Lucija Stepančič
Tanja Mastnak: Sibirija.
Ljubljana: Mladinska knjiga (Nova slovenska knjiga), 2024.
Sibirija je med vsemi pokrajinami na področju Ruske federacije verjetno najbolj znana, vzbuja pa tudi najbolj dodelane asociacije, ki se v glavnem nanašajo na izjemno nizke temperature in kazenska taborišča. V romanu Tanje Mastnak ni ne enega ne drugega, poletno »antituristično« potovanje nas vodi v srce šamanizma – in do tja je dolga pot. Tako v resničnosti kot tudi v romanu.
Zgodba se začenja v znamenju zamerljivosti, tekmovalnosti, zmedenosti in določene smešnosti akademske srenje. Intelektualci, ki se odpravljajo na pot v Sibirijo, da bi svoje izsledke o šamanizmu predstavili v antropološki reviji, so po eni strani tipični predstavniki nevrotičnih humanistov, po drugi strani pa individualisti z jasno opredeljenimi in rahlo karikiranimi posebnostmi. Prvoosebna pripovedovalka Zoja (Sofija), »veličastna, ponosna jaz, mati in urednica, želena ženska iz urejenih okoliščin, zmagovalka in razvajenka«, se sooča z znamenji svojega staranja, moževe nezvestobe in hčerine adolescence, asketski in presušeni neješči Karel je primoran v raziskave tradicionalne kulinarike slovenskih pokrajin, njegov asistent tik pred odhodom zboli za noricami, pustolovski fotograf Gašper pa je večni popotnik, ki »vsakič, ko se oglasi doma, naredi še enega otroka, potem pa se gre spet potepat«. Edina, ki se je komičnost niti malo ne prime, je knjižničarka Ada, krhka, eterična rdečelasa lepotica, lebdeča v svojem lepodušnem mehurčku in predobra za ta svet. Avtoričin humor je pridušen in diskreten, a vseprisoten, iz stavkov, ki kar prasketajo, rastejo sočno izrisani karakterji. »Pri starih moških nikoli ne veš. Včasih so čudni. Enako kot stare ženske.«
Kot se spodobi za potovanje v Rusijo, pijača (pa čeprav zahodnjaški viski) steče že v fazi priprave: »Spoštovanega profesorja, običajno zadržanega introverta, še nikoli nisem videla tako nadelanega. Začel se je hihitati, vendar se je pri tem tako čudno pačil, kot da se bo zdaj zdajzjokal.« Pozneje se izkaže, je trema pred potovanjem več kot na mestu, pa ne le zato, ker jih ruska resničnost pričaka brez posebnih olepšav za turiste. »Stalinizem se je v teh krajih dobro ohranil, očitno niso opazili, da je minilo že petdeset let, odkar se je poslovil veliki vodja,« komentira Karel naporno kombinacijo slabe organizacije, čudne, premastne hrane, socrealistične sivine in srhljivega brezpotja sredi grozeče ogromnosti, a tudi vznemirjenja zaradi »srečanj z ljudmi, ki pojedo deset bombonov, ne da bi pomislili na holesterol in sladkorno in sanjajo čisto drugačne sanje, kot smo jih vajeni doma«. Kaj kmalu se namreč izkaže, da ne gre le za tipično turistično mešanico evforije in histerije, ampak predvsem za svojevrstno iniciacijsko izkušnjo, za pot v skrivnost, ki se ne da osvojiti zlahka, če sploh. In da so prav Rusi zadnji, ki bi kaj vedeli ali hoteli vedeti o šamanih, odprava, ki je nameravala biti znanstvena in raziskovalna, pa je na tem, da se sprevrže v seks turizem. Da člani ne bi izgubili izpred oči svojih prvotnih načrtov, predvsem pa da bi imeli ob vrnitvi kaj pokazati akademski srenji, je potrebno mnogo prigovarjanja. /…/