Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Mirana Likar: Pripovedovalec (Igor Divjak)

Sodobnost / Uncategorized  / Mirana Likar: Pripovedovalec (Igor Divjak)

Mirana Likar: Pripovedovalec (Igor Divjak)

Igor Divjak

 

Mirana Likar: Pripovedovalec.

Novo mesto: Goga (literarna zbirka Goga), 2020.

 

Roman Mirane Likar Pripovedovalec je nastal v času, ko praktično ni več neposrednih pričevalcev, ki bi za nove generacije ohranjale izkušnjo druge svetovne vojne. Na javnih zborovanjih Zveze borcev ni skoraj nobenega borca več, v partizanske uniforme se oblačijo neki drugi ljudje, rojeni po vojni, prav tako ni več tistih, ki so se borili na nasprotni strani, ki bi jim oporekali, češ da lažejo, prikrajajo zgodovinsko resnico, tistih, ki bi na podlagi lastne izkušnje povedali drugačno zgodbo. Kljub temu se na zborovanjih vse prepogosto zbirajo tudi pripadniki novih generacij, ki se odevajo v embleme nasprotne strani in ki brez neposrednega uvida slavijo in skušajo legitimirati resnico poražencev druge svetovne vojne kot tisto pravo. Znašli smo se v vakuumu, ko je zgodovina za vedno odšla, za sabo pa je pustila nepomirljiva ideološka nasprotja, ki terjajo, da se do njih vnovič opredelimo.

Zdi se, da je Mirana Likar z romanom, katerega protagonist je 92-letni Nikolaj Šturm, ki svojo življenjsko zgodbo pripoveduje svoji negovalki Sandri, falirani farmacevtki in vdovi srednjih let, skušala ujeti prav ta prehod, ko zgodovinska resnica prehaja v mit, ki ga je treba predelati in podati naprej, saj odločilno vpliva na nadaljnje odločitve. Zgodovina ni nekaj, do česar bi lahko bili ravnodušni, saj v svetu, ki slej ko prej ostaja političen, njena interpretacija zaznamuje vsak naslednji korak. Protagonist Nikolaj je skorajda neresničen, arhetipski, občečloveški, lahko ga vidimo kot junaka pikaresknega romana, ki bi lahko bil kdor koli, ki se le trudi preživeti, pri čemer ga usoda vedno znova preizkuša, čakajo ga vedno nove pustolovščine. Kot predvojni Skojevec je že takoj na začetku napada okupacijskih sil pristopil k partizanom, potem ko je zaradi bolezni za nekaj časa odšel k starim staršem, ga je vpoklicala nemška vojska, znajde se v nemških protitankovskih enotah na vzhodni fronti, dezertira, za kratek čas se celo pridruži ukrajinskim protikomunističnim partizanom, potem je v ruskem ujetništvu, postane ruski obveščevalec, nakar se vrne v Slovenijo, kjer je ravno čas po odločilni resoluciji Informbiroja in Titovega spora s Stalinom, ker postane sposoben metalurg in se mu uspe izogniti političnemu preganjanju, dela v železarni, organizira gradnjo nove valjarne, v desetletjih izvažanja socializma v svet pa naredi uspešno kariero v postavljanju proizvodnih in vojaških objektov na Bližnjem vzhodu, predvsem v Gadafijevi Libiji.

Ob vsem tem je Nikolaj Šturm s svojo samostjo, zadržanim značajem in redkobesednostjo tudi prepoznavno slovenski, zaradi njegove marljivosti in delovnih sposobnosti bi lahko rekli, da gre za idealiziranega Slovenca, morda na trenutke celo karikiranega. Ko je po vojni, v času strahu pred napadom Sovjetske zveze, vpoklican v JLA, se sredi hercegovskega krasa izkaže za organizacijsko sposobnejšega od vseh ostalih in uspešno vodi reorganizacijo vojaških skladišč. Seveda pa njegov molk ni le značajska ali nacionalna lastnost, Šturm je vase zavrt predvsem zaradi tega, ker je nenehno v nevarnih okoliščinah, mimogrede bi ga lahko kdo ovadil, vsako izdajstvo pa se je med vojno kaznovalo s smrtjo, po vojni pa z deportacijo na Goli otok. Zaradi tega Šturm ostaja brez pravih prijateljev, najtesnejšo vez ima z mamo Marijo Terezijo, do žensk je zadržan, nikoli se ni trajneje navezal, se poročil, nikoli si ni ustvaril družine. Tudi krajši zvezi s komisarko v ruskem ujetništvu, čeprav erotično omamno, je slej ko prej botrovalo koristoljubje. Očitno je, da skuša s pripovedovanjem svoje življenjske zgodbe negovalki Sandri ta primanjkljaj nadomestiti, pred smrtjo vzpostaviti pristnejšo zvezo s svojo resnico in bitjo.

Pisateljica je ob pisanju tega zgodovinskega romana predelala veliko gradiva in nekaj osrednjih del, iz katerih je oblikovala natančen in verodostojen oris zgodovinskih okoliščin, na koncu tudi navede. Zajemala je iz Šepetalcev Orlanda Figsa, Spominov Winstona Churchilla,  disertacije Monike Kokalj Kočevar o gorenjskih mobilizirancih v nemški vojski, diplomske naloge Mojce Senčar o slovenskih fantih v vojski tretjega rajha in arhivskega gradiva družine Šturm. Predvsem v orisih dogajanja na vzhodni fronti in bivanja v sovjetskem ujetništvu je roman Mirane Likar tudi dobrodošla zgodovinska študija, ki dopolnjuje in širi naše poznavanje zgodovinskih okoliščin druge svetovne vojne. Spet drugje, ko vojno in povojno vihro podaja skozi perspektivo v dogajanje vpetega, a hkrati odtujenega osrednjega lika, njena pripoved spomni na romane Lojzeta Kovačiča, Vitomila Zupana in Borisa Pahorja, zgodba Nikolaja Šturma nam razodeva resnico posameznika, za katerega v svetu, ki mu vlada totalitarna ideologija, ni pravega prostora. A drugače kot pri omenjenih avtorjih, ki absurdnost človekove eksistence v razčlovečenem svetu slikajo v tisočerih podrobnostih, ki jih črpajo iz neposrednega spomina, je pripoved Nikolaja Šturma splošnejša, opisi niso vedno tako nazorni, čutiti je, da se zabrisujejo in izgubljajo v zgodovinski spomin.

Avtorica na realistični ravni to lahko opraviči s tem, da zgodbo pripoveduje starec, ki ga že načenja demenca in včasih niti razporeditve pohištva v svojem stanovanju ne pozna dobro, a bolj kot za to ji gre verjetno za prispodobo nasledstva zgodovine, ki določa in usmerja našo resničnost.

Zgodovina prehaja v fikcijo in avktorialna pripovedovalka, ki tke pripoved, se lahko loči od junakove perspektive in se povzpne nad njegov čas, poljubno prehaja iz enega obdobja v drugega in napoveduje njegovo usodo. /…/

Ni komentarjev
Objavi komentar