Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Mojca Pišek: Leto parodije

Sodobnost / Uncategorized  / Mojca Pišek: Leto parodije

Mojca Pišek: Leto parodije

Januarja so svetovni splet preplavile šale o Kitajcih, ki v vokih ali na žaru spečejo vse, kar leze in gre. Mačke, kače, netopirje, marsovce. Brali smo o tem, kako so Kitajci manj kot ljudje: nehigienični, požrešni, čudni. Drugačni od nas. Resni mediji so v svoje novinarske prispevke podtikali kolonialistične in orientalistične predsodke, ko so pisali o »nenavadnih prehranskih navadah« Kitajcev, ki so se jim zdaj kot bumerang vrnile v obliki virusa. Virusa, ki ga bodo več kot očitno obvladali, saj so konec koncev v desetih dneh zgradili bolnišnico. Januarja nas je Kitajska resno prestrašila. Virus je našemu doslej neoprijemljivemu strahu dal podobo in besede. Kitajska s svojo geografsko, kulturno in zgodovinsko veličino je tihi globalni magnat, česar se s krepitvijo njene ekonomske moči zavedamo bolj in bolj. Januarja nas ni skrbel virus, čutili pa smo, da se bojimo Kitajske. Zavedeli smo se, da beli Zahod izgublja svoj dominantni globalni položaj, da prihaja čas novih velesil, evropski in ameriški kolonializem pa dihata na škrge. Strahospoštovanje smo čutili, ko je Kitajska na ramenih slabo plačanih delavcev v desetih dneh zgradila bolnišnico, medtem ko se naši strateški investicijski projekti izčrpavajo po eni strani v birokraciji, po drugi v hitrem zaslužkarstvu. Evropa in Severna Amerika sta začutili svojo izčrpanost: če bi se isto zgodilo njima, se z očesu nevidnim sovražnikom ne bi zmogli spopasti sami. Kitajska je edina dežela, ki se virusa lahko znebi, če se ga hoče, onkraj projekta globalizacije in mednarodnega sodelovanja.

Februarja je tihi mlin kapitalizma nevidno mlel dalje. Medtem ko so na Kitajskem gradili nove bolnišnice, so letala v New Yorku, São Paulu in Frankfurtu mirno vzletala proti Wuhanu in drugim kitajskim mestom. Kapital mora, podobno kot virus, krožiti, ostati v gibanju, če hoče preživeti. Veliki fantje so neovirano trgovali, ameriška, kitajska, nemška, britanska, kanadska, francoska, italijanska, britanska, španska, avstralska in brazilska podjetja, ki poslujejo z azijskim vzhodom in dobičke kujejo po zaslugi tamkajšnjih nizkih stroškov dela, niso bila pozvana k temu, da nemudoma zaustavijo ves promet in preprečijo hitro širjenje virusa v vse kotičke planeta. Marca smo bili, po nekaj tisoč smrtnih žrtvah po celem svetu, na tla končno pozvani ljudje. Česar niso mogla storiti velika globalna podjetja, so morala storiti srednje velika, majhna in družinska: ustaviti so se morala, nehati kovati dobičke. Po 50 smrtnih žrtvah koronavirusa v Združenih državah Amerike je predsednik Donald Trump odredil zaprtje ameriškega mednarodnega prometa, temu je sledilo zapiranje šol, univerz, trgovin, barov in restavracij. Širom planeta je v supermarketih začelo zmanjkovati konzervirane, nepokvarljive hrane, sanitetnih potrebščin, razkužil in toaletnega papirja. Nekaj časa je kazalo, da bo med pandemijo to naš največji problem.

Medtem ko smo se med policami ravsali za delikatese in so države druga od druge panično kopirale ukrepe, smo se tolažili s tem, da nas je virus povezal in združil v globalno občestvo. Začeli smo si pripovedovati zgodbo, da smo na omejitev svoboščin in ustavitev življenja pristali, ker je naša civilizacija etična in ne bi mogla živeti sama s sabo, če bi dopustila, da njeni najšibkejši in najstarejši umrejo. V resnici nas je bilo strah, zase in za naše najbližje. Za devetletnega sudanskega vojaka s kalašnikovko, indijsko deklico, ki reciklira naš računalnik, Sirca, ki se na dotrajanem plovilu prebija čez razbesneli Mediteran, ter kamboško nosečnico, ki naš naslednji par jeansa namaka v strupeno barvo, nam je bilo še naprej vseeno. Kot je bilo marsikomu vseeno za virus. Denimo ljudem v deželah, kjer trpijo splošno pomanjkanje, revščino, lakoto, vojno, nasilje, diktaturo, ekološko degradacijo. Ali pa v deželah, kjer množično morijo bolezni, ki smo jih v razvitem svetu že davno pregnali ali omejili: HIV, tuberkuloza, ebola, malarija, zika, gripa, pljučnica, hepatitis.

Virus je v naša življenja prinesel strah, nezmožnost, da ga odrinemo na stran. Ogledati smo si ga morali z vseh zornih kotov in pozorno proučiti. Pokazal nam je, kako dramatično nas je sodoben življenjski slog odtujil od zakonov narave. Medicina je dramatično napredovala in lahko pozdravi večino naših tegob. Operativno nam lahko nadomesti kateri koli organ v telesu razen možganov, naše telo lahko rekonstruira in popravi po vseh vrstah poškodb in bolezni. Obsedenost z rekreacijo, zdravim življenjskim slogom, hiperkorektnimi dietami in neprestano osebno rastjo nas skorajda navaja na misel, da smo tu za vedno. Živimo skrbno in preudarno, načrtujemo za prihodnost, kot da bi bil končni cilj življenja večnost. Naša sodobna življenja so v marsičem na avtopilotu, tovarniško predprogramirana. Vse nam je bodisi predpisano, pripisano ali priporočeno. Redko sprejemamo odločitve o življenju in smrti. Kjer ni velikih odločitev, tudi ni soočanja s strahom. Virus je ustvaril okoliščine, v katerih se je človeštvo s strahom soočilo neprostovoljno in nepripravljeno. Predvsem pa smo se s strahom soočili vsi hkrati, kar je povzročilo silno napetost in tesnobo. Virus nam je mnogim prvič v življenju pustil priokus totalne katastrofe, primarni občutek kaosa, nasilja, surovosti, brezumnih sil, s katerimi se ni mogoče pogajati in ki so obvladovale življenja naših prednikov. Virus je v naša življenja spet prinesel tiranijo, neizprosno avtokratskost še zadnje neobvladljive samodržke, ki lahko z nami počne, kar se ji zahoče: naravo. Naravo, ki včasih naredi tako, da 75-letnik od nečesa zboli in umre. Za trenutek smo bili pred njo ponižni.

/…/

Ni komentarjev
Objavi komentar