Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Tatjana Plevnik: Varuh

Sodobnost / Uncategorized  / Tatjana Plevnik: Varuh

Tatjana Plevnik: Varuh

Jutro je bilo hladno in vetrovno. Khan si je ogrnil volneno jopico okrog ramen, preden je stopil iz stražne jame. Nekaj korakov stran je tekel potok. Voda, ki se je nabirala v majhnem tolmunu, je bila prozorno čista. Čez nekaj minut se bo prebudil tabor in voda bo spremenila barvo, ko se bodo v njej umili bratje in sestre. Usedel se je na razmočen panj in z daljnogledom pregledal pobočje, po katerem se je stekal nemiren potoček in se globoko spodaj izlival v majhno jezero. Nikogar ni bilo videti. Veter, ki se je dvignil sredi noči, je vrtinčil suha trupelca lisičje rdečega listja okrog njegovih nog. Jutranji mraz mu je lezel v kosti. Streslo ga je. Teh krajev se ne bo nikoli navadil.

Ko se je mlačno lice sonca vendarle podrgnilo ob njegovo, je vstal. Napolnil je pločevinast lonček z vodo in se vrnil v jamo. Na ognju, ki ga je zakuril med kamni na koncu jame, si je pripravil zajtrk. Iz bisage je izbrskal pest posušenih krhljev in jih vrgel v krop. Pojedel je, znova napolnil lonček z vodo in z njo temeljito pogasil ogenj. Oblekel si je ovčji pončo, edino oblačilo, ki je bilo suho in ne bo šumelo med hojo, napolnil bisago, zastrl vhod v jamo z vejami in se napotil v tabor. Premikal se je previdno, nobenega odvečnega šuma ni povzročal; ko je stopal čez podrast proti robu šotorišča, postavljenega na majhni čistini sredi mogočnih dreves, se je zdelo, da se njegova stopala ne dotikajo tal. Neopažen se je približal prvemu šotoru, odvezal vrvico, s katero sta bili krili šotorskega platna prevezani skupaj, in vstopil v predprostor.

Zapahnil ga je težak vonj prepotenih oblačil. Sprva ni slišal ničesar, samo tih šum krvi v svojih žilah. Potem je bolj začutil kot zaslišal nekakšno premikanje za platnenim zaslonom, kot da se tkanina drgne ob steno. Previdno je odgrnil platno in počakal, da so se mu oči privadile na mrak. Otroci so še spali. S spokojnimi obrazki so ležali med vrečkami z oblačili. Drobna telesca so valovila v počasnem plimovanju dihanja. V mislih je stisnil k sebi svoje štiri otroke, objel šotor in ves tabor. Zaradi svojih otrok se je počutil močnega in obenem nedoraslega nalogi, da jih obvaruje pred vsem, kar jih še čaka. Zabolelo ga je v prsih, odmahnil je z glavo in se lotil zajtrka. Delal je hitro, saj je vedel, da jih bo kmalu zbudilo cvrčanje na paličice narezanega divjega korenja, ki jim ga je pekel. Z zobmi je raztrgal posušeno veveričje meso, ki je na robovih že začelo plesneti. Odgriznil je plesniva vlakna in jih pojedel. Na štiri pahljače orlove praproti je razporedil pečeno korenje, ga pokril z rezinami mesa, na vrh vsake rezine pa položil lampijonček volčjega jabolka. V notranjosti bivaka je zacvilil Zaz, najmlajši, ne bo trajalo dolgo, pa se bodo prebudili še drugi. Ne bi jim mogel preprečiti radostnega vriskanja, ko bi ga zagledali, glasnost pa je, enako kot odprtost, v »svobodnem« svetu, ki ne obstaja, izdajalska. Zato je na hitro obliznil konico noža, ga zložil in pospravil v žep ter se spretno izvil iz šotora. Skrbno je zavezal platnena krila, da se je zdelo, kot da ga nikoli ni bilo tam.

Nazaj k stražni jami se je odpravil po drugi poti, da ne bi utrjeval sledi, ki jih je morebiti pustil za seboj na poti v tabor. Mahmoud, s katerim sta izmenjaje stražila tabor, je pred tremi tedni izginil neznano kam. Morda so ga ujeli varuhi meje. Od tedaj je bil Khan na straži sam. Brez pomoči je moral biti dvakrat bolj previden. Ko se je prebijal skozi visoko šibje, je premišljeval, ali ni morda gozd tista dobra družina, ki sprejema človeka brez vprašanj. Nanj je začel gledati drugače, ne kot na drevesa, ki mu dajejo kritje in zavetje v tuji deželi, ampak kot na mogočno živo bitje, ki mu ne vidiš konca. Živa hosta ni bila le dolga in širna in temna, ampak tudi neizmerno globoka – in še čisto nekaj drugega. Zdela se mu je skrivnostna, vseobsežna, časovno in prostorsko nezamejena. Debla dreves so imela skorjo, ki ga je spominjala na človeško kožo. Rasla so kar iz panjev in se v višini oprijema njegovih rok razdelila na dve debli. Videti so bila kot na glavo postavljene ženske, ki iztegujejo noge v nebo, medtem ko se on odriva od njihovih mednožij.

Pred dnevi je v tem delu goščave naletel na okostje psa ali volka, ki je bilo najbrž tam že nekaj časa, saj je bilo do čistega obrano. Po obliki lobanje in številu repnih vretenc bi rekel, da je bil najbrž pastirski pes, anatolski ovčar morda ali ašbar. Turški rodovi ovčarjev imajo dobre lastnosti, varovati znajo drobnico pred zvermi. Lobanja je strmela vanj, prazni votlinici sta ga molče opominjali, kako pomembno je njegovo početje. Je bila žival žrtev lovcev ali plen zveri? Če je bil ovčar, kaj je počel tako visoko na gozdnatem pobočju? Pes, ki sam varuje čredo, bi se pred tropom volkov najbrž umaknil, saj bi ocenil, da v spopadu z njimi nima možnosti za preživetje. Moral je biti v skupini, toda na položaju, na katerem se ni mogel ubraniti. Kdo jo je še skupil v dramatičnem spopadu? /…/

Ni komentarjev
Objavi komentar