Alenka Urh
Miki Muster, tisti, ki ga je voda prinesla
Bilo je 22. novembra 1925, nebo je težko in mrakobno viselo nad zemljo in dnevi so bili kratki, kot bi se nameravali enkrat za vselej utrniti, ko je murskosoboški pek v svoji kadi za pranje perila veslal po mestnih ulicah in razvažal kruh. Enkrat tekom tega žalobnega dne, ne ve se natanko, ali je bilo zjutraj zarana, morda opoldne ali pozno zvečer, je tišino pretrgal prvi glas svežega bitja: na svet se je prismejal Nikolaj Muster, vsem bolje znan kot Miki. Težko si je namreč predstavljati, da se človek, ki se je od vsega na svetu najraje smejal in je ta svoj evangelij z neverjetnim opusom stripov in animiranih filmov darežljivo delil z generacijami bralcev in gledalcev, mladih in starih, ob prvem soočenju s svetom ne bi vsaj malce namuznil. Toda večje, še bolj v nebo vpijoče vprašanje je, zakaj se je vrli pek tistega daljnega dne po Murski Soboti prevažal v kadi za pranje perila. Odgovor je pač kot na dlani: preprosto zato, ker ni imel čolna! Kajpak s tem nismo povedali nič, da torej razjasnimo: sredi novembra leta 1925 so naše pomursko mestece, ki se mu po nemško reče Olsnitz in po madžarsko Muraszombat, prizadele hude poplave, voda je stala več kot meter in deset centimetrov visoko. V časniku Jutro s tistega časa o silni povodnji beremo: »To prijazno mesto je izgledalo kakor Benetke; vse ceste in ulice so bile pod vodo, da je bil skoro ves promet onemogočen. Obširno smo že poročali o silni nesreči, ki je zadela soboške meščane, med katerimi jih je mnogo sto brez strehe.« No, v tak svet se je torej rodil Nikolaj oziroma Miklavž Muster, ki pa so ga vse od prvega dne klicali Miki, kakor je bilo to v Prekmurju v navadi, ravno tako kot je v navadi, da se vse France kliče Feri. Ime si je dal Muster sicer pozneje tudi uradno spremeniti nekako po principu nomen est omen, saj se mu je zdelo, da se ta različica njegovega imena prav imenitno poda k njegovemu delu, in res, ime Miki Muster zveni domala izmišljeno, skorajda psevdonimsko, stripu pisano preprosto na kožo oziroma na platnice. Voda bo pozneje, v jeseni njegovega življenja, vnovič odigrala pomembno vlogo, a pojdimo lepo po vrsti.
Mikiju Mustru je risarski talent v zibel položila neznana muza, saj ni bil v družini nihče obdarjen s podobnim genijem, s tem pa je v kombinaciji z zagrizenim delom, ki je na zunaj morda že spominjalo na obsesijo, ustvaril veličasten opus stripov in risanih filmov. Poleg najbolj znanih Zvitorepčevih prigod, ki so več kot dve desetletji izhajale v časopisu Slovenski poročevalec, se bralci, rojeni najpozneje nekje do sredine osemdesetih, najverjetneje dobro spominjajo nekaterih naravnost legendarnih reklamnih risanih filmov in spotov. Zagotovo ne bo šlo zlepa v pozabo, kako so generacije otrok vsak večer pod odejo spravljali Cik-Cak zajčki, kot tudi ne to, kako jih je za Šumijeve bombone Visoki C navduševala operna diva, ki je s svojim prodornim glasom parala bobniče in drobila kozarce! Hecno, da se pevka obilnega telesa in predirnega glasu naročnikom sprva niti ni prikupila. Ko pa je oglas sprožil pravo nakupovalno mrzlico, zaradi katere naj bi proizvodnji celo grozilo, da jo bo treba zapreti, saj je vsega zmanjkalo, so se pomirili.
Miki je že v ranem otroštvu rad risal, pri čemer so mu za model največkrat služile živali, bodisi tiste, ki so se potikale po dvoriščih okoliških hiš, ali tiste, ki si jih je ure in ure ogledoval v knjigah. Doma je bil obkrožen s knjigami, imeli so celotni Brehmov živalski svet v madžarščini in tudi od tam je Muster pogosto črpal svoj navdih. In tako so nastajali, kakšen konj tu in kak pujs tam, pa koze, mačke in psi, včasih nemara celo kakšna snežna sova ali los; vsekakor je že v rani mladosti narisal toliko živalskih figur, da mu je vse skupaj prišlo v mišični spomin. Že kot petletni mulček je imel svinčnik in papir vedno pri roki, pa tudi v šolo je hodil, še preden mu je bilo tega treba, saj je učiteljica za likovni pouk Mikijevemu starejšemu bratu, ki tozadevno ni kazal niti trohice nadarjenosti, večkrat naročila, naj s seboj v šolo pripelje še Mikca, da bo namesto njega risal. Doma so njegovo nadarjenost podpirali in mu kupovali risarske pripomočke, šele ko se je Muster odločal za univerzo, se je mami zazdelo pametno, da njegove umetniške ambicije vendarle zaobrne v bolj praktično smer.
Družina se je zaradi očetove zdravniške službe veliko selila, ob vsaki selitvi se je v družino rodil sin, Miki kot drugi od štirih fantov. Pri Mustrovih doma se je večinoma govorilo v treh jezikih, nemalokrat pa celo v petih: otroci so z mamo vselej govorili madžarsko, z očetom slovensko, oče in mati sta med seboj govorila izključno nemško, v to neverjetno mešanico, zaradi katere se je Muster večkrat pošalil, da je nemara prav zato tako zmešan, pa sta se tu in tam vmešali še prekmurščina in srbohrvaščina. Slednja je seveda pomenila jezik iniciacije, preko katere je bil Miki posvečen v strip, svoje prve hrvaške in srbske stripe, ki so v državah bivše Jugoslavije cveteli že pred drugo vojno, je preprosto požiral.
Naj se sliši še tako iz trte izvito, a ena od treh ključnih ženskih figur v Mustrovem življenju je bila Sneguljčica, in to takoj za materjo in soprogo. Muster je bil človek hipnih fascinacij in ljubezni na prvi pogled, tako rekoč, ki pa ga, začuda, niso nikdar minile. Vsem ključnim odločitvam v njegovem življenju je botrovala neka predhodna začaranost, ki ga je tresnila kot strela z jasnega in zaradi katere se zdi, da se je lahko odločil samo tako in nič drugače. Muster je risani film prvič videl, ko je imel le nekaj let (vsekakor manj kot osem, saj se je takrat z družino že preselil v Ljubljano), in sicer je šlo za kratek reklamni spot, ki so ga videli v kinu Union, kamor jih je, takrat še z Dolenjskega, pripeljal oče. Bil je to kratek risani predfilm, v katerem so poskakovali nekakšni vražički, se rad spominja ustvarjalec, ki so ga animirane sličice že takrat povsem prevzele. Naslednjič se je kaj takega zgodilo šele leta 1938, ko je bil star trinajst let in si je v ljubljanskem kinu Matica, v današnji Filharmoniji, ki je že leta 1930 postal prvi zvočni kinematograf v Sloveniji, ogledal Disneyjevo Sneguljčico. Gibljive podobe in izrisano razkošje so ga v hipu tako začarali, da je odtlej kot uročen sanjal le še o eni stvari: kako bo tudi sam ustvarjal risane filme. Prav Sneguljčica je torej odigrala odločilno vlogo v njegovem nadaljnjem življenju, prav ona ga je gnala naprej, tudi kadar se je uspeh zdel domala nemogoč. Ta hipna očaranost z risanimi filmi ga je na neki način drago stala, saj se je obrti učil v praktično nemogočih razmerah, čeprav je po drugi strani prav zaradi tega postal tako prepoznaven. Naj bo tako ali drugače, dejstvo je, da je odtlej risal še več in še bolj zagrizeno, vsak košček papirja je porisal s palčki in karikaturami sošolcev in profesorjev. Cela šola se je zabavala, ko so gledali njegove zvezke, polne hecnih možicev, on pa se sanjal le še o tem, da bi odšel v Ameriko k Disneyju. A zgodovina je hotela, da je takrat, ko je bil za kaj takega dovolj star, njegove načrte prekrižala vojna, meje so zaprli in o čem takem ni bilo mogoče niti razmišljati. Sanje o Ameriki so za Mustra za vselej splavale po vodi in nihče ne ve, kaj bi zgodilo, če ne bi, a nekaj je skorajda gotovo: če bi takrat Muster odšel v Ameriko, Slovenci skoraj zagotovo ne bi dobili Zvitorepca. Svoje vzornike je torej spremljal zgolj od daleč, ko se je z neverjetno vztrajnostjo in skorajda obsedeno predanostjo učil od obeh Waltov: najprej Walta Disneyja in nekoliko pozneje Walta Kellyja, nekdanjega Disneyjevega risarja. /…/