Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Diana Pungeršič s Tino Popovič

Sodobnost / Uncategorized  / Diana Pungeršič s Tino Popovič

Diana Pungeršič s Tino Popovič

Diana Pungeršič s Tino Popovič

 

Pungeršič: Ker vsa razvejena kulturno-umetniško-izobraževalna dejavnost, o kateri se bova pogovarjali v nadaljevanju, nastaja (ne)posredno pod vašo taktirko, torej pod okriljem Zavoda Divja misel, bi vas za začetek vprašala, kdo je Tina Popovič. Kako bi se sami opredelili?

 

Popovič: Opredelitve, fiksacije so po navadi težavne, začasne. Verjetno sem dobra opazovalka, malo je nujnosti in samoumevnosti, ki me držijo, vse ostalo je stvar sprotnih premislekov in odločitev. Če delaš s sposobnimi, odprtimi in hitrimi ljudmi, je takšno delovanje užitek, redko se zagozdiš. Zanimajo me ljudje, delovanje v kolektivih, povezovanja v skupnosti.

Če govoriva o delu, me zadnje desetletje opredeljuje snovanje javnih prostorov, začasnih in stalnih, posvečenih knjigam. Vodim Vodnikovo domačijo (Hišo branja, pisanja in pripovedovanja) in pisarno Ljubljane, Unescovega mesta literature, ki povezuje literarno skupnost v Ljubljani. Knjižnico pod krošnjami, ki v poletnih mesecih v javni prostor že več kot petnajst let prinaša organizirano branje pod drevesi, zadnja leta spremljam le napol. Vodenje je prevzela izjemna in vsestranska Gaja Naja Rojec. Na stvari, ki jih počnemo, in svoje sodelavke in sodelavce na zavodu Divja misel sem izjemno ponosna.

Pred dnevi, po zaključku spletnega sejma knjig, je pogovor nanesel na to, kako smo se, v delovnem smislu, znašli, kjer smo. Radovednost, srečanja, naključja, improvizacija, natančnost in nekatere sposobnosti so me prinesle sem, kjer sem. Po koncu srednje šole sem kolebala med študijem arhitekture, oblikovanja na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje ter filozofije. Študirala in diplomirala sem iz slednje, delovala pa, že v času študija, v kar nekaj kolektivih. Verjetno me definira tudi to, da zadnjih dvajset let živim in delam v Ljubljani in sem mama, trenutno dvema najstnikoma.

 

Pungeršič: V vašem delovanju se pravzaprav kažeta obe omenjeni zanimanji; ljubezen do mišljenja in ljubezen do oblikovanja prostorov, le da so ti »zamišljeni«, a zato nič manj resnični ali potrebni. Prav gradnja teh novih miselnih prostorov pa se zdi v naši (majhni in ogroženi) družbi precej naporna naloga, če že ne tvegana. Slovenci se preveč divjih misli bojimo, hitro primemo v roke škarje za obrezovanje. Za vami so že res dolgoletne izkušnje delovanja v javnem prostoru in sodelovanja z najrazličnejšimi javnimi in zasebnimi zavodi, tudi s tujimi kulturnimi prostori. Ali opazite kakšne spremembe v odzivih na vaše sicer res premišljene pobude in kako bi sami primerjalno ocenili naš »Blatni dol«?

 

Popovič: Ne gre le za miselne prostore; fizični prostori, v katere umeščamo vsebine, in načini, kako so ti oblikovani in kako komunicirajo, pomembno vplivajo na vsebine same, na njihovo snovanje ter na to, koga bodo pritegnile in v kolikšni meri. Upravljanje z javnim prostorom, kot je Vodnikova domačija, prinaša tudi stalen prepih, raznolike glasove, takšne in drugačne, in naša vloga in odgovornost je tudi, da izbiramo, postavljamo poudarke in podeljujemo pomene. Dobri uredniški izbori, naj bo to festival, knjižna zbirka, knjigarna ali literarna hiša, so pomembni. Za uredniškim delom je nekdo, ki na posameznem področju raziskuje, misli in izbira za nas. Z leti smo pridobili zaupanje tako splošne kot strokovne javnosti in številnih organizacij, domačih in tujih, s katerimi sodelujemo. In sodelovanja, če so dobra, po navadi vsem prinesejo veliko.

Načinov, na katere delujemo v svetu, pa je skoraj toliko kot ljudi. Z našim se skušamo po svojih močeh odzivati na potrebe, ki jih zaznamo v prostoru in času ter snovati in ponuditi tisto, za kar presodimo, da je smiselno. Strokovno prihajamo z različnih področij, odprti smo za predloge, pobude od zunaj. Pridobili smo osnovno infrastrukturo za izvedbo vsebin in vse to nam omogoča, da se lahko relativno hitro odzivamo, sodelujemo. Koraki, poskusi, ki se jih lotevamo, čeprav majhni, pa nekaj prinesejo, tudi s ponovitvami in predvsem na dolgi rok.

Ob tem smo veseli odzivov, ki prihajajo na naše delo, tudi kritik. Izmenjevanje pogledov – tudi nasprotnih ali nezdružljivih – in razpravljanje sta bistvena za živost, sobivanje, razvoj, sta nekaj najpomembnejšega. Je pa res, da so zadnja leta zaradi različnih razlogov – tudi zaradi številnih novih kanalov, ki izražanje mnenj dopuščajo vsakomur, ter slabih in grobih zgledov številnih na položajih – na površje izstrelila mnogokaj, kar je sicer obstajalo že prej, a je, tudi zaradi tihega družbenega konsenza, ostalo zadržano, ni vstopilo v javni prostor. Brezsramnost, žaljivost, tudi polpismenost, s katerimi prihajamo v stik zdaj, so zagotovo spremembe, na katere se nočemo navaditi.

 

Pungeršič: Potencial Vodnikove domačije, ki jo upravljate od leta 2015, zdaj torej že v drugem mandatu, ste več kot očitno znali prepoznati in ga tudi napolniti. Omenili ste subjekte, s katerimi sodelujete, pravzaprav so vsi ti na neki način tudi našli oziroma ustvarili svoj kotiček na domačiji, ki je dandanes ne le prireditveni prostor, temveč tudi knjigarna, igralnica/ustvarjalnica, pisarna za besedne ustvarjalce, festivalni prostor, galerija, idejni inkubator … Za nami je koronsko leto, ki je vrata vaše Hiše dobesedno čez noč zaprlo, a to nikakor ni zadušilo vašega delovanja. Hitro so se odprla druga spletna vrata in okna. Kako ste sami doživljali ta prehod?

Popovič: Delo v kolektivu je pri vsakem od nas tudi v tem zadnjem letu igralo pomembno vlogo. Nekako smo drug drugega spodbujali in vseskozi delovali, kot se je le dalo. Sodelavke in sodelavci imajo na posameznih področjih svoje vizije in načrte, te vseskozi prepletamo in iščemo dolgoročno možnost za njihov razvoj, sama skrbim še, da se to, kar počnemo, sestavlja v smiselno celoto. Program za otroke, naj bo to družinsko preživet čas s knjigami ali ponudba, ki lahko navduši šolski razred, ki s knjigami pri nas preživi kulturni dan, vse to je bilo treba razviti, korak za korakom, v skladu z možnostmi. Na začetku je bila le ideja, in če je ne bi zagrabila Špela Frlic skupaj s Katjo Preša, se ne bi razmahnila v tolikšni meri in ne bi živela na tak način. Enako galerijski program; najprej je bila le ideja o prostoru, ki se posveča ilustraciji, o prepletu podobe in besedila, zdaj je to galerija, vpisana na zemljevid mestnih galerij, prostor, kjer ne le da potekajo številne odmevne razstave s področja ilustracije, temveč tudi pomembno povezuje področje in ustvarjalce ter se sestavlja v center za ilustracijo. Program vodi izjemno sposobna Maša P. Žmitek.

Odkar upravljamo domačijo, tukaj nastajajo tudi vsebine, ki jih prej v mestu ni bilo, pri tem veliko poslušamo, se med seboj usmerjamo in razpravljamo, tudi o dilemah, zmožnostih in omejitvah. Te so naša stalnica. Omejitev in improvizacije smo skratka vajeni, in ko smo se lani znašli v karanteni, smo prek ekranov veliko debatirali, kaj od načrtovanega je smiselno prenesti na splet ter kako in kaj bi bilo dobro na novo ustvariti v novih pogojih delovanja. Nekaj časa so nas, jasno, prevevali dvomi, ali ima vse skupaj sploh kak smisel, potem pa smo se strinjali, da nas delovanje v novih razmerah zanima, če bo na sporedu le tisto, za kar bomo presodili, da lahko dobro deluje na spletu in da bo tudi v tehničnem smislu dobro izvedeno. Ohranitev nekaterih standardov, tudi v nemogočih pogojih, je nujna in videasti in animatorji, s katerimi smo že prej veliko sodelovali, so kar naenkrat postali nepogrešljivi del naše ekipe.

Kar nekaj reči smo preizkusili v tem letu in marsikatera se je izkazala tudi kot dobra dopolnitev siceršnjim živim dogodkom. Še bolj se zavedamo, da z vsebinami, ki jih pripravljamo v Šiški, dosežemo relativno majhen del publike in da je nekatere, četudi na spletu, vredno deliti širše, in to bomo skušali ohraniti. Maša, ki vodi galerijo, je prva pri nas preizkusila postavitev razstav v 3D-virtualni prostor, kar je bil podvig in zanimiva izkušnja, po letu dni, ko smo vsi čakali na čas, ko bomo spet lahko razstavljali in vabili v fizični prostor, pa ne več. Je pa to morda način, na katerega je mogoče razstave arhivirati.

Čas brez dogodkov v živo nam je še bolj pokazal tudi, koliko časa in sredstev na domačiji posvetimo pripravi in izvedbi dogodkov. Poleg vsebinske zasnove in komunikacije z gosti tudi pripravi prizorišča, komunikaciji s hostesami, tehniki, mediji, pogostitvami in našo, sicer bistveno vlogo gostitelja, pogosto pozno v noč. To ni kar tako in pri nas za to najbolje skrbi Irena Plešivčnik. Ko dogodkov v živo ni bilo, smo se lahko posvetili tudi rečem, za katere sicer ne najdemo časa in sredstev. Končno bomo dobili spletno stran, kot skrbniki Vodnikove dediščine smo uspeli ustvariti nekaj video vsebin, ki jih lahko v prihodnje uporabimo ob obiskih skupin ali programih za šole, Špela Frlic se je posvetila Pripovedovalskemu studiu, ki razvija orodja, s pomočjo katerih lahko otroke na zanimiv način pritegnemo k pripovedovanju. Knjigarna domačije se je razmahnila in še bolj profilirala ter se povezala s dogodki, za kar je zaslužna Pia Prezelj, ki se je naši ekipi pridružila lani poleti. Ja, veliko se je zgodilo tudi v letu, ko se ni dogajalo veliko.

S sodelavci pisarne Ljubljane, Unescovega Mesta literature, ki ima tudi svoj prostor na domačiji, iščemo smiselne načine povezovanja in podpiranja literature v mestu. Sodelujemo na vse strani, s festivali, mediji, organizacijami, združenji in v času karantene, ko so založniki, sploh majhni, ki jih je največ, poročali, da so v stiski in da je treba iskati nove poti do bralcev in promoviranja kupovanja knjig, smo praktično čez noč pripravili prvi spletni sejem knjig, ki so mu nato sledili še drugi, na zraku; in v času, ko se pogovarjava, se je ravno končal drugi spletni sejem knjig, Sejem s kavča, na katerem je letos več kot 50 založnikov skupaj ponujalo več kot 500 knjig, vse na enotni spletni strani s skupno košarico. Šlo je za pilotni projekt, preizkusili smo tudi skupno distribucijsko mesto, uspešno, in domačijo smo za teden dni spremenili v majhno tovarno knjig, kjer smo sprejemali naročila, zavijali knjige ter jih predajali in pošiljali na vse konce in kraje. 1.700 knjig smo prodali v štirih dneh, ni slabo.

 

/…/

Ni komentarjev
Objavi komentar