Kravos: Sva Tržačana s poreklom, antifašizem nama je vrojen, najina stalnica so tudi kritične pripombe do slovenskih tržaških inštitucij. Skupna nama je življenjska pot in sorodnost okolij, v katerih sva odraščala. Kako je bilo pri Sv. Jakobu?
Verč: Sv. Jakob je delavska četrt in nono Anton (letnik 1873), kovinski strugar v tržaški ladjedelnici, je uporabljal tržaščino, slovenščino je govoril z nono Giovanno Merkù (teto skladatelja Pavleta Merkùja) in svojimi tremi sinovi. Tako šentjakobski Verči niso izgubili slovenščine. Moj oče Marcel je kot dijak poslušal Cankarjevo predavanje Očiščenje in pomlajenje v prostorih socialdemokratskega Ljudskega odra. Od leta 1945 je bil zdravnik na tržaškem sedežu jugoslovanskega Rdečega križa in tam je spoznal mamo, medicinsko sestro Mileno Pertot, ki se je po vojni vrnila iz emigracije v Jugoslaviji. Oče je fašizem doživel, mamina družina se je morala pred njim zateči v kraljevino Jugoslavijo, kjer se je mama navzela štajerščine in bosanščine. Mene in brata Sergija je uvedla v gledališki svet. Predstave tržaškega Slovenskega gledališča je za naju predelala in smo se šli domače uprizoritve tega, kar sva gledala na odru.
Moja zgodba je primer mešane urbane identitete. Pred prvo svetovno vojno je življenje slovenskih Šentjakobčanov potekalo v slovenščini, tržaščini, nemščini, italijanščini, furlanščini in v še kakem jeziku cesarstva. Vezali so jih življenjski pogoji in pripadnost mestnemu okolju. V povojnem režimu blokovske delitve sveta je bil za anglo-ameriško oblast in za italijansko nacionalistično upravo mesta Sv. Jakob neosvojljivi “Mali Stalingrad”, kar pomeni, da so bili Šentjakobčani levičarji, ki so izpostavljali dostojanstvo četrti pred vsiljeno opredelitvijo, da je vsak levičar potencialni agent sovjetskega internacionalizma, ki briše narodnosti. Mednacionalni in medkulturni duh je bila matrica, na kateri sva z bratom pisala igro jezika, gledališča in politike. Doma smo imeli levičarske in liberalne časopise, ki jih ni več, odkar jih je prevzela katoliška stran in brisala njihova svobodomiselna stališča. Odrasli so utemeljevali, zakaj imajo Rusi prav in Američani ne, zakaj se je Tito prodal kapitalu in zakaj upravičeno išče zaveznike med tistimi, ki ne marajo ne Amerike ne Rusije. Oče je zdravila primerjal z vero, pomembno je, da ne škodujejo, tem bolje, če koristijo. Od bližnjih je vsak imel svojo zgodbo, nobena ni bila izključujoča. V šoli je bil verouk obvezen in v Marijinem društvu sem poljubljal Marijin kipec, gledal diafilme o preganjanju kristjanov, o poganskih barbarih, ki hočejo uničiti krščanski Rim, in o papežu, ki reši sveto mesto pred Huni. V prosvetnem društvu sem gledal Titove portrete, v bližnjem baru Sport pa kartanje, igranje biljarda in preprodajo pretihotapljenih cigaret in kave pristaniških delavcev. Za zajtrk so spili po dva litra vina in si hodili zdravit jetra k očetu. V njihovi družbi sem doživljal nogometne tekme z izdelano navijaško hierarhijo: najprej za socialistične in torej slovanske države, potem za kogar koli, za Italijo je navijal prišlek “iz Italije”. Za prijatelje sem vedel, od kod kdo prihaja. V hiši, v kateri smo živeli, je bil sosed Italijan, komunist in španski borec. Iz načela pravičnosti je vpisal otroka v slovensko šolo. Njuna mama je bila Slovenka, doma so se pogovarjali v tržaščini.
Kravos: Do kdaj je bilo sobivanje jezikovnih in kulturnih modelov izraz tvorne skupnosti?
Verč: Dokler se ni v moj svet vrinila “druga” pripoved. Imel sem šest ali sedem let, ko sem se na stenčasu v prosvetnem društvu zagledal v sliko Cone A tržaškega ozemlja. Ozemlje je bilo zagrajeno s španskimi jezdeci in s trpečim izrazom sta vkovana v verige gledala starec in otrok. Razložili so mi, da sem tisti otrok jaz in Slovenci, ki smo po Londonskem memorandumu (1954) ostali zunaj Jugoslavije. Takrat sem izvedel, da se mojemu bivanju pripisujejo besede in pomeni, ki so zunaj mojega zaznavanja sveta. Bil sem predmet zunanjega opazovanja, ki je brisalo mojo avtentičnost in me ukalupilo v vnaprej izdelano predstavo.
Ko je Jugoslavija potrebovala zunanjega sovražnika, je bil Slovenec v Italiji za ene “izgubljeni brat” in živ dokaz krivičnosti zahodne družbe, potem je postal zanimivost, ki jo je treba muzealno ohranjati, drugi so nas izenačevali s pribežniki in torej edinimi pravimi Slovenci, ker živimo na svobodnem zahodu, ne pa v komunistični Jugoslaviji. Ko se je začela razprava o “enotnem kulturnem prostoru”, nam je bila dodeljena vloga “mostu”, po katerem se je marsikdo koristoljubno vozil. Ob zloglasnem depozitu so nam povrnili “bratstvo” in smo se znašli v vrtincu brezdepozitnih vabil. Proti koncu osemdesetih let smo bili “srečnejši bratje”, ki ne trpimo pod komunističnim škornjem in smo zaradi življenja v demokratični svobodi lahko zgled pravega Slovenca. Po osamosvojitvi Slovenije je tudi ta blagovna nalepka odpadla in smo jo nadomestili z uvoženim razodetjem prave demokracije. Zgodbo so pisali levi in desni. Slovenec z izvirnim življenjskim odnosom do tega, kar je Trst bil v 19. in 20. stoletju, je bil neuporaben. Za pridigarje, ki so nas od zunaj prihajali učit pravega slovenstva, smo bili moteči tujek. Ko je Italijan vihtel zastavo narodnostne in konfesionalne pripadnosti, se je pridigar zgražal, ko je z isto tipološko zastavo mahal Slovenec, se je malokdo zamislil nad samim seboj.
Kravos: Se je razlika v pogledu na svet izoblikovala v stiku s tržaškim trgovsko-pristaniškim nastavkom?
Verč: Emporialna naravnanost je tržaškemu Slovencu podarila neobremenjenost “laičnega” mišljenja. Po svoji naravi to ne pripisuje nesporne veljave etnični, ideološki, etični ali konfesionalni družbeni ureditvi, pač pa se sprašuje o njenih mejah in možnostih in ne ponuja nedvoumnih odgovorov. Laični pogled na svet ne pozna razlike med obvezno prisotnostjo verouka v predmetniku državne šole konfesionalne Italije in obvezno prepovedjo njegovega poučevanja na šoli državnega ateizma Jugoslavije. V obeh primerih gre za mišljenjsko nasilje, ki s pozicije moči briše relacijski odnos do sveta in izključuje drugega. Neobremenjenost pripovedi bi lahko pripomogla k medsebojnemu razumevanju, v zameno smo drug drugega obtoževali. Živeli smo v zamejskem vakuumu, ki se je ogradil od prodornejšega dela italijanske družbe in od njegove laične miselnosti (v SSKJ je obrazložitev gesla “laičnost” pomanjkljivo enopomenska).
V uradnih analih Slovenci v Italiji nismo doživeli leta ’68. Za tržaške levičarje se v Jugoslaviji (v Ljubljani Glej, Pekarna, Pupilija, v Beogradu študentski protesti) ni zgodilo nič, kar bi bilo primerljivo z upornim študentskim gibanjem v Italiji, na slovenskih šolah, v zakupu politične emigracije, je bil upor študentov tabu tema, ker so ga netili brezbožni komunisti, s katerimi so “pravi” Slovenci nekoč že opravili. Za šolskega kateheta je bil sošolec, dvanajstletni otrok, za katerega so straši podpisali izjavo, da ne bo obiskoval verouka (izjava je nato polnila dosjeje varnostnih služb), “komunistična baraba”. Kar smo slovenski Tržačani doživljali kot nezavezujoči izraz prisotnosti v življenju skupnosti, je hladna vojna izmaličila v orodje brezosebne geopolitične računice. Železna zavesa je sprevrgla krščanstvo kot upanje in iskanje življenjskega smisla oziroma meščanski liberalizem kot politično strpnost v orodje nespravljive bitke s komunističnim zlom.
V imenu narodnostnega preživetja smo pristali na predpisana pravila igre. Za radio in šolo se je vedelo, da je marsikdo na plačilnem seznamu ameriške obveščevalne službe, za dnevnik, gledališče in Glasbeno matico, da imajo v svojih vrstah sodelavce Udbe. Za laično misel ni bilo mesta. Ko je upravitelj teh institucij izbiral, kdo naj zasede delovno mesto, je v življenjepisu Slovenca v Italiji odločala postavka o družinsko utemeljeni politični ustreznosti in zvestobi. O dobri službi v slovenskih ustanovah v Italiji je odločala pripadnost krogu domačih podrepnikov Ljubljane ali emigrantskega zdomstva. Polarizirana igra je iz svojega obzorja brisala italijanski svet, ki bi z družbeno in kulturno raznolikostjo kvaril dominantno pripoved o monolitnem slovenstvu. Getizacija Slovencev v Italiji je ustvarjala dvojno vrzel, do slovenske matice in do italijanskega bivanjskega prostora. Manipulacija se je utemeljevala na določanju “pravega” slovenstva, obveznega prepoznavnega znaka Slovenca zunaj meja lastne države.
Kravos: Katera je torej podoba Slovenca v Italiji, ki bi morda edina zagotavljala obstoj in razvoj?
Verč: Tvorni subjekt nemonolitnega slovenstva vzpostavlja dodano vrednost in zahteva odgovoren pristop k vprašanju o avtentični vsebini bivanjskega prostora, ki od padca avstro-ogrskega cesarstva nikoli ni bil del matične državne uprave. Dovolili smo, da našo zgodbo krojita dve zunanji entiteti, prej Jugoslavija, potem Slovenija. Razen predznaka se z osamosvojitvijo ni nič spremenilo: kdor je prisegal zvestobo Titu, je izgubil referenčno točko, in kdor ga je zavračal, je dobil priložnost, da stopi na okope z geslom Mi s Slovenijo in Slovenija z nami. Politična gorečnost traja do trenutka, ko je referenčno točko mogoče istovetiti z oblastniško opcijo. V tej zgodbi Slovenca v Italiji ni. Ko ga omenjajo, navadno z oznako “zamejec”, se njegov obstoj zreducira na umišljeno predstavo. Pripoveduje nam jo trenutna oblast na vsaki strani presežene meje na podlagi dogovora med levimi in desnimi o porazdelitvi italijanskega in slovenskega državnega denarja, na podlagi kupčkanja, za katerega nihče ne odgovarja.
Kravos: Toda midva sva bila nekoč del “uporne mladine”, ki je bila deležna posebne obravnave. Leta 1971 smo se ob tvojem bratu Sergiju zbrali gledališki entuziasti in ustanovili Slovensko amatersko gledališče (SAG).
Verč: Omenil sem mamino ljubezen do gledališča, od otroških let sem gledal dela slovenske in svetovne dramatike in že od takrat je bil zame čar odra v besedi, ki naredi svet, o katerem govori, otipljiv, viden in slišen. Z bratom seveda nisva filozofirala o svetu, ki ga jezik osnuje, doma sva samo ponavljala igro po predstavi, pozneje pa v šentjakobskem društvu poskusila obnoviti dramski odsek. Do temeljnega zasuka je prišlo s Slovenskim amaterskim gledališčem (SAG, 1971–1976), katerega duša je bil moj brat. Šlo je za poskus revitalizacije usihajočih mestnih in vaških društvenih odrov in za alternativo repertoarju, ki ga je ponujalo v politične igrice vpleteno, takrat uradno še nepriznano Slovensko stalno gledališče (SSG). Igrali smo Torkarja in Javorška kot prikaz zablod in represij “naše” tržaške zamejske stvarnosti. Z enakim pristopom smo se lotili Brechta, Kosmača, Foja in Prešernovih poezij. Uprizorili smo celo všečno satiro o naših veljakih. Takrat so nam ploskali. Igral sem in bil scenograf. Po mnenju nekaterih naj bi bili posebno posrečeni sceni za Javorška in Brechta. Ročno delo, žaganje desk in zabijanje žebljev so bili menda uravnoteženje moje nagnjenosti k analitičnim razčlembam, ki so včasih šle bližnjim na živce, češ, ni treba kar naprej vrtati v stvari, katerim racionalno ni mogoče priti do dna. Po predstavi je bila namreč v navadi debata s publiko.
Prepričani smo bili, da postavljamo svet na glavo, in za 30. obletnico osvoboditve smo izbrali Lipuševe Škornje v Kravos-Verčevi obdelavi. Ob tragediji koroške družine smo izpostavili prazno besedičenje pri polaganju vencev pred spomenike. Živeli smo v Italiji, v času zrežirane strategije napetosti, uradnih laži o nasprotujočih si ekstremizmih in totalitarizmih, fašističnih bombnih atentatov, rdečih brigad, pouličnega streljanja, umorov in načrtovanih državnih udarov. Parada oblastnikov ob obletnicah je bila dolžnosten ritual. V Škornjih smo razgalili zlagano pieteto naših vodilnih. Levičarska Slovenska kulturno-gospodarska zveza (SKGZ), ki je naše delo podpirala, je v načrtovani predstavi videla kritiko svojih kadrov, uradnih predstavnikov opcije, ki jo je druga stran imela za banditsko. Kritika kadrov je tako postala žalitev NOB. Načrtovano Lipuševo delo je odpadlo, ker nas je krovna organizacija spretno vključila v uradno predstavo Slovenskega gledališča ob 30. obletnici osvoboditve. Pozneje smo dojeli, da so nas izigrali, in nastala je satira Pappen story, ki je zajedljivo obdelala predstavnike leve in desne oblasti. Očitno smo pregloboko zarezali v bedo naše družbe in pokazali na zablode njenih oblastniških predstavnikov. O tem pripoveduje knjiga o SAG-u in dokumentarec Martina Turka. Knjiga je vredna branja in dokumentarec ogleda. Razbili so skupino in smo šli vsak po svoji poti.
Kravos: Po maturi na liceju si se vpisal na pravo, naslednje leto pa na novoustanovljeno jezikovno fakulteto v Vidmu.
Verč: V gledališkem Studiu, ki ga je vodil Jože Babič, sva se srečala in nato delila gledališko avanturo v SAG-u. Na pravni fakulteti v Trstu sem zafrčkal leto, večji del časa sem preživel v baru Sport, kjer sem kartal in igral biljard. Univerza v Trstu je odprla podružnico v Vidmu in ustanovila fakulteto za tuje jezike in književnosti. Razdalja od doma je bila pravšnja, odselil sem se ter vpisal angleščino in ruščino. Angleščino sem osem let gulil v šoli, za ruščino sem se odločil v duhu atavističnega panslavizma, pa tudi iz preračunljivosti, ker sem mislil, da mi bo s slovenščino med Italijani laže. Sebi in očetu, ki me je postavil pred izbiro, ali študiram ali grem delat, sem obljubil, da pot, ki sem si jo sam izbral, prehodim v predvidenem roku. Tako je tudi bilo. Ko sem z vsemi izpiti opravil, sva se še pred zaključnim zagovorom diplomske naloge poročila in dvomov o tem, kaj bom, “ko bom velik”, ni bilo več.
Študentsko gibanje ’68 je nadgradilo zamejsko izkušnjo. Sedemdeseta leta so močno zaznamovala mojo generacijo. Selitev v Videm, novo okolje in prijatelji, študij, obiskovanje seminarjev in tečajev po Italiji so me prepričali, da je svet bogat. S prijatelji sem debatiral, demonstriral po mestnih ulicah in za štirideset dni smo zasedli poslopje fakultete. Potem je policija vdrla, nas pofotografirala in razgnala. Na policijskih postajah in, če me spomin ne vara, tudi v lokalnih medijih so krožile fotografije nemirnih mladeničev, ki kvarijo furlanski mir, tudi moja. Kot Slovenec sem našel skupni jezik s pristaši Furlanskega gibanja, ki je takrat nastajalo in zahtevalo priznanje furlanskega jezika ter na deželni ravni osrednjo vlogo za gospodarsko razvijajoči se Videm. Trst in Slovenci v njem so se mi takrat zazdeli še bolj oddaljeni.
Kravos: Vzporedno z zahtevo po družbeni preobrazbi je potekal študij in v okviru tega tebi popolnoma nepoznan pristop k literarnemu tekstu.
Verč: Videm ni bil samo študentski upor, bil je tudi odkrivanje novih pogledov na humanistične vede, posebej na književnost. V zgodnjih sedemdesetih letih sem odkril znanost “trdih” literarnovednih šol, ruske formaliste, francoske strukturaliste in semiotike, na pisnem izpitu iz ruščine smo prevajali odlomke Bahtinove razprave o Dostojevskem. Brali smo Tinjanova, Barthesa, Kristevo, Jaussa, Eca in Lotmana, v Benetkah smo na mednarodnem simpoziju o Dostojevskem poslušali Šklovskega. Na seminarju o frekvenčnem slovarju pesnika Montaleja sem izvedel, da so v znameniti zbirki Sipje kosti besede, ki se pojavljajo samo enkrat. V primerjavi z literarno kulturo Slovencev v Italiji, kjer smo s svetovnonazorskih odrov prekrščevali Cankarja in Prešerna, sem odkril, da se vpogled v literarno delo začne pri veliko manjši enoti, pri leksemu, pravzaprav še prej, pri morfemu, in še globlje, pri fonemu. Ta pristop je odgovarjal moji nagnjenosti k racionalni razčlembi. Za diplomsko delo sem izbral Dostojevskega, ki so si ga prisvajali na levi in desni. Računalnikov ni bilo, sem pa iz izbranih del izbrskal samo eno besedo in zagovarjal tezo, da je njena visoka pojavnost funkcionalna odnosu med pripovedovalcem in junakom.
Kravos: Po odsluženem vojaškem roku si šel za eno leto v Moskvo, nato si se izpopolnjeval na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani: dve pomembni izkušnji na poti k raziskovalnemu delu. Kaj sta ti dali Moskva in Ljubljana?
Verč: Domovini sem služil kot navaden vojak. V kasarno me je namreč pospremil zajeten policijski dosje o mojem slovenstvu v Italiji in o upornih videmskih letih. Po povratku domov sem učil na šoli. Ko sem izvedel za razpis italijanskega zunanjega ministrstva za enoletno raziskovalno delo v Moskvi, sem se nanj prijavil in dobil eno od šestih štipendij. V Moskvi sem v akademskem letu 1975–76 ob šokiranosti nad šestmilijonskim mestom in življenjem v študentskem naselju čas preživljal ob obiskih muzejev, gledaliških predstav, koncertov in literarnih večerov, večji del dneva pa sem preživel v Leninki, ogromni ruski državni knjižnici z izjemnimi bibliotekarkami. Sistematično sem naročal knjige in revije, jih prebiral, naročal mikrofilme in si zapisoval, kar je bilo v zvezi z jezikom Dostojevskega. Neizčrpna bibliografija me je prepričala, da dobri pisatelj ni ne prerok ne ideolog, pač pa pripovedovalec. Pristop Dostojevskega k junakom se umešča v strategijo romanesknega narativa, ki je urejen in ga je prav zato mogoče opisati. Notorično napornega, filozofsko in psihološko zahtevnega Dostojevskega sem prepustil zahodnemu frazarjenju o “ruski duši”. Ruska jezikoslovna, literarnovedna in kulturološka šola v Sovjetski zvezi so me uvedle v sistematični študij zakonitosti literarne besede. Učil sem se na delih avtorjev, ki jim uradna literarna veda ni bila posebno naklonjena in iz Moskve se nisem vrnil s poglobljenim védenjem o socialističnem realizmu in o ideološki ali svetovnonazorski usmeritvi umetniškega dela. Vrnil sem se z zavestjo, da književnost sama ustvarja oblike svoje pojavnosti in jih sama presega in da jih ne more pohabiti nobena Prokrustova postelja enoznačnih resnic, ki so same sebi samozadostna opora in merilo. Po štipendiji v Moskvi sem se vrnil na slovensko šolo in zaprosil za novo štipendijo na Univerzi v Ljubljani v sklopu meddržavnih dogovorov med Italijo in Jugoslavijo. Moj mentor je bil prof. Aleksander Skaza, rusist, ki je med prvimi v Sloveniji študente seznanjal z vrhunskimi strokovnjaki ruske literarnovedne šole. Veliko sem se od njega naučil, vedno je bil pripravljen na dialog, nič ni prepuščal naključju, poslušal me je, popravljal in z mano razčlenjeval zdrse. Opozoril me je na meje, možnosti in zanke, ki se pojavljajo vsakič, ko vzporejamo kategoriji besede in resnice. Literarnovedni koraki, po katerih sem stopal, so zadobivali smisel.
Kravos: Po povratku iz Moskve so se ti odprla vrata mednarodnih simpozijev in iz tega obdobja so tudi tvoje prve objave.
Verč: V obdobju po Moskvi sem poučeval na poletnih tečajih ruščine Univerze v Bergamu, duša tečajev je bila profesorica in mentorica, ki sem ji predstavil rezultate svoje raziskave v Moskvi. Priporočila me je za referat na mednarodnem simpoziju o Dostojevskem na Danskem. Poleti 1977 sem imel svoj prvi referat in tej seansi je predsedoval René Wellek, ki je bil takrat obvezna referenca zahodne literarne teorije. Referat je bil sprejet pozitivno in predlagan za objavo v ameriški reviji. Na simpoziju je bila tudi sovjetska delegacija, v kateri je po skromni zunanji pojavnosti izstopal Georgij Mihajlovič Fridlender, glavni urednik in pisec spremnih besed dvaintridesetih knjig zbranih del Dostojevskega, ki so takrat začela izhajati.
Začel sem z objavami. Na razpisih za mesta na univerzi, edini javni ustanovi, kjer so poučevali ruski jezik in književnost, se je kandidat predstavil samo z znanstvenimi deli. Italija je imela svojo univerzitetno tradicijo, najstarejšo v Evropi, doktoratov in magisterijev ni bilo, štele so publikacije. Po daljši razpravi o Dostojevskem sem objavil nekaj člankov, enega o žanrskih vzporednicah med Cankarjem in Dostojevskim v Sodobnosti. Odnos do literarnega besedila sem izoblikoval postopoma. V Vidmu sem dobil vpogled v novejše literarnovedne metode, v Moskvi sem jih poglobil in razširil, v Bergamu potrdil njihovo znanstveno utemeljenost in v Ljubljani ugotovil, da racionalna analiza ni sopomenka za sterilno odmaknjenost, pač pa pripoveduje o življenju, tudi o mojem, tržaškem in slovenskem.
Kravos: Leta 1978 se je rodil najin prvi sin in se je zate odprlo okence na Univerzi v Sassariju na Sardiniji. Je bila to edina možnost za poučevanje na univerzi?
Verč: Kolega mi je sporočil, da Pedagoška fakulteta Univerze v Sassariju razpisuje mesto za učitelja ruskega jezika in književnosti za eno leto. Univerzitetni sistem v Italiji je v glavnem slonel na letnih pogodbah in nobenega zagotovila ni bilo, da bo pogodba ob zapadlosti podaljšana. Ponujalo se je mesto, za katero si moral sam plačati potne stroške in bivanje. Po prijavi je fakultetni svet obravnaval moje dotedanje delo in me poveril za mesto na univerzi. Selitev ni prišla v poštev iz nama znanih razlogov. Pet let je moja plača krila lete na otok in bivanje v Sassariju. Na Sardiniji sem ruščino postavljal na noge z nule. Tam je bil ruski svet neznanka, študenti so predmet vpisali, ker so upali, da jih bo ena od italijanskih firm zaposlila na napovedani moskovski olimpijadi. Knjig skoraj ni bilo, učil sem jezik, razvoj slovanskih jezikov, zgodovino književnosti od kijevskih letopisov do Solženicina, vodil seminarje o Dostojevskem, Puškinu, ruskem romanu 19. in 20. stoletja, ruski avantgardi, teoriji literature, zgodovini carske Rusije in Sovjetske zveze, skratka o vsem, kar je bilo tako ali drugače povezano s predmetom, ki je bil uradno zapisan kot ruski jezik in književnost. Predaval sem in se veliko učil. Bila je plodna izkušnja, tudi na človeški ravni. Kot se je zgodilo v Vidmu, sem vnovič odkril, da Slovenci v Italiji nismo popek sveta. Vključil sem se v razprave o priznanju sardinščine kot jezika in vanje pristavil lonček osebne izkušnje.
Kravos: Ob rojstvu drugega sina spet zasuk. Kot izredni profesor si med dvema prostima mestoma izbral Trst. Je še delovalo preroditeljsko čustvo, želja po širitvi slavistike na vzhodnem robu italijanskega ozemlja, ki se stika s slovenskim in slovanskim svetom?
Verč: V začetku osemdesetih let se je Italija z univerzitetno reformo prilagodila evropskemu normativu. V prehodnem obdobju je dekan Filozofske fakultete Univerze v Trstu, znameniti italijanist prof. Petronio, izkoristil tranzicijske norme in me poklical v Trst. Sprejel sem, ker sem bil od potovanj utrujen in sem potreboval družinsko življenje. Z reformo je ministrstvo razpisalo prijave za izrednega profesorja, vsedržavna komisija me je izvolila v naziv in mi dodelila stalno mesto v Trstu, na oddelku za slavistiko, kjer sem predaval in ga za kratek čas tudi vodil. Prepričan sem bil, da bo Trst stopil na pot odpiranja do vzhodnih sosedov, pa ni bilo tako. Nekdo me je celo ovadil dekanu, češ da predavam v slovenščini. Paranoidni odnos do slovanskega sveta, ki je ob Osimskih sporazumih dobil nov zagon z nacionalistično Listo za Trst, se je vzporejal z nevednostjo: kdor je prišel preverjat moja predavanja, je ruščino zamenjal za slovenščino.
Postopno sem se moral sprijazniti z ugotovitvijo, da je Trst neozdravljivo bolan, da Slovenci s to boleznijo sobivamo in smo se z njo okužili do take mere, da nenaklonjenost okolja uporabljamo kot alibi. O dotrajanosti in netransparentnosti zamejskih družbenih struktur se je vedno govorilo, zasebno in po kuloarjih. Vključil sem se v javno debato in objavil nekaj kritičnih misli. Leta 1987 sem uredil zbornik Ednina, dvojina, večina, vendar odzivov na takratna opažanja ni bilo, prevladala sta molk in zvestoba pripadnosti ustaljenemu redu. Tudi danes jih ne bi bilo. Po padcu Berlinskega zidu in razpadu Jugoslavije se je namreč organizirano slovenstvo v Italiji prilagodilo sicilijanskemu načelu, po katerem je potrebno, da se vse spremeni, če hočemo, da vse ostane tako, kot je (Se vogliamo che tutto rimanga com’è, bisogna che tutto cambi).
Nekaj let sem poskušal, nato sem poiskal izhod v delu. S kolegi z različnih koncev Evrope, predvsem iz Rusije, Nemčije, Poljske in Madžarske, smo si zastavili temo, se nanjo pripravili in se za nekaj dni zbrali na mini simpozijih v Budimpešti, Münchnu, Trstu in drugod. To niso bili običajni paradni simpoziji, pač pa preverjanje znanstvenih pristopov z omejenim številom udeležencev. Na vsaki seansi smo poslušali največ dva ali tri referate, za pogovor in ugovore smo si vzeli čas. Po skoraj desetletnem ukvarjanju z rusko klasiko je v tistem obdobju dozorel čas, da preidem na moderni ruski roman, ki je na začetku 20. stoletja prehodil vse poti, ki so zaznamovale razvoj evropskega romana nasploh. Analiziral sem dela Platonova, Piljnjaka, Leonova in “sovjetski” roman dvajsetih let, pisal o ruski avantgardi, o zastoju, ki ga je povzročil normativni socrealizem, o literaturi zadnjega obdobja Sovjetske zveze in o spodbudnih literarnih začetkih nove Rusije. V prepričanju, da se nič ne rodi iz nič in da razvojna nit povezuje različne trenutke ruske literarne zgodbe, sem se vračal k Dostojevskemu in Puškinu. Ob 150. obletnici njegove smrti sem pripravil novo izdajo Klopčičevega prevoda Jevgenija Onjegina s spremno besedo in opombami. Knjiga je v zbirki Kondor izšla v več ponatisih.
Zgodilo se je, da je Jurija M. Lotmana gostilo nekaj italijanskih univerz in se je pred obiskom Benetk ustavil v Trstu, kjer smo na našem oddelku organizirali predavanje za širšo tržaško publiko. Takrat se je veliko govorilo o t. i. smrti avtorja in njegov pristop k vprašanju, kdo pripisuje pomen besedilu, avtor ali bralec, je bilo enkratno doživetje. Takrat se mi je v duhu postmoderne zdelo, da gre za teoretsko vprašanje, danes je stvarno prisotno v smernicah potrošniške družbe, ki tudi neukega uporabnika povzdiguje v merodajni kriterij opazovanja in vrednotenja katerega koli proizvoda, tudi literarnega. Kot je že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pisal Pasolini, drvimo v standardizacijo dojemanja sveta, v brisanje razlik in v končnem obračunu v kvarno pristajanje na nereflektirano enoumje.
Kravos: Na vsedržavnem natečaju so te leta 1990 izvolili v naziv rednega profesorja. Mesto je bilo na Visoki šoli za prevajalce in tolmače. Tvoja specializacija je bila izrazito literarnoteoretska, obravnavala je literaturo, Visoka šola je predvidevala drug profil.
Verč: Ministrstvo je razpisalo prijave za štiri izvolitve v naziv rednega profesorja s področja slavistike, toda za mesto rednega profesorja se ni potegovala Filozofska fakulteta Univerze v Trstu, pač pa druga tržaška fakulteta, Visoka šola za prevajalce in tolmače, ki je bila v evropskem merilu visoko cenjena. Njeni absolventi so takoj dobili službo v evropskih institucijah ali v industrijskih obratih s poslovanjem v tujini. Z nazivom rednega profesorja sem pristal na tej fakulteti in se prilagodil novim didaktičnim programom. Poučeval sem jezik in posebno pozornost posvečal besedotvorju. Leksem namreč ni samo nositelj pomena, ampak v svoji sestavi vsebuje tudi odnos, ki ga vzpostavlja s predmetom ubeseditve, v njem je ena od mnogih “duš” jezika. Tudi na Visoki šoli literatura nikoli ni izginila z mojega obzorja, osredotočil sem se na besedo, ki opredmeti svet. Tako je razlika v frekvenci korenskih morfemov med objavljenim tekstom in kronološkim zaporedjem pisanja Jevgenija Onjegina v raziskavi pokazala tudi na razliko v Puškinovem odnosu do nekaterih ključnih romantičnih pojmov.
V tistem obdobju je Visoka šola veliko vložila v slavistiko. Poleg ruščine so nastavili redne učitelje slovenščine, srbščine in hrvaščine in bili so pripravljeni sprejeti še druge pobude, med drugimi je omembe vredna ustanovitev slavistične revije. Dekan, jezikoslovec prof. Crevatin, je podprl izdajanje revije Slavica tergestina, edine revije za slavistiko, ki je kadar koli domovala na tržaški univerzi. V tridesetih letih izhajanja smo v več slovanskih jezikih objavili več kot štiristo razprav predvsem mladih raziskovalcev z vsega sveta. Prvih deset let je revija izhajala v tržaškem uredništvu, danes se je odbor razširil do Univerz v Ljubljani in Konstanci. Slavica tergestina je stvaren primer, da se stečišče romanskih, slovanskih in germanskih kultur tako kot nekoč udejanja v Trstu.
Visoka šola za prevajalce in tolmače je bila med prvimi, ki je vlagala v računalniško prevajanje in je študente uvedla v tehnologijo, ki je danes mnogim na razpolago. Tehnologija namreč lahko uspešno reši vprašanje standardne dvojezičnosti na jezikovno mešanem ozemlju, bolj zapleteno je prevajanje literarnih besedil. Verjetno bo treba ažurirati programe tudi z informacijami o dosežkih literarne vede 20. stoletja. V opisu nekaterih mehanizmov besedne ustvarjalnosti je namreč implicitno vgrajeno navodilo, ki ga stroj potrebuje, da sproži mehanizem. Vprašanje je zapleteno, ker standardno umetniško delo sicer vsebuje prepoznavno sosledje in prepletanje ponavljajočih se komponent, estetsko višje pa je rezultat osebnega neponovljivega odnosa do jezika in, posledično, do sveta.
Kravos: Potem je prišlo do bolonjske reforme.
Verč: Z bolonjsko reformo se je marsikaj spremenilo. Visoka šola me je zadolžila, da pripravim program za prvo in drugo študijsko stopnjo in kmalu je postalo jasno, da se bo standard nižal. Nad reformo nisem bil navdušen in nisem bil primeren, da bi šolo popeljal v sistem, ki mu nisem zaupal. Ostal sem pri svojem delu. Pravijo, da humanistične vede spodbujajo kritično mišljenje, danes sicer ni prepovedano “misliti bolje”, vendar samo v potrjevanje večje učinkovitosti dominantnega tržnega sistema. Zato večji del študirajoče mladine pričakuje od učitelja recept za takojšnjo uporabnost, ne pa priložnosti za refleksijo, ki lahko načenja smisel samega recepta. Morda je v Sloveniji in drugod po Evropi bolje, za Italijo vem, da je univerza postala tovarna, ki vpisuje izpite v indeks in je visokošolsko humanistiko usmerila v potrošniško masovno proizvodnjo slabo plačanih nerazmišljujočih izobražencev. Védenje smo prepustili zasebnim raziskovalnim centrom in kdor vlaga vanje, si za vloženi kapital želi primeren donos. Ko po več kot štiridesetih letih delovne dobe dojameš, da je tvoj čas mimo, se umakneš in si za potešitev radovednosti poiščeš drug prostor.
Kravos: Je slavistika v Trstu še v “stečišču” kultur?
Verč: Slavistika na tržaški univerzi je bila od ustanovitve Filozofske fakultete leta 1948 v središču različnih zanimanj, v času hladne vojne je bila celo zasnovana kot zahodna opazovalna točka slovanskega komunističnega sveta, na prelomu sedemdesetih in osemdesetih let je doživela manjši preporod, potem je usahnila. Danes je na Filozofski fakulteti ostala samo slovenščina, srbščina in hrvaščina sta izbirna predmeta, ruščine ni več. Dobro je, da se je z redno profesuro okrepila slovenščina, za oddelek, ki ima v nazivu “humanistiko” (Dipartimento di studi umanistici), pa je nekoliko presenetljivo, da iz svojega obzorja briše polovico evropske kulture. Morda je v tem nekaj atavističnega. Nekoliko bolje je na Visoki šoli za prevajalce in tolmače, kjer se je ruščina okrepila z novimi rednimi zaposlitvami, za slovenščino skrbi kolegica, ki jo financira Ljubljana, za srbščino in hrvaščino pa začasni pogodbeni učitelj. Kako bo šola ukrepala v bodoče, ni mogoče predvideti, še posebno, ker nihče ne ve, do katere mere tehnologija ogroža sam njen obstoj.
Kravos: V kolikšni meri je tržaškost oziroma tvoja slovenska tržaška bit vplivala na tvoje znanstveno delo?
Verč: V romanu Ime rože Umberta Eca se zgodba vrti okoli prepovedi dostopa do domnevne Aristotelove razprave o smehu. Sklepanje meniha Jorgeja je logično: če Aristotelove knjige nihče ne bere, tudi resničnosti o smehu in njegovem kvarnem učinku ni. Semiotik Eco tu izhaja iz Platonove tradicije, po kateri je resničnost nedostopna in to, kar zaznavamo kot njeno bledo senco, je samo beseda o njej. Prav tako je resničnost Slovenca v Italiji njena bleda senca in mi jo skušamo dojeti po tem, kar o njej pripovedujemo. Slovenec v Italiji je doživel toliko pripovedi, da je bleda senca njegove resničnosti v samem pojavu pripovedi. Ker se mu ne moremo, ne znamo ali nočemo približati, mu kar naprej pripisujemo pomene. To lastnost delimo s Trstom, ki ni bil sposoben ali mu ni bilo dano, da bi živel iz sebe, iz lastne pripovedi, živel je od ideje o sebi, od pripovedi, ki so mu jo drugi narekovali. Pragmatični duši tržaškega Italijana in Slovenca je bila naložena naloga, da dinamično identiteto ograjuje s sprotnimi količki. Oba sta padla v odvisnost od bledikaste besede, ki je zahtevala primat resničnosti.
Literarna veda razlikuje ep od romana. Sklenjeno epsko pripoved o preteklosti spoštuješ, a je ne spreminjaš, roman je proizvod sedanjosti v spremenljivem nastajanju in ne pozna zaključenih narativnih oblik. Tržaški Slovenec je pisal roman, s pozicije moči ga je nekdo drug prevajal v enoumno nacionalno, religiozno in ideološko epopejo. Morda je čas za besedo o Slovencu v Italiji, ki bo sposobna pripovedovati zgodbo o njegovem odprtem bivanjskem prostoru in nikoli zaključenem nastajanju.