Sven Regener
Med depresijo in zasvojenostjo s šalami
Humor v literaturi
Naslov pričujočega eseja pogojuje dejstvo, da se moja literatura vedno giblje na ozkem robu, saj resne, žalostne zgodbe pripovedujem tako, da se je ob njih mogoče veliko smejati. Za tem ne stoji nobena posebna namera. Svoje knjige pišem od začetka proti koncu, in to brez posebnega načrta; romana ne začenjam z ničimer drugim kot z grobo predstavo o splošnem dogajanju, na primer takole: v krčmi je zaposlen moški, ki se zaljubi, vendar potem ta ljubezen spodleti, njegovemu najboljšemu prijatelju se zmeša in na koncu pade Berlinski zid – približno taka je bila predstava na začetku pisanja romana Gospod Lehmann. Pisanje začenjam z eno, največ dvema junakoma, ki ju nato spustim v svet, ob pisanju pa potem nastajajo še drugi junaki, kakor jih pač potrebujem ali kakor se mi vsiljujejo, in več junakov spontano in intuitivno iznajdem v prvih poglavjih, toliko bolj mi potem ti na koncu koristijo. Literarni junaki nato med ustvarjalnim procesom zaživijo svoje lastno življenje in potem počnejo stvari, ki jih sploh nisem predvidel. Tako je na primer naneslo, da v romanu Gospod Lehmann Katrin Warmers Franka Lehmanna zapusti zaradi Kristall-Rainerja, neizogibnega, nenehno za barskim pultom visečega pivca pšeničnega piva. Potreboval sem nekoga za to vlogo in iznašel Kristall-Rainerja, ki sem ga prvotno izumil pravzaprav le zato, da bi nekoliko popestril sceno v krčmi. Moje pisanje je namreč zelo spontano, lahko bi celo rekel, da je nekako neorganizirano; literarni junaki, šale, dogajalne linije in dialogi nastajajo v toku ustvarjalnega procesa, zgodba raste sama iz sebe. In pri tem obstaja še veliko prostora za nezavedno, za to, da se razigraš. Kakor koli pač humor zaide v te žalostne zgodbe, nikdar ne gre za načrtovan proces, niti za zavestnega ne. Kljub temu je humor v mojih romanih konstanta, brez humorja si jih ni mogoče predstavljati. Morda sem prav zato v svojem svečanem nagovoru lavreata Franka Schulza ob podelitvi nagrade mesta Kassel za groteskni humor navedel tezo, da humor v literaturi ni vse, a brez humorja literatura ni nič. Ob natančnejšem razmisleku je ta izjava seveda problematična. Izrekel sem jo bolj zase, svojo poetiko sem preveč posplošil. Saj ni nujno, da to, kar ustreza mojemu ustvarjanju, velja tudi za vse druge umetnostne zvrsti. Hitro lahko namreč ugotovimo, da obstaja veliko literature brez humorja, ki je najbrž upravičeno zelo priljubljena. Pri tem ne mislim samo na pogrošne romane, kot so na primer John Sinclair, lovilec duhov, Lassiter, Perry Rhodan in podobne serije romanov, in na znanstveno fantastiko, grozljivke in fantazijsko literaturo, ki lahko shaja bolj ali manj brez humorja, in to v veliki meri seveda velja tudi za nabožno literaturo, kriminalne romane in trilerje. V zgodovinskih romanih ni veliko šal, tudi za dobri stari meščanski roman velja, da se v njih šale pojavljajo le redko. Obstajajo celo tendence, da bi ljudi, ki se ukvarjajo s šalami, imenovali humoristi, s čimer bi jih postavili v posebno nišo. Zaradi vsega tega seveda moja teza, da brez humorja v literaturi ni ničesar, postane zelo problematična, bolje rečeno: nevzdržna.
Kljub temu je bila ta teza dobro sprejeta, še posebej zato, ker sem jo izrekel ob podelitvi nagrade za humor. Humor je pač na splošno priljubljen. Nihče noče biti brez humorja. Kdor nima smisla za humor, je že izgubljen. Humor vendarle velja za nekaj dobrega. V nasprotju s šalo. Pri šalah radi razlikujemo med duhovitimi in neslanimi šalami, med duhovitimi in primitivnimi, žaljivimi in nedolžnimi. Nihče ne mara očitka, da je brez humorja, a le malo je tistih, ki hočejo biti šaljivi. Zame v tem obstaja neko nasprotje. Zato bi rad v svojem razmisleku o odnosu med humorjem in literaturo najprej omenil nekaj splošnih misli o pojmih humor in umetnost. Seveda nimajo pretenzije, da bi bile najvišja modrost, vendar je to osnova moje poetike, so torej kot matematični aksiomi, ki jih ni mogoče dokazati, a jih vendarle potrebujemo, da bi lahko prišli do nekaterih spoznanj.
Humor je, tako kot umetnost, dober in slab. Brezplodno bi bilo zanikati, da imajo tudi slabe šale nekaj opraviti s humorjem, kakor je tudi povsem nesmiselno, da bi ob pogledu na slabo umetniško delo to argumentirali s trditvijo To ni nobena umetnost. V mojem romanu Der kleineBruder Karl Schmidt izreče misel, da umetnost obstaja takrat, ko nekdo oceni, da je to umetnost. In da potem potrebuje vsaj še nekoga, ki v to verjame. Približno tako je tudi s humorjem: o humorju govorimo, kadar je kaj smešno, in smešno je takrat, kadar se kdo temu smeji. Če je šala dobra ali slaba, hudobna ali prijazna, če je izrečena na račun drugih ali na račun pripovedovalca šal, vse to sprva ne igra nobene vloge. In tudi nasprotno velja: samo zato, ker je nekaj smešno, še nikakor ni tudi dobro ali prav, in samo zato, ker se nekdo pač ima za komika, satirika, kabaretista ali celo za humorista, še zdaleč ni prav vse, kar izreče. Politična izjava, ki je na primer izrečena šaljivo, ni per se bolj resnična od tiste, ki je izrečena brez humorja, kvečjemu bo dosegla večji manipulativni učinek.
Humor in umetnost sta, povedano poenostavljeno, odvečen luksuz. O tem je prepričanih veliko ljudi. Tega ne opazimo samo zato, ker mnogi humor ali umetnost odklanjajo; veliko bolj se to odraža v dejstvu, da humorju ali umetnosti priznavajo pravico do obstajanja samo takrat, kadar se legitimirata z dodatnimi učinki. Humor naj bi bil torej duhovit in srčna kultura, politično učinkovit in poučen. Neumnosti, norčije, cenena komika, metanje »torte v obraz« so deležni prezira, veljajo za nizkotne oblike, v najboljšem primeru za odvečne, večinoma pa celo za škodljive, ker so otročje, poneumljajoče in ker z njimi zapravljamo čas. Podobno je pri umetnosti. Umetnost naj bi bila politično učinkovita, ljudi naj bi izobraževala in vzgajala, služila naj bi zdravju in kaj vem čemu še. In če tega ne počne, hitro obvelja, da gre za eskapizem: obvelja za nepomembno, povsem dekorativno, gre za larpurlartizem, za zapravljanje časa in denarja. Sicer je vedno mogoče, da kakšni umetnini z nekaj sofizma ogrnemo plašč pomembnosti, da bi jo zaščitili pred takšnimi očitki; tako lahko na primer Buffy, lovko na demone, če se nam zdi sijajna in ji želimo nekako pripisati višje cilje, stiliziramo v prvoborko proti modernemu liberalnemu kapitalizmu in z nekaj dobre volje lahko tudi nizkotne šale s fekalijami in prdci idealiziramo v upor proti vsestranski nuji intelektualne razpoložljivosti v modernem mezdnem delu. Vendar so taka dejanja defenzivna in se ujamejo na limanice prezirajoče tendence, da bi humor in umetnost degradirali v orodji političnih, vzgojnih ali izobraževalnih namer.
Prepričan sem namreč, da imata umetnost in humor pomembno funkcijo: ustvarjata distanco do lastne eksistence. /…/
Prevedel Slavo Šerc