Dolgo je veljalo, da je Isak Dinesen grozljiva starka, elegantna in odeta v skrivnost, potem pa ji je film s pretirano romantičnostjo in nekaj otročjosti nadel podobo trpeče kolonialne aristokratke. Ne trdim, da baronica Blixen ni bila romantična in aristokratska, a je ustrezneje reči, da je vse to igrala, vsaj odkar je postala Isak Dinesen, torej od trenutka, ko je pod tem in drugimi imeni začela objavljati in se je po dolgih in neuspešnih letih, ki jih je preživela v Afriki, vrnila na Dansko. »S starostjo si nadevamo vedno nove maske, maske naše starosti, mladi pa mislijo, da smo takšni, kot se zdimo, kar pa ni res.«
Ko je leta 1959 prvič obiskala Ameriko, deželo, kjer so njene knjige doživele največji uspeh in veljavo, so njeno pojavo že pred tem napovedovale govorice in neskončne skrivnosti: ona je v resnici moški, on je v resnici ženska, Isak Dinesen sta dve osebi, brat in sestra, Isak Dinesen je leta 1870 živela v Bostonu, v resnici pa je Parižanka, on živi v Helsingøru, ona večino časa preživi v Londonu, ona je nuna, on je zelo gostoljuben in sprejema mlade pisatelje, težko jo je srečati, saj živi zelo odmaknjeno, ona piše v francoščini, ne, v angleščini, ne v danščini, ne v … Ko so jo nazadnje opazili na številnih zabavah, na katere so jo vabili, na množičnih in javnih dogodkih, na katerih je pripovedovala svoje zgodbe, ne da bi si pomagala vsaj z osnutkom, so uvideli, da je v resnici slabotna in ekstravagantna starka, polna gub, z vžigalicam podobnimi rokami. Oblačila se je v črno in na glavi nosila turbane, v ušesih diamante, oči pa si je obrobljala s prejšnjo količino antimona. Legenda se je nadaljevala, četudi po bolj konkretnih kanalih: Američani so pripovedovali, da jé samo ostrige in pije penino, kar ni bilo res, saj je občasno segala tudi po škampih, špargljih, grozdju in čaju. Ko je Isak Dinesen izrazila željo, da bi spoznala Marilyn Monroe, se je romanopiska Carson McCullers uspela dogovoriti za srečanje in na znamenitem kosilu so si vse tri omenjene ženske mizo delile z Arthurjem Millerjem, vzornim soprogom, ki so ga baroničine navade tako presenetile, da jo je vprašal, kateri zdravnik ji je zapovedal dieto z ostrigami in penino. Pravijo, da tako zaničljivega pogleda, kot mu ga je namenila Isak Dinesen, v tisti deželi še niso videli: »Zdravnik?« je vprašala. »Zdravniki so zgroženi, a meni ugajata tako penina kot ostrige in dobro mi denejo.« Miller si je upal še nekaj pripomniti o proteinih, nov prezirljiv pogled pa ga je prepričal, da se na ameriških tleh ne bosta več srečala. »O tem ne vem ničesar,« je odvrnila, »a ker sem stara, jem, kar želim.« Baronica se je veliko bolje razumela z Marilyn Monroe.
Isak Dinesen je običajno živela v Rungstedlundu, v hiši na Danskem, v kateri je preživela otroštvo in kjer je zaradi svojih številnih tegob živela zelo umirjeno. Med težavami nikakor ni mogla pozabiti najstarejše, ki sploh ni bila povezana z njeno starostjo, saj jo je staknila v letu, ko se je poročila z baronom Brorom Blixnom, od katerega se je razvezala šele po precejšnjem oklevanju. Njen mož je bil brat dvojček moškega, ki ga je ljubila v mladostnih letih; morda je vezi, ki nastanejo s pomočjo posrednikov, zato še toliko težje pretrgati.
Zaradi sifilisa se je morala zelo zgodaj odpovedati spolnosti. Ko je sprevidela, da pri tem ne more računati na božjo pomoč, in ko je izkusila, kako težko se je mladi ženski odpovedati »pravici do ljubezni«, je Isak Dinesen predala svojo dušo hudiču, ta pa ji je v zameno obljubil, da se bo vse, kar bo odtlej izkusila, spremenilo v zgodbo. Tako je vsaj rekla svojemu nesojenemu ljubimcu Thorkildu Bjørnvigu, ki ga je dvakrat prekašala po starosti in trikrat po pameti in s katerim je pri štiriinšestdesetih sklenila nenavaden pakt ter si ga za štiri leta povsem podredila. Nesojenega ljubimca je rada strašila z nenadnimi spremembami, uroki in neverjetnimi, a vedno prepričljivimi mnenji. Nekoč ga je prestrašila z razlago njegove osebnosti: »Ti si boljši od mene in v tem je težava,« mu je rekla. »Razlika med nama je tudi v tem, da je tvoja duša nesmrtna, moja pa ne. Enako velja za sirene in vodne vile, tudi one nimajo duše. Sicer živijo dlje kot tisti z nesmrtno dušo, a ko umrejo, brez sledu izginejo. Kdo lahko bolje zabava, navdušuje in zadovolji ljudi od vodne vile, ki je v bližini in ki igra, omamlja ter pripravi ljudi do najbolj norega plesa in najbolj goreče ljubezni? Pa bo kljub temu izginila in za njo bo ostala le tanka črta na vodni gladini.« /…/