Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Mateja Seliškar Kenda: Moeyaertovih 7

Sodobnost / Revija  / Mateja Seliškar Kenda: Moeyaertovih 7

Mateja Seliškar Kenda: Moeyaertovih 7

Mateja Seliškar Kenda

 

Moeyaertovih 7

 

 

Ko takole od daleč kukamo v življenje Barta Moeyaerta, enega najuspešnejših mladinskih avtorjev nizozemskega govornega področja, nas obide misel, da so mu rojenice namenile domala pravljično usodo. Leta 1964 v Bruggeju rojenega avtorja sta starša namreč poimenovala Bart, po glavnem junaku znamenite pripovedi Bartje nizozemskega pisatelja Anneja de Vriesa (1904–1964). Poleg tega se je Moeyaert rodil kot najmlajši, sedmi sin, kar je že samo po sebi nekaj imenitnega, v Belgiji pa še toliko bolj, saj je bil sedmim sinovom tradicionalno boter nihče drug kot kralj Baudouin I. Belgijski oziroma po flamsko Boudewijn van België (1930-1993). Po njem je mali Bart dobil še ime Boudewijn, kralj pa je svojega varovanca celo obiskal in mu podaril zlato žličko z emblemom kraljeve družine v žametni šatulji.

Zatem je njegovo življenje vsaj za nekaj let dobilo nekoliko bolj običajne obrise. Po končani osnovni šoli se je vpisal na umetniško srednjo šolo Sint-Lucas v Gentu in po maturi na študij nemščine, nizozemščine ter zgodovine na učiteljišču Sint-Thomas v Bruslju. Že kot študent, pri rosnih devetnajstih, pa je objavil svoj prvenec, roman Duet met valse noten (1983, Razglašeni duet), za katerega je leta 1984 prejel tedaj najpomembnejšo flamsko nagrado za mladinsko književnost. Roman je preveden v več jezikov, po njem sta nastala muzikal in gledališka predstava, med mladimi bralci je še danes zelo priljubljen, založniki beležijo 18. ponatis, literarni strokovnjaki pa ga že uvrščajo med klasiko. Uspeh, ki je presenetil tako javnost kot Moeyaerta samega, je botroval njegovi odločitvi, da se po diplomi ni zaposlil kot učitelj, ampak se je posvetil literaturi. Diplomiral je leta 1986, in sicer z nalogo o Aidanu Chambersu, ki je pomembno vplival na njegovo poznejše literarno ustvarjanje. Po končanem študiju je sprva nekaj let delal kot recenzent pri reviji Flair in pisal poglobljene članke o mladinski književnosti, med drugim o delu Astrid Lindgren, leta 1989 pa se je najprej kot lektor in nato kot urednik revij za otroke zaposlil pri založbi Averbode, obenem pa je pisal gledališka besedila, televizijske scenarije, poezijo in eseje.

Toda v Belgiji in v tujini se je uveljavil zlasti kot pisatelj za otroke in mladino. Med njegova najpomembnejša mladinska dela, ki so izšla od konca osemdesetih do danes, uvrščamo romane, kot so Kus me (1991, Poljubi me), Blote handen (1995, Gole roke, slov. prev. 1997), Mansoor, of hoe we Stine bijna doodkregen (1998, Divji ingver ali kako smo se skoraj znebili Stine), Het is de liefde die we niet begrijpen (Ljubezni ne razumemo, 1999), Broere (2000, Bratje), De schepping (2003, Stvarstvo) in Dani Bennoni (2004). Zanje je prejel najprestižnejše domače in tuje literarne nagrade, kot so Gouden Uil, Boekenleeuw, Woutertje Pieterseprijs, Deutscher Jugendliteraturpreis in Norske Oversetterpremien, in danes so ta dela prevedena v več kot dvajset jezikov. Leta 2015 je bil avtor že četrtič nominiran tudi za mednarodno nagrado Hans Christian Andersen in kar trinajstič za nagrado Astrid Lindgren Memorial Award, ki jo je nato prejel leta 2019. Poleg tega je bil med letoma 2006 in 2007 mestni pesnik Antwerpna, leta 2016 pa umetniški vodja predstavitve Flandrije in Nizozemske kot častnih gostij na frankfurtskem knjižnem sejmu.

 

Vsemu mednarodnemu uspehu navkljub pa imamo na Slovenskem do danes prevedeno zgolj eno Moeyaertovo delo. Roman Gole roke (Mladinska knjiga, prevedla Mateja Seliškar Kenda, 1997) je v slovenskem prevodu izšel presenetljivo zgodaj, samo dve leti po objavi v Belgiji, in je bil tako tudi eden prvih prevodov katerega koli Moeyaertovega dela na tujem, obenem pa verjetno sploh prvo objavljeno mladinsko flamsko delo, prevedeno v slovenščino neposredno iz izvirnika.

V tem kratkem romanu Moeyaert opisuje ključne ure v življenju mladega Warda: zadnje ure leta, v katerih fant hrepeni po materini ljubezni, ubije raco, objokuje poginulega psa Elmerja ter se bori s strahom in sovraštvom do strašnega Betjemana, orjaškega soseda s plastično roko. Moeyaert bralca osvoji že s prvim, skorajda filmskim prizorom dveh prestrašenih dečkov, ki tečeta čez polja pred velikanom, ki hiti za njima.

Izkaže se, da je fant s prijateljem ubil možakovo raco, nehote, ali pa morda tudi ne, nakar se je ta maščeval in ubil dečkovega psa. Po tem krutem dvojnem zločinu na samem začetku pripovedi nam avtor počasi razkriva dogodke preteklih dni, ki nam osvetlijo čustveno zmešnjavo, v katero se je zapletel Ward. Fant, ki se ni znal spopasti z ljubosumjem na maminega novega prijatelja, ki ni prenesel maminega novega upanja ter obenem še vsesplošnega veselja ob novoletnem praznovanju, se je predal besu in objestnosti. Tako Ward kot Betjeman sta v svoji jezi šla predaleč in z golimi rokami zakrivila strašne reči, ki jih ni mogoče izbrisati. Moeyaert, ki v svojih delih nikoli ne dela moralnih zaključkov, ne razsodi, kdo od njiju ima bolj krvave roke, in tudi konec romana ostaja odprt.

A čeprav je roman po svojem vzdušju tesnoben, se napeto dogajanje odvija na domala pravljičnem podeželju, ki ga avtor opisuje z nadvse poetičnim jezikom. Prav ta trk uglašenega zunanjega sveta, polnega upanja, in razglašenega notranjega doživljanja mladega junaka je značilen za vsa Moeyaertova mladinska dela. Metka Cotič je v spremni besedi k slovenski izdaji takole lucidno zapisala: »Bart Moeyaert zelo občutljivo prikazuje nežen in hkrati krut čustveni svet mladega človeka, ki zna silovito ljubiti in tudi silovito sovražiti. /…/ Prav pisateljevo poznavanje čustvovanja in razmišljanja mladih junakov daje zgodbi poseben čar, rahločutno, a brez olajšav razgrinja psihologijo otroške duše, ki svoje življenje doživlja zelo resno in tragično.«

Moeyaert ta notranji konflikt otroka ali mladostnika zasleduje tudi v vseh nadaljnjih delih. Tako se roman Ljubezni ne razumemo odpre s silnim družinskim prepirom na pasje vroč dan, v avtomobilu, ki sunkovito ustavi ob poti sredi prostranega travnika. S takšnimi nenadnimi, zloveščimi začetki Moeyaert določi ton same ubeseditve in bralca dobesedno priklene na zgodbo, ki se seveda razvije v kompleksno študijo človeškega razumevanja ljubezni, in to v kratkem časovnem obdobju, ki je ključno za vso družino.  Brat se po prepiru z mamo naposled odseli od doma, a v domišljiji mlade junakinje ostaja skoraj fizično prisoten, močne vezi med ločenima bratom in sestro pa so ganljivo ujete v nepozaben, sanjski zaključni prizor. Avtor bralcu odpre pogled v zapletena čustva protagonistov, delno jih tudi utemelji, razloži, opraviči, a nikoli povsem. Mlademu junaku, z njim pa tudi bralcu, pusti pravico in svobodo, da določena občutja preoblikuje, prikrije in jih najprej poskuša doumeti sam.

Tudi v zadnjem, zelo priljubljenem romanu z naslovom Tegenwoordig heet iedereen Soory (2018, Danes je vsem ime Sorry), se soočimo s kompleksno junakinjo, ki bi ji psihologi dandanes verjetno spisali katero od »odločb«. Za dvanajstletno Bianco pravijo, da je »naporna«, zaradi česar je odseljenemu očetu pretežko skrbeti zanjo vsak drugi konec tedna. V resnici pa se je deklica znašla v limbu, dobro znanem otrokom ločenih staršev, ki nanjo, morda nehote, prelagajo še odgovornost za mlajšega bolehnega brata.

V vseh omenjenih romanih, pa tudi sicer v Moeyaertovemu opusu, igra družina nadvse pomembno vlogo. Njena dinamika je običajno nekoliko problematična, sam usodni dogodek, ki jo še dodatno zamaje, pa je pretresljiv in iz otroške perspektive, ki je v središču avtorjevega zanimanja, celo srhljiv. Lydia Kokkola je v članku za zbornik o mladinski književnosti Bookbird nekoč zapisala, da je Moeyaert avtor, ki je prepričan, da mora literatura za otroke in mladino svojim bralcem »pokazati vse štiri kote sobe, ne le sredine, kjer se igra. Vse kote. Tudi temačne.« Prav zaradi osredotočanja na ključni trenutek v odraščanju, v katerem se združijo marsikateri strahovi otroka, ki mora najti način, kako se bo z njimi spopadel, je večina Moeyaertovih mladinskih del dejansko razvojnih romanov. Junaki z novimi spoznanji dosežejo, da se njihova življenja znova utirijo, vsaj deloma, zavedo pa se tudi, da je odgovornost za srečo poslej v njihovih rokah in da je pot do nje še dolga. Zaključki pripovedi tako nikoli niso zgolj črno-beli: ko se junak strezni, je jasno, da je položaj do neke mere sprejel, se z njim morda celo pomiril, kako se bo njegova zgodba odvijala naprej, pa lahko zgolj ugibamo. /…/

Ni komentarjev
Objavi komentar