Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Marjana Moškrič: Zvezdice bele, zvezde srebrne

Sodobnost / Revija  / Marjana Moškrič: Zvezdice bele, zvezde srebrne

Marjana Moškrič: Zvezdice bele, zvezde srebrne

Odlomek iz mladinskega romana

 

Oskarjeve pravljice

 

Oskar se je počasi vlekel proti domu. Vedno več jih je. Vrtnic. Tudi Središče jih je polno. Pred nekaj dnevi je videl prvo. Krvavo rdeče ga je spremljalo na poti proti domu. Nekaj pomenijo. Gotovo. Skrbelo ga je. Za vse. Nekaj je bilo v zraku. Želel si je, da bi tisto zares obstajalo in da bi bilo na pravi strani. Mora najti zvezek. Ves čas je bil prepričan, da ga ima Zoran. Mama je hotela, da gredo vse dedove stvari k Zoranu.

»Pri nas ni varno. Ne zaupam mu,« jo je slišal.

»Pretiravaš, Breda,« ji je govoril Zoran.

»Vse je sposoben uničiti, samo da bi dokazal, kdo je glavni. Očetove stvari so zanj le stara šara.«

Vendar Zoran trdi, da ni pri njem. Kje je potem? Če ga ima mama, lahko kar pozabi nanj.

Kaj pa, če je kljub vsemu pri njih doma? V kleti je kup škatel in nekaj stvari je še njenih.

Toda vse je že pregledal. Odločil se je, da bo vse prebrskal še enkrat, preden res vse zmeče stran, kot obljublja.

Rad bi si tudi spravil kakšno njeno stvar. V stanovanju ni ničesar, kar bi spominjalo nanjo. Kot da je nikoli ne bi bilo.

To bo naredil, se je odločil. Pelje se z dvigalom. Upal je samo, da ga ne bo preveč moril.

»Skrajni čas,« ga sprejme renčeči glas.

Ne gane ga, tega je vajen. Presliši in se hoče potuhniti v svoji sobi. Tokrat se ne izzide.

»Dovolj imam tega,« je renče nadaljeval.

»Česa?«

»Zdaj se boš pa še delal neumnega!« je zvišal ton.

»Oprosti,« je vedel, da ga ne čaka nič dobrega.

»Preveč se lajhaš naokrog. To se bo nehalo. Nimaš kaj viseti ves čas pri Zoranu, pa tudi s tisto prekleto tovarno bo počasi konec. Moral bi jo zapreti, že zdavnaj, tisto gadje gnezdo, tako kot celo Meglico. Rdeče vrtnice, jim bom že dal vrtnice!” je rohnel.

»Nastopam,« si je drznil tiho pripomniti.

»Na tistem sranju! Slišal sem, da ima glavno vlogo tista mala pankrtska črnuhinja!«

»Tvoja nečakinja je.«

»Niti slučajno! Če bi bilo po moje…« je bil vedno bolj glasen.

»Pust mulca!« se je od nekod prikazal Gaber.

»Zdaj ga boš pa še branil? Od kdaj pa to?«

»Kdo ga brani! Po nepotrebnem se dereš nanj, saj bo tako ali tako kmalu vsega konec,« je mirno rekel Gaber.

Oskarja je streslo in zmrazilo. Torej tisto niso bile samo grožnje.

»Saj!« je prhnil stari.

Oskar je molčal in čakal in se tresel. Slutil je, vedel je …

Tišina. Začuda je ostal tiho.

»Kaj še čakaš?« mu je tiho rekel Gaber in mu z očmi nakazal, naj se spelje.

»Kaj ko bi letos imeli smrekico?« je končno spravil iz sebe.

Oba sta ga debelo gledala.

»A se ti fuzla? Saj nimaš več pet let,« mu je ugovarjal Gaber.

»V Futuri je vse okrašeno, s smreko vred. Za praznike bomo tam. In niti pod razno ne sprejmem nobenega izgovora. Cel kup gostov bo. Za oba velja!«

»Zakaj pa ne še tukaj?« je vztrajal Oskar.

»Skozi okno poglej, tam imaš največjo in najdražjo smreko.«

»Če vaju moti, bom pa v svoji sobi postavil eno majhno. Mislim, da je v kleti še nekaj okraskov,« je vztrajal. Gaber je streljal z očmi po njem.

»Briga me. Če se hočeš igrat, se pa igraj. Pri teh letih! Res se sprašujem, po kom si se vrgel in če si sploh normalen. In dobro, da si me spomnil, že jutri bom naročil servis, da pridejo in počistijo tisto šaro.«

»Tam so še mamine stvari.«

»Pa kaj!« ga je prekinil. S telefonom v roki se je začel oblačiti. Trenutek pozneje je že kričal vanj: »Takoj počistite tisto sranje, da ne vidim niti ene več!«

Vrtnice, gotovo je mislil vrtnice … Le zakaj so ga tako razburile?

»Čez dve uri bo kosilo, da sta mi oba doma!« je revsknil in zaloputnil vrata za sabo.

 

Komaj je čakal na to.

Spravil se je v klet. Na policah je cel kup škatel: KNJIGE B, OBLEKE B, vse mamine stvari so imele pripisan B. Začel je pregledovati škatle. Natančno in previdno. Zdaj je šlo zares. Vedel je, da se bo moral sprijazniti s tem, da verjetno ne bo ničesar našel.

Našel je škatlo z novoletnimi okraski. Tako ali tako je bil to samo izgovor, in tudi če ne bi bil, bi ga vse minilo. Najraje bi jih pustil tam. Vseeno se je odločil, da jih bo odnesel gor. Potegnil je k sebi škatlo, toda za njo je bila še ena in tudi na tej je pisalo NOVOLETNI OKRASKI. Drugačen karton, videti je bila starejša. Odprl jo je. Vzelo mu je sapo. Stari dedovi okraski, leseni, ročno izrezljani, pobarvani storži in žir, slamnati jelenčki in zvezde. Vse oguljeno in zdelano, vendar mu je prebudilo spomine na praznovanja v dedovi hiši. Takrat je v vse verjel.

Čisto spodaj, pod okraski, je bila debela mapa. Brez napisa. Odprl jo je. Pok natipkanih strani. Na prvem listu je pisalo: Pravljice iz Samotne loze ali Mračnjave in ostalo. To je to.

Tako preprosto? Ni mogel verjeti. Torej res nihče ni vedel. Kaj, če je ne bi nikoli našli?

Potem ga je postalo strah. Bo razočaran?

Kakor koli že. Zložil je vse nazaj v škatlo, jo položil na prvo škatlo in se vrnil v stanovanje.

Ko ga vsaj nihče ne bi motil, samo to si je želel.

»Si našel okraske?« ga čudno gleda Gaber. Pokima mu.

»Ne verjamem, da resno misliš s smreko. Nekaj imaš za bregom,« je vrtal vanj.

»Kaj te briga!« mu je zabrusil.

»Saj me res ne.«

Nekaj je drugače pri njem. Saj se mu je že prej zdelo, vendar ni bil pozoren. Če ga ni ignoriral, ga je zbadal ali odganjal. Zdaj pa nič od tega.

»Zakaj si prej rekel, da bo vsega konec?«

»Kar tako, da bo mir.«

»Od kdaj si pa ti tak? Nikoli se nisi postavil zame. In nehaj se izgovarjati. Tisto je bilo slišati kot grožnja. Gotovo kaj veš.«

»Sem in tja kaj slišim.«

»O, pajade! Gotovo vse veš, pa mi nočeš povedati!«

»Mali, ne razburjaj se.« Tako mirnega Gabra ni pomnil.

»Normalno, da se razburjam. Slišal si, kako je zmerjal Jaro. Sovraži jo. On vse sovraži. Kako more biti tak človek moj oče… Groza me je!« je kričal.

»Saj ga imam tudi jaz dovolj.«

Oskar ni mogel verjet. »Blefiraš, a ne?«

»Mogoče res, mogoče pa tudi ne. Zdaj grem, nekaj moram opraviti. Ne bo me na kosilu.”

»Kaj! Samega me boš pustil z njim? Veš, kako bo besen! Izživljal se bo nad mano!« je začel razburjeno kričati.

»Boš že preživel,« je skomignil in že ga ni bilo več.

»Kreten! Prasec!« so se zlivalo iz njega, ko je v prazno kričal za njim.

 

Škatli je odnesel v svojo sobo. Škatlo z mapo je skril.

Kmalu bo kosilo, zato se je odločil, da bo počakal. Naj o najdbi obvesti Jaro in Eda? Mikalo ga je, da bi ju poklical. Potem ga je postalo strah. V resnici je ves čas vedel, da gre smo za pravljice, da ves čas išče samo zvezek pravljic, ki mu jih je pripovedoval ded, ko je bil še majhen. Samo pravljice za otroke so …

Vse je imel zapisane v starem zvezku. Da ne bodo šle v nič, je govoril. Ko je včasih prespal pri njem, je napol v spanju slišal pomirjujoče udarce po tipkah starega pisalnega stroja. Zdaj je tako utripalo njegovo srce. Predmet njegovih želja in pričakovanj je bil tam, on pa si ga ni upal odpreti. Se mu bosta posmehovala?

Počakal bo do kosila, potem pa se bo lotil branja in bo, kar bo.

Nežno trkanje na vrata. Samo ona v tej hiši tako trka. Metka, njihova gospodinjska pomočnica.

»Oskar, pridi, kosilo je,« ga je tiho poklicala, »Oče je sporočil, da ga ne bo.«

»Fino, bom kar v kuhinji. Boš jedla z mano?« se je razveselil.

»Prav. Malo bom še posedela s tabo.«

Metka pri njih že leta kuha in pospravlja. Če ne bi bilo nje … V tem stanovanju je ona edini prijazen človek. Veliko ur sta preživela skupaj.

»Kot po navadi, kaj? Samo midva,« se ji je nasmehnil.

»Si si oddahnil, kaj?« mu je vrnila nasmeh.

»Sem si, ja! Gotovo si ga slišala.«

»Slišala, slišala …« ga je pobožala po glavi, ko je predenj postavila krožnik in mu sedla nasproti.

»Sestradan sem. Ne vem, kdaj sem nazadnje jedel. A ti ne boš?«

»Nisem lačna,« je odgovorila.

»Kako sta Lučka in Peter?« jo je vprašal po njenih dvojčkih. Stara sta dvajset let in že pred časom sta se odselila.

»Komaj kdaj ju še vidim. Skrbi me zanju. Ju

/…/

Ni komentarjev
Objavi komentar