Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Tina Bilban: Kaj misliš, kdo? (Ivana Zajc)

Sodobnost / Revija  / Tina Bilban: Kaj misliš, kdo? (Ivana Zajc)

Tina Bilban: Kaj misliš, kdo? (Ivana Zajc)

Ivana Zajc

 

Tina Bilban: Kaj misliš, kdo?

Ilustriral Ivan Mitrevski.

Dob: Miš, 2021.

 

Kaj misliš, kdo? je nova stvaritev avtorskega dvojca pisateljice Tine Bilban in ilustratorja Ivana Mitrevskega, ki je izšla pri založbi Miš. Tudi tokrat je – tako kot v njunem delu Kaj sploh je to? – v ospredju slikanice postavljanje vprašanj in raziskovanje bitij, predmetov in pojmov. Naslovno vprašanje nakazuje na vsebino slikanice, sestavljene iz vprašanj, na primer: Kaj misliš, kdo je živ? Kaj misliš, kdo se rad igra? Kaj misliš, kdo je pogumen? Ob posameznem vprašanju celostranske barvite ilustracije prikažejo različne like, ki nekaj počnejo: velikega kovinskega robota Robija Robotka, nagajive miške, zabavnega krokodila, strogega policaja, oranžen balon, živahno mušico, samoroga Sama, Dedka Mraza in druge. Mladi bralec sledi tem likom od vprašanja do vprašanja in jih vse bolj spoznava, stripovsko dinamične ilustracije, v katerih prevlada močna črtna poteza, pa like učinkovito karakterizirajo, saj jih zaznamujejo različni slogi gibanja in obnašanja ter najrazličnejše dejavnosti, ki osvetljujejo vsako od vprašanj. Liki so z ilustracijami vseskozi nekoliko ironizirani in postavljeni v zabavne situacije, nekateri od njih pa so za bralce prav poseben izziv, na primer oranžni balon, ki zgolj lebdi v zraku in ne počne nič posebnega. Brez učinkovitih likovnih upodobitev, ki dajejo bralcu informativne namige o tem, kakšni so liki in kako živijo ter doživljajo svet okrog sebe, ta drzen koncept knjige, ki skoraj nima teksta, ne bi deloval. Ob prebiranju tega dela skoraj brez besedila namreč le-to oblikuje otrok sam. Ob opazovanju likov odgovarja na posamezna vprašanja, pri čemer napačni odgovori ne obstajajo; slikanica bralce neposredno spodbuja k oblikovanju lastnih razlag.

Besedilo otroka ne vpraša na primer Kdo je glavni?, ampak Kaj misliš, kdo je glavni? Ta razlika se mi zdi pomembna, saj bralca postavlja v vlogo ustvarjalca vsebine, ki razmišlja svojsko. Ni torej le pasivni sprejemnik neke pripovedi, ampak ga delo postavi v dejavno vlogo. Čeprav na prvi pogled deluje preprosto, gre za knjigo, ki je brez aktivnega razmišljanja in samostojnega iskanja odgovorov ni mogoče »prebrati«. Ker jih sprašuje, kaj o stvareh mislijo sami, in jim daje moč, da samostojno ustvarjajo njen pomen, slikanica na najmlajše bralce deluje navdihujoče in motivacijsko. Pomembno se mi zdi to, da jim daje izkušnjo branja kot emancipacijske dejavnosti.

Srž interpretacije katerega koli književnega besedila je nenehno postavljanje hipotez, ki jih sprejemnik z branjem potrjuje ali zavrača, je zapisal Umberto Eco, ko je razpravljal o literarni interpretaciji – ta postopek je pri slikanici Kaj misliš, kdo? še toliko očitnejši, saj je pri njenem sprejemanju ključen. Posebej kadar je bralcev več in lahko svoja razmišljanja ob ilustracijah soočajo, ob tem pa se urijo v pojasnjevanju lastnih videnj in stališč. Barvite in pogosto zabavne ilustracije jih spodbujajo, da like opisujejo in opazujejo, kakšni so in kaj počnejo. Hkrati lahko otroke pri listanju te knjige spodbujamo, da ob opazovanju ilustracij oblikujejo pripovedi, saj se med liki, ki so med seboj zelo različni, dogajajo zanimive interakcije. Te drobne naracije v ilustracijah niso vnaprej »zrežirane«, ampak zgolj nakazane, saj se avtorja dela trudita, da bi to omogočilo karseda svobodno interpretacijo. To jima tudi uspe – bralec lahko delo doživlja po različnih poteh in smereh, z branjem lahko začne na kateri koli strani, lahko spremlja le posamičen lik ali vse skupaj … Bralec z oblikovanjem zgodb like medsebojno povezuje in sledi njihovemu razvoju, pri tem pa krepi zmožnost samostojnega oblikovanja in učinkovitega strukturiranja pripovedi ter razmišlja o vsakem od likov in o njegovih lastnostih. Iskanje povezav in zgodb je v resnici instinktiven odziv na slikovno gradivo, kar slikanica dobro izkoristi.

Delo je zanimivo za bralce z različno razvito sporazumevalno zmožnostjo – začetniki lahko z ilustracij razbirajo osnovne poteze likov, zahtevnejši bralci pa utegnejo najti še zanimivejše izzive. Odprta vprašanja so namreč pravi poligon za domišljijo, saj se v komunikaciji s sliko igrajo pomeni besed. /…/

 

Ni komentarjev
Objavi komentar