravi Matejev učinek, ta pa izhaja iz Matejevega evangelija: »Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo tudi to, kar ima.« (Mt 13,12.) Dr. Pirtošek je odlomek razložil takole: Otrok, ki so mu starši in vzgojitelji dali veliko priložnosti za branje, igro, učenje in raziskovanje ter s tem poskrbeli za razvoj njegovih možganov, bo dobil še več, ko bo svoje možgane razvijal naprej in jih negoval sam; tisti, ki ni dobil nič ali je dobil malo, pa tega ne bo znal in bo izgubil še tisto, kar ima.
Ob vsem, kar sem do zdaj napisala, sem nenehno poudarjala kakovostno branje. Pred kratkim so me na predavanju za starše otrok prvega triletja udeleženci vprašali, kako naj vedo, kaj izbrati. Nekoliko sem zardela, saj običajno priporočam presečno množico nagrajenih in nominiranih del ter tistih, ki jih odlikuje znak zlata hruška, vendar sem ob tem kriteriju v zadnjem obdobju nekoliko zmedena, saj sem opazila, da se domača strokovna javnost v svojih ocenah včasih povsem razhaja. Ne morem namreč spregledati nenavadnega pojava: Izmed šestih naslovov, v zadnjih treh letih nagrajenih z večernico in desetnico, je samo eden prejel znak za kakovost zlata hruška, preostalih pet, ki jih je del strokovne javnosti nagradil z najvišjimi priznanji, pa si pri komisiji za zlate hruške niti znaka za kakovost niso prislužili. To vzbuja v avtorjih – in verjetno tudi v založnikih – nekaj začudenja, morda celo nezaupanja, saj ne moreš vedeti, ali so res okusi tako različni ali se je v kabinetih, ki se ukvarjajo z mladinsko književnostjo, kaj zoprnega skuhalo. Ker pa teorije zarote načelno zavračam, si neskladje razlagam brez njih: pojem kakovosti je podvržen različnim pogledom in izkušnjam, zato lahko celo na tako majhni knjižni polici, kot je slovenska, vsakdo malo po svoje razporedi naslove. To pač ni skakalnica v Planici, kjer se brez težav izmeri, koliko metrov je kdo skočil. Če je torej presečna množica nagrajenih, nominiranih in z zlatimi hruškami ovenčanih del majhna ali je včasih skoraj ni, pa jih seštejmo in dobili bomo lepo vsoto branja vrednih naslovov.
Skupnosti, ki se ukvarja z mladinsko književnostjo, jo piše, ocenjuje, izdaja, ureja, razporeja, izposoja, priporoča, predvsem pa bere, bi zato rada še naprej odkrito, prostodušno in zaupljivo pripadala, saj jo tvorimo predvsem dobri kolegi in prijatelji, primerno vzgojeni za puljenje plevela. Našo povezanost krepimo s srečevanjem in druženjem na festivalu Oko besede, na knjižnih sejmih, dogodkih in praznovanjih, ki jih organizirajo Društvo Bralna značka, oddelki za mladinsko književnost v knjižnicah in Slovenska sekcija IBBY, ter na podelitvah nagrad, zato mislim, da naši lonci ne kuhajo rivalstva, zavisti in napuha, pa tudi vode ne puščajo, še pri zakovicah ne.
[1] Oblika je mišljena za oba spola.
[2] Ideja za rekvizit je izšla iz knjige Beli kamen avtorice Gunnel Linde.
[3] Vir: Iz telefona avtorice.