Katja Štesl
Gaja Kos: Vesolje, žepi in slonji kihci.
Ilustrirali Marta Bartolj … [et al.].
Ljubljana: Mladinska knjiga (Deteljica), 2023.
Ustvarjalnost teoretične in praktične specialistke za otroško in mladinsko književnost je najnedavnejši izraz dobila v zbirki kratkih zgodb za otroke Vesolje, žepi in slonji kihci. Naslov sestavljajo teme treh izmed šestindvajsetih zgodb, ki se, dolge od ene do petih strani, med vabljivo rumenimi trdimi platnicami raztezajo na osemdesetih barvitih in dinamičnih straneh. Zgodb ne povezuje kakšen poseben tematski lok, temveč izkazujejo vsebine in dogajalne prostore, ki so avtorici blizu, in stojijo samostojno; med letoma 2017 in 2023 so bile posamično objavljene v revijah Ciciban in Cicido. Trinajst že davno in na novo uveljavljenih slovenskih ilustratork in ilustratorjev, ki so besednim pripovedim pridali likovno govorico, odraža pri nas že tradicionalno močno umetniško področje s prepoznavnimi individualnimi slogi in tehnikami. Sodelovali so Marta Bartolj, Suzi Bricelj, Zvonko Čoh, Jure Engelsberger, Tanja Komadina, Ana Košir, Marjan Manček, Ivan Mitrevski, Eva Mlinar, Maša P. Žmitek, Liana Saje Wang, Igor Šinkovec in Peter Škerl – polovico jih poznamo tudi kot avtorje stripov, ki se s svojim znanjem in izkušnjami v vizualnem pripovedovanju še toliko bolj ujamejo z zgodbami Gaje Kos, saj so mnoge med njimi izrazito dialoške in komunikativne. Likovno oblikovane besede se v njihovih ilustracijah pogosteje pojavljajo, vključujejo pa tudi za formo stripa prepoznavne govorne oblačke, ki dodajo piko na i živosti zgodb.
A besede so tu vsekakor glavne. In ker jih avtorica obvladuje, se uspe z njimi sijajno igrati. Kombiniranje dobesednih in prenesenih pomenov, pregovori, rime, večpomenke, frazemi …, kar stresa jih iz rokava. V nekaterih zgodbah so že v naslovih, v večini pa so ravno besedne igre izhodišča za dogajanje oziroma za njegov vrh s preobratom, saj zgodbe zapletajo in razpletajo hkrati, podobno kot pri nesporazumih, ki jih rešimo s pogovorom in se jim nato največkrat tudi nasmejimo. V zgodbi Več glav več ve spoznamo radovednega zajca, ki ima veliko pomembnih vprašanj in malo jasnih odgovorov, prav tako kot njegov nečak, zato pogovor z njim zaključi z: »Več glav več ve. Midva sva pa samo dva …« Nečak dobi idejo, kako rešiti težavo, a pisateljica spretno poskrbi za komični učinek tako, da bralcem idejo razkrije z odlogom (gre namreč za proces): »In ne bodi len, je nekega dne v šape vzel lopato in začel prekopavati svojo gredico. Nato je nekaj posadil, pognojil in zalil. Čez čas je nekaj pokukalo iz zemlje. Čez še več časa, jeseni, so se iz listov izoblikovale zeljne glave.«
Frazemi so razumljivo nekoliko pogostejši v zgodbah, kjer nastopajo ljudje oziroma se dogajajo v »človeškem« svetu, na primer v mestu. Med tem in med »naravnim« svetom prihaja do prikupnih presečnih množic.
/…/