Kako je kaj s tabo, slišim vsakič, ko s potegom čez ekran telefona dovolim svojemu mobilnemu operaterju, da klicatelju omogoči glasovni stik z mano. Ja, tega zelo natančno določenega postopka sem se zavedela šele v tem trenutku, saj sem najprej hotela napisati, da vprašanje, kako je z mano, zaslišim vsakič, ko dvignem telefonsko slušalko k ušesu. Telefonska slušalka je odslužila. Kadar še zazvoni stari rdeči Iskrin telefon in dvignem njegovo črno slušalko k ušesu, nikoli ne zaslišim vprašanja, kako je s tabo. Na oni telefon me kličejo samo takrat, ko mi hoče kdo po telefonu kaj prodati ali če delajo kakšno javnomnenjsko raziskavo in smo imetniki stacionarnih telefonov nujni delci v reprezentativnem statističnem vzorcu.
Zakaj tak dolgovezen in dolgočasen uvod k mojemu pisanju? Zakaj sem tvegala, da bralec odloži branje, preden se prebije skozi prvi odstavek? Tema, o kateri želim pisati, ker me v to sili nekakšna nuja, terja precejšnjo mero iskrenosti in nepreračunljivosti, o njej bi rada pisala tako, da se popolnoma prepustim vijuganju miselnega toka, ne glede na to, kam me bo zanesel, in da prav nič ne mislim na bralca, naj mi bo oproščeno. Ne vem, ali bom zvozila. Do cilja zagotovo ne pridem, vem, da je nedosegljiv. Vnaprej vem, da je pot, na katero se podajam, tako razvejena, da se bom zagotovo enkrat znašla na razpotju, na katerem sem ubrala že obe poti. In odnehala, nekoliko utrujena od pobega v neznano.
Pogosto me torej sprašujejo, kako je z mano. Kako je z mano, odgovarjam, malo umolknem, potem pa, z mano je dobro, kar dobro, kako si pa ti? In pri tem nikoli ne vem natanko, zakaj se tisti kar kar sam od sebe vrine pred dobro in kaj sploh pomeni. Je to nelagodje, ker v časih, ko je okoli mene toliko ljudi v veliki stiski, nekako ni spodobno reči samo, da ti je dobro? Je to sram? Hlinjena empatija? Ali pa ti mogoče res ni dobro. Samo kar dobro. Nekako pogojno dobro.
Za morebitnega bralca je nujno pojasnilo, kdaj pišem. Tudi zame: da ne bi pozabila. Pišem januarja 2021, pišem v dneh, ko je epidemijska krivulja v črni coni, epidemija se sicer umirja, ne vemo pa še, ali se bo krivulja začela spuščati. Upamo. Že nekaj mesecev je tako, pravzaprav je bilo še huje, in jaz že nekaj mesecev odgovarjam, kar dobro je z mano. Vendar se nikoli ne zadovoljim s tem odgovorom, ampak vedno, že nekaj mesecev, čutim potrebo po pojasnjevanju. In govorim, da se res nimam pravice pritoževati, da bi bilo to prav nespodobno, saj da se zame ni dosti spremenilo, preskrbljena sem, s samoto sem si domača, tako kot prej hodim na sprehode, kar dosti sem na zraku, tudi v mestu se najdejo poti, ki niso preveč obljudene, marsikaj seveda pogrešam, a to ni nič v primerjavi s stiskami, ki jih doživljajo drugi ljudje, zato bi se bilo res nespodobno kakor koli pritoževati. Pa vendar, dodajam, čeprav nimam pravice, da tožim, občutim že ves čas nekakšno težo. Kot da je zrak postal težek, kot da me nekaj potiska k tlom in se moram ves čas malo truditi, da ostanem pokonci. In potem dodam: te številke, grozno me težijo te številke!
Uporabljam izraz te številke. Počnem natanko to, kar v javnem diskurzu ves čas počnemo. Ne rečem: te smrti. Ne rečem: umrli, rečem: te številke. Kot da bi se bala izgovoriti tisto besedo, ki je v moji glavi kristalno jasna in od vsega našega besednega zaklada najbolj nedvoumna, zato jo na poti med mislijo in ubesedenjem zvedem na evfemizem, metaforo: te številke so prispodoba za smrt. Vendar v tistem možganskem centru, kjer besede domujejo in čakajo na svoj trenutek, da oživijo, neizgovorjena beseda že sproži množico podob, predstav, asociacij, ki pa jim sami z vrsto varovalk in zavor preprečimo, da bi z vso silovitostjo izbruhnile v poved; in zato se potem misel ubesedi v obliki, za katero v nekem trenutku mislimo, da je najbolj prava. Ampak: če bi ne odgnali vseh tistih podob, predstav in asociacij, ki jih je neka misel spontano sprožila v nas, bi vedeli, da beseda, ki smo jo izgovorili, ni prava beseda. Če bi vsem tem podobam, predstavam in asociacijam dovolili, da se neposredno izrazijo z besedo, smrti ne zvajali na številke. In jaz bi rekla: na dušo mi legajo smrti. In mogoče bi mi bilo celo lažje, ker bi bila beseda, ki bi jo uporabila, prava. /…/