Frida Nilsson
Ledenomorski pirati
Miki
Ta zgodba govori o mojem popotovanju po Ledenemu morju. Zgodilo se je sredi novembra. Pravkar sem dopolnila deset let in v našem zalivu so ležali in počivali kiti. Vodna para je v majhnih oblačkih lebdela nad njihovimi bleščečimi hrbti in na obzorju se je že več dni mudila megla, debela in bela in čudovita.
V Modrem zalivu, kjer živim, je pozimi včasih tako mrzlo, da ladijska jadra zmrznejo. Nekoč sem našla na tleh ptico, kormorana. Padel je z neba, ker so mu od mraza otrdela krila. Vendar ni bil mrtev. Odnesla sem ga domov k očku, ki zna tako lepo ravnati z živalmi, da je kormoran po nekaj dneh lahko spet poletel.
Na splošno ima moj očka za vso naravo poseben čut in ne boste verjeli, kaj visi na steni naše domače kuhinje. Nekaj, kar ljudje običajno nimajo obešeno na kuhinjskih stenah: košček repne plavuti morske deklice. Ni posebno velik, kot vogalček robca mogoče, in poraščen je, dlačice ima, ki so skoraj rožnate. Nekega dne, ko je očka na odprtem morju lovil trske, se je v njegovo mrežo ujela morska deklica. Od silnega strahu je kričala in divje udrihala z repno plavutjo. Verjetno je mislila, da je očka ne bo več izpustil. Kar je seveda storil.
»Velika razlika je namreč, če iz vode potegneš trsko ali morsko deklico,« je dejal. »Nekaterih stvari se preprosto ne dela.«
Potem ko se je morska deklica nekoliko umirila, jo je previdno izmotal iz mreže in izpustil. Pri tem se je odlomil majhen košček njene plavuti in obležal v čolnu. Točno ta košček je zdaj pritrjen na desko, ki visi v naši kuhinji. Z Miki sva okrog njega nalepili še kamenčke.
Miki je moja sestra. Zaradi nje sem se podala na Ledeno morje. Ker obstajajo tudi takšni ljudje, ki mislijo, da ni razlike v tem, če uloviš trsko ali morsko deklico – počnejo celo hujše stvari. Tam, kjer živim, so nekoč po morju viharili pirati. Zares grozljivi in zlobni pirati.
»Pripoveduj mi o Beloglavcu,« je imela Miki navado reči ob večerih, ko sva v kuhinji ležali na klopi, na kateri sva si postlali, in bi že zdavnaj morali spati. Očka je v sosednji kamrici smrčal, da se je zdelo, da se trese vsa hiša.
»Ne boš mogla zaspati,« sem odvrnila. »Pol noči boš ležala budna in jokala, da boš še mene zbudila. Jutri pa ne bo nobene koristi od naju.«
»Obljubim!« je zašepetala. Usteca je prislonila tesno k mojemu ušesu. »Obljubim, da bom spala. Pripoveduj, prosim, prosim, Siri!«
Seveda ji tega nisem mogla odreči in vsakič, ko sem Miki pripovedovala o Beloglavcu, sem začela takole:
»Obstaja moški, ki žene otroke k težkemu delu, izkorišča jih, kot da so živali. In globoko v notranjosti tega moškega, tam, kjer imajo drugi ljudje dušo, je tako prazno in mrzlo kot v ledeni jami.«
»Je najhladnejši človek na svetu,« je dodala Miki. Nikoli se ni mogla upreti temu, da mi ne bi malce pomagala pri pripovedovanju, pravzaprav je poznala zgodbo enako dobro kot jaz.
»Ja, najhladnejši človek, ki si ga lahko zamisliš,« sem rekla. »Je piratski kapitan, razumeš. Njegovi lasje so beli kot sneg in dolgi, sežejo mu vse do pasu, vendar jih ima spete v figo, natanko takšno, kot jih nosijo fine dame.«
»Zakaj?«
»Zato, ker noče, da bi mu zmrznili in odpadli. Tisti, ki se pridružijo Beloglavcu, obogatijo. Postanejo nepredstavljivo bogati. In veš, zakaj?«
»Zato, ker Beloglavec ves plen prepusti svoji posadki.«
»Ja, vse zlato, srebro in železo, vse krzno in skrinjice z denarjem in druge dragocenosti si smejo pirati razdeliti med sabo. Beloglavec noče ničesar. Edino, kar ga zanima …« V želodcu sem začutila ostro bolečino, ki je nastopila vsakič, ko sem prišla do tega dela zgodbe. »Edino, kar hoče, so otroci. Hoče majhne, suhcene otroke, tem mlajši so, tem bolje. In brž ko pirati dobijo v pest kakšnega majhnega otroka, ga vržejo v tovorni prostor ladje.«
»Kakšna je ladja?«
»Bela je in tri jambore ima. Spredaj na premcu je lesena vranja glava s široko razprtim kljunom. Ladja se namreč imenuje Snežni vran.«
»Vendar jo skoraj vsi imenujejo samo Vran.«
»Ja, skoraj vsi ji rečejo samo Vran. In z Vranom plujejo pirati vse tja do Beloglavčevega otoka.«
»In kje leži ta otok?«
»Daleč proč na zahodu. Kolikor daleč lahko prideš, preden si na koncu sveta in padeš čez rob. Saj veš, da obstaja kraj, ki se imenuje Jadro, Miki? Kajne?«
»Ja,« je zahripala Miki.
»In veš, kakšen kraj je to?«
»To je vas. Velika vas, kjer imajo tlakovane ulice in kamor prihajajo pirati, da popivajo in se pretepajo in …«
»Hja, seveda ne vem točno, ali prihajajo tja zaradi tega. Vsekakor vem, da Jadro ni prav nič prijazen kraj in da se tam zbira sama drhal. Morski lopovi in podleži vseh vrst. Taki, ki želijo zaslužiti denar tako, da ga vzamejo drugim. Ampak najhujša sodrga so pa seveda tisti, ki pridejo, da bi se pridružili Beloglavcu in plenili zanj. Beloglavčev otok zagotovo leži nekje v bližini Jadra.«
»Kaj se zgodi z otroki, ki pridejo na njegov otok? Kaj morajo početi?«
»No, Beloglavec ima rudnik,« rečem. »Velik rov globoko pod zemljo.«
»In kakšen rudnik je to?« je vprašala Miki.
»Nihče prav ne ve. Ampak govori se …«
»Govori se, da je poln diamantov!«
»Ja.«
»Tam, tam, globoko pod zemljo, je na tisoče diamantov in nekateri so veliki kot jabolka!« je rekla Miki.
»Ja, tako vsaj govorijo. In pravijo tudi, da ima stražarja, žensko, ki straži vse te otroke, in ta ženska …«
»Ta ženska je Beloglavčeva hči, ki si je izpulila vse zobe in na njihova mesta vstavila diamante.«
»Ja. In Beloglavec pije vino iz čaše, ki je narejena iz enega samega diamanta. Saj veš, kako dragoceni so diamanti, kajne, Miki?«
»Mhm.«
»Za diamant, ki ni večji od grahovega zrna, bi lahko kupili cel naš otok.«
»Toda, zakaj … Zakaj potrebuje ravno otroke, da delajo v rudniku?« je vprašala. »Zakaj ne more uporabiti odraslih?«
»Tega nihče zares ne ve,« sem odgovorila. »Samo predstavljaj si, Miki, da se moraš od jutra do večera plaziti po temi. S krvavimi koleni in krampom v rokah. Otroci tega zagotovo ne zdržijo prav dolgo. Ali jim teža, ki jo morajo prenašati, zlomi hrbet ali zbolijo na pljučih zaradi vlage. Ali pa se jim zmeša od tiste teme, tako zelo, da … no, ja, da izpustijo dušico.«
Miki je debelo pogoltnila.
»To je nekaj najhujšega …« je zašepetala.
»Ja,« sem šepnila tudi jaz. »Da te zgrabijo pirati in zvlečejo v ta rudnik, mora biti nekaj najhujšega, kar se lahko otroku zgodi.«
In točno tako sem vsakokrat zaključila zgodbo, kadar sem Miki pripovedovala o Beloglavcu.
Ko sva ležali v domači postelji, se je vse skupaj zdelo kot pravljica. Ali kot nekaj, kar se lahko zgodi le drugim, ubogim, pomilovanja vrednim otrokom. Ja, seveda sva se na smrt bali piratov, vendar si nikoli nisva mislili, da jih bova nekega dne res srečali. Ne, nikoli si nisem mislila, da bo Beloglavec iztegnil kremplje po moji mali sestrici.
Prevedla Alexandra Natalie Zaleznik