Mateja Bedenk Košir
Vidiš me, torej sem
O Snegu Marjane Moškrič
»Še vedno ga je zalivala s pogledom,« s temi besedami pisateljica nagovarja naravnanost, pozornost na drugega in te besede tudi v meni vzbudijo občutje ugodja in zadrege. Edo, glavni junak mladinskega romana Sneg Marjane Moškrič, bi se ob poplavi teh občutij najraje pogreznil v zemljo, a hkrati hrepeni po še. V romanu se v podtalju izrečenih misli in dejanj junakov neprenehoma prepletata dve rdeči niti: vprašanje potrebe po pripadnosti, ki je lastna nam vsem, in tema osamitve posameznika. Tudi slednjo pozna marsikdo od nas, tudi če ni doživel družinske ali širše socialne travme ali zlorabe, dovolj je že, da so te kot najstnika izločili sovrstniki, ki si jim želel pripadati. In želel si si. Kot izločen si trpel muke, počutil si se manjvrednega, soočal si se s peklenskimi dvomi vase.
***
Želja po pripadnosti je močna, kot bi bila zapisana v gensko vijačnico naših celic. Čemu? V bistvu ima ta gon osrednjo preživitveno funkcijo tako za človeka kot za večino živali. V skupini si zaščiten fizično, pa tudi zato, ker v skupini vsak posameznik prida eno ali več svojih sposobnosti, kar skupino bogati v preživitvenem in kreativnem smislu. Poleg tega pa kot posameznik, ko si povezan z drugimi, pridobiš tudi to, da posamezniki drug drugega zrcalimo. V odzivih drugih nate torej izveš, kdo pravzaprav si, in se hitreje razvijaš. Kreativnost prihaja iz odnosov, bi lahko rekli. Seveda je kar nekaj introvertiranih posameznikov, ki jim je odnosnost naporna in jim jemlje energijo. Taki ljudje hodijo v družbo redkeje in si morajo po druženju napolniti baterije s tem, da počnejo nekaj, kar imajo radi (vrtičkanje, tek, hoja, branje …). V vsakem primeru pa je odnosnost koristna, celo nujna za razvoj posameznika, čeprav je mnogokrat tudi izrazito naporna.
Fizično in psihično nasilje, vojne, želja po absolutni nadvladi in podobno ne spadajo v svet otrok in mladostnikov. To je izključno svet odraslih. Zakaj nasilje? Žal nekateri posamezniki ne razvijejo empatije, ki je potrebna za sobivanje z drugimi. Takšni ljudje se niso sposobni vživljati v občutja drugega do te mere, da bi tudi v svojem telesu začutili na primer žalost ali veselje sočloveka. Lahko sicer razumejo, da je nekomu težko ali da je vesel, vendar tega ne doživijo osebno, telesno. Kot da se v njih nič ne premakne. Kot da je mrtvo. Zato so pogosto besedno grobi, sebe postavljajo na mesto edinstvenega in večvrednega. Samo tako razumejo svojo vrednost. Na ta način pa skušajo pravzaprav prikriti, da so zaprti v zapor sovraštva do samih sebe. Grandioznost je pravzaprav strah, da bi bil znotraj skupnosti pozabljen v tem zaporu za vedno. Takšni ljudje so paranoično pozorni na najmanjše podrobnosti, ki bi lahko kazale na neodobravanje drugih, in vidijo temne sence povsod okoli sebe. Prijazni so le do tistih, za katere menijo, da so zanje koristni in da so dovolj visoko na socialni vrednostni lestvici, ki so si jo postavili sami. Zaradi vase zakopane slabe samopodobe pogosto ponižujejo soljudi na osebni ravni, neredko tudi na ravni mesta, države, celega sveta. V takih ljudeh ni naravne pripadnosti, ljubezni, zrcaljenja, le želja po moči, po nadvladi.
***
Zdaj pa se, z mislimi na pravkar zapisano, zazrimo v mladinski roman Sneg, ki s svojo večplastnostjo lahko uspešno nagovarja tudi odrasle, a prej naj na kratko predstavimo še avtorico. Marjana Moškrič je študirala primerjalno književnost in slovenski jezik s književnostjo, svoje življenje pa je posvetila knjižničarskemu poklicu ter pisateljevanju. Doslej je izšlo sedem njenih del za otroke in mladino, mnoga so bila nagrajena: za roman Ledene magnolije je prejela večernico, romana Stvari in Sanje o belem štrpedu sta bila ovenčana z desetnico, Sneg pa prejel večernico letos. Izdala je tudi roman za odrasle Samo jesen. Tudi pisateljičin oče je bil pisatelj, ded pa je bil dramatik, pesnik in narodni heroj. Lahko si rečemo, da je v tej družini v krvi izraz misli preko besed, ki so lahko tudi revolucionarne.
V Snegu so tovrstni ljudje in njihovi sledilci na pohodu v fiktivnem mestu Ledina, ki že dolgo ni več srečno. »Na svetu ni nobenega prijaznega mesta. Nikoli za vse,« pravi pisateljica. Pogoltneži so se samooklicali za gospodarje ljudem in naravnim virom. Mesto je razdeljeno na dele, kjer živijo samooklicani večvredni, in na dele, kjer ljudje že leta nimajo niti za osnovne življenjske potrebščine, za hrano in toploto. Del mesta, kjer živi elita, se imenuje Pristan, tam stoji tudi palača Elizij, krajše El. Šušlja se, da se za izbrance gradi še elitnejše mesto, imenovano Futura. Ta obeta vse, kar si srce poželi. Se ne zavedajo, da bodo tam tudi oni vsak dan nadzorovani, da bodo pod prikrito kontrolo, zavito v blišč? V Gospodarju prstanov Gandalf izdajalskemu čarovniku Sarumanu, ki sodeluje pri poskusu nadvlade nad svetom z virom zla Sauronom pove, naj se ne slepi glede svojih velikih dobičkov. »Vedno je samo en gospodar in on ne deli svoje moči,« pravi Gandalf. V Ledini se šušlja, da je vir kontrole Krampus. A za primerjavo ni treba v fantastični svet Gospodarja prstanov, saj podobne Future tudi pri nas rastejo kot gobe po dežju, vse po vrsti s kapitalom najbogatejših posameznikov, ki jih seveda ne vodi želja po deljenju dobička, ampak po njegovem dodatnem kopičenju.
Dela mesta, kjer živijo zatirani, manjvredni občani, sta Meglica, ki je dobila ime po stari opekarni, iz katere se je, ko je še obratovala, valil dim, ter Zaplata, ki je okrožje z bloki za delavce iz Meglice. Ob Zaplati je še gozd Stara loza s predelom, imenovanim Boršt. Med Pristanom, Meglico in Zaplato je tromeja, na kateri so kontrolne točke z Varuhi meje. Varuhi doma in domovine, vedno so v trojkah. (Kje smo že to videli? Mar niso tudi naši »branilci doma«, domobranci, med drugo svetovno vojno organizirali oboroženih trojk?)
Varuhi so v službi elite iz Pristana, ki meščanom določa pravila vedenja in gibanja. Po določeni uri zvečer Varuhi krožijo po Zaplati in Meglici ter iščejo tiste, ki bi morali biti že doma. Če te dobijo zunaj, te premikastijo, vendar je to še najmanj, kar se ti lahko zgodi. Varuhi so pravzaprav temne sence slabe samopodobe elitnežev, torej njihov utelešeni gnus. Kako naj nekdo ogroža drugega, če zvečer zgolj hodi po ulici? Ali za tem tiči strah, da bi se izkoriščani in zatirani začeli združevati v podivjane horde, ki bi napadle elitneže? Pod takšno represijo se bodo ljudje slej kot prej uprli. Dejstvo je, da v vsaki razredno strukturirani družbi slej ko prej pride do razrednega boja, v katerem se nižji, ponavadi delavski razred, upre lastnikom kapitala, zato se elita vselej ogradi in oboroži, saj se zaveda, da jo bodo – upravičeno! – napadli. Eliti pa je vselej samo do združevanja s sebi enakimi, ostali so zanje »amorfna gmota«.
Podobno represijo smo doživeli vsi v času minule pandemije, ko smo bili izolirani drug od drugega znotraj skupnosti. Zanimivo je bilo opazovati, kako različno reagiramo, kadar nas je strah. Sama sem pri tem pomislila, da se ne bojim virusov, ampak nekaterih ljudi. Takih, kot so tisti vodilni iz Pristana. Dlje kot smo bili izolirani drug od drugega, bolj sem se doživljala kot prazno, apatično, brez občutkov. Čustveno mrtvo. V normalnih časih na ulici nehote opazujem obraze ljudi in njihovo telesno govorico. Ko so nam obrazne maske odvzele obraze, sem se čez nekaj časa zavedela, da tudi teles ne opazujem več; kot da bi bila na ulici popolnoma sama. V moji bližini so sicer bila telesa, ki pa so zdaj bila le še nekaj, kar se premika. Telesno vozilo nekoga, ki ni več pomemben, ki ni zanimiv, nekoga, za kogar mi je popolnoma vseeno. Grozno. Res-bomo-vsi-pocrkali vzdušje.
Tako brez obraza in razvrednotenega se počuti tudi petnajstletni Edo iz Zaplate. Zase meni, da je ščurek. Živi z Viktorjem, ki ni njegov oče. Mama je umrla, ko je bil še majhen. Prijateljev nima. Čas preživlja tako, da se potika po mestu, še najraje ponoči. Ve, da tega ne bi smel, a mu je vseeno. Edini prostor, kjer se počuti živega, je v gozdu, v Stari lozi. Tam čuti, kot bi tudi njegova mama oživela in bi bila blizu njega. V naravi pogosto čuti tudi neko prisotnost, kot da je tam nekaj višjega, neko bitje, ki ima moč, da uredi svet, da ponovno postane tak, kot bi moral biti ves čas. Svet, kjer človek in narava živita v ravnovesju. Kjer skrbita drug za drugega, drug drugemu dajeta in drug od drugega prejemata. Tam se čuti sproščenega in na neki način vodenega, podprtega s strani matere narave in očeta vodnika, ki ju sicer nima.
Nato se zgodi zločin. Elitneži posekajo Staro lozo. (Tudi pri nas elitneži, tudi taki na županskih in drugih vodilnih položajih, radi naročajo sekanje dreves.) Ostanejo le goli hlodi in štori. Hlode bodo odpeljali, da bodo z njimi zaslužili. Med poseko dreves in grmovja je obvisela žica, na kateri so visela razklana telesa živali, pomešana s preostanki vej in listov. Kot krvava novoletna jelka. Prizor Edu prizadene veliko bolečino in mu še poglobi dvom o lepši prihodnosti. Odvzame mu sanje. In človek sanje mora imeti. Mora verjeti vanje. Sanje se hranijo z raziskovanjem sveta, med katerim lahko spoznaš, kaj si želiš, in s tem bolj veš, kdo želiš postati. To oblikuje občutek, kaj imaš rad, kaj te zanima in kako razumeš sebe. Človek si tako lahko osmisli svoje bivanje v svetu. Prizor razcefranih živali in poseke Eda navda s strahom, da prihodnosti in sanj zanj in za tiste iz Zaplate ni več.
***
Edo najde nahrbtnik, poln opreme za grafitiranje. Kot da bi ga vodila nevidna roka, se znajde v elitnem delu mesta. Na steno, prav nasproti stavbe Monolit, napiše grafit: Klavci dreves. Podpiše se z Ent. Nekako mu odleže. (Izbira imena je pomenljiva, saj se tako imenujejo varuhi in pastirji dreves v Gospodarju prstanov.)
Nekaj dni kasneje zagleda nov grafit na stavbi sedeža Varuhov. Pomisli, da mu tisti, ki je grafit naredil, vidi v srce. Grafit uprizarja dekle v črno sivih barvah s srcem v rokah. Pod njo je napis: Brez glasu. Brez imena. Brez obraza. Podpis: Leši.
Kdo je Leši, se sprašuje Edo. Počuti se povezanega z njim in ne več tako samega. Nekdo ga razume, nekdo mu je podoben. Umetniški izraz, ki opozarja na krivico v mestu, ga navda z upanjem.
Saja ga pošlje v Tkalnico, kjer se zbirajo mladi, ki jim ni vseeno; tam bo našel sebi podobne in ne bo več izpostavljen na ulici. Tkalnico vodijo redki odrasli, ki jim je mar: Saja, zdravnica, ki je nekdaj delala v elitnem delu mesta, a se je od tam umaknila, ker je videla toliko krivic in o njih ni želela biti tiho; zdaj oskrbuje prebivalce Zaplate. Sale, trener plezanja. Goro, režiser za predstave, v katerih nastopa mladina iz Tkalnice. Silva, knjižničarka, ki se spomni Eda še iz osnovne šole prav zato, ker je tako rad bral. Branje in pisanje te oplemenitita. Četudi govoriti ne smeš, lahko pišeš svoje misli. Tega ti ne more vzeti nihče. In Edo ima že nekaj časa zvezek, v katerega zapisuje svoje misli.
Za skrivnostnega Vrana se zdi, da vse vidi in vse ve. Eda sprejme kot pomočnika v svoj Svetilnik, ki je pravzaprav star osemnadstropni silos na tromeji med Zaplato, Meglico in Pristanom. Kadar v svetilniku gori luč, je vsem v Zaplati nekako lažje pri srcu. Vran je spet doma, pravijo. Edo se Vrana sprva boji, a ga hkrati silno privlači. Bolj se sprosti ob Vranu, več resnice o sebi in o svoji preteklosti izve. Začnejo se mu odpirati tudi nove poti v prihodnost, poti, ki jih prehodi človek s prijatelji.
V Tkalnici Edo spozna Jaro in Oskarja. Oba sta, tako kot on, že po videzu drugačna od ostalih. Kot da občutja notranje razklanosti, ki je lastna vsem, ki hodijo v Tkalnico, ne bi bila dovolj naporna, ti trije izstopajo tudi po videzu. Oskar izgleda kot mali škrat s štrlečimi ušesi. Jara ima velike oči, ki Eda kot da hipnotizirajo vsakič, ko mu nameni pogled, in Jara ima temno polt. Edo pa ves čas nosi kapo, globoko potegnjeno preko ušes, da deluje kot polž s svojo hišico. Med njimi se počasi začnejo prepletati niti prijateljstva. To je tisto pravo prijateljstvo, pri katerem že od daleč ob pogledu na prijatelja začutiš, da nekaj ni v redu. Ko takoj vidiš, da mu nad glavo visi črn oblak, da mu torej nekaj težkega leži na duši. Ko te skrbi, če prijatelja ni na spregled, in ko si si tako zelo blizu, da pogosto izgovarjaš iste besede hkrati. Ta materinski, ženski pol vseh nas, je globoko vtkan v vezi prijateljstva. V vezi pripadnosti.
Podobni pa so si ti trije najstniki tudi po družinski zgodbi. Vsi trije nosijo v sebi samo še spomin na mamo, zato jim je povezanost med njimi še toliko bolj dragocena. Dom je tam, kjer je mama, velja splošen rek. In če mame nimaš, kje imaš dom? Lahko ob drugih, ki te sprejmejo podobno negovalno in zaščitniško. Le najti jih je treba.
In če nimaš očeta ali pa ga imaš, a se ga sramuješ in ga, takega, kakršen je, nočeš imeti? Oče, ki te med odraščanjem ob neuspehih spodbuja in se iskreno veseli tvojih dosežkov, se vriše v tvoje življenje kot čustvena podpora, ki zaščitniško stoji za tabo ob novih življenjskih izzivih. Oče te nauči tudi, koliko in na kakšen način boš svetu dajal in koliko jemal. Toda vsi nimajo te sreče in prav z odsotnostjo oziroma neustreznostjo očeta so zaznamovani Edo, Jara in Oskar.
Izkaže se, da se Jara očeta ne spomni, saj jo je preko slanega morja v iskanju boljšega življenja pripeljala mama. Jarin spomin na mamo je le njen krik: »Beži, Jara, beži!« In izdelovanje žerjavov iz papirja. Izdelovanje žerjava je osredotočanje na delo prstov, ki posledično umirjajo telo izdelovalca, umirijo občutek za čas. Takrat je izdelovalec v času tukaj in zdaj in ne naprej ali nazaj. Nekomu drugemu je to molitev, tretjemu sobivanje z naravo. Jaro je utapljajočo se iz vode rešil Zoran iz Zaplate, ki je skupaj z knjižničarko Silvo malo deklico posvojil. Obstajajo torej tudi očetje, ki nadomestijo očeta nekomu, ki ga zaradi različnih razlogov nima.
In kdo je Oskarjev oče? Eden vodilnih okoriščevalskih elitnežev. Z grožnjami je iz sinovega življenja pregnal mamo ter se okoristil z njenim imetjem. Oskar se očeta boji, hkrati pa se ga tudi sramuje. Zdi se, da očeta išče v iskanju knjige dedka Hrasta, kot tudi ne neha iskati mame, ki je še nekje živa. Dedek Hrast je zapustil elitni del mesta, kjer je deloval kot predavatelj in znanstvenik, a so se mu dejanja ljudi iz Ela tako zagabila, da ni več želel imeti opravka z njimi. Svoj mir je poiskal v Stari lozi, v naravi, v pisanju anekdot in pravljic. Od takrat je tudi Hrast vse do konca svojega življenja nekoga iskal. Iskal je dečka po imenu Sneg, dečka, ki je s snegom prišel na svet in ki naj bi prinesel v mesto ravnovesje. Po njegovem legenda pravi, da naj bi bil deček po imenu Sneg tisti, ki bo v Borštu, neposekanemu delu gozda, v katerem je še življenje, odprl portal, ki bo prinesel spremembo. Možnost vnovične vzpostavitve ravnovesja med ljudmi in naravo.
Pa Edov oče? Edo od Vrana izve, da je bil njegov oče Vranov prijatelj in pravzaprav pravi revolucionar, vodja Rdečih vrtnic, ki je povezal in vodil miroljuben odpor ljudi zoper sistem v mestu. Med mirnim protestom zoper mestno oblast s pohodom po mestu z rdečimi vrtnicami v rokah so Varuhi povorko napadli z orožjem in tanki ter jih pobili. Nekaj dni kasneje je na svet prišel Edo, ki mu je mama dala ime Sneg. Zaradi strahu, da ne bi preveč izstopal, ga je župnik Padre preimenoval v Eda. Edo je torej Sneg. Pa je res nosilec odrešitve trpljenja in zatiranih?
In če se znova nekoliko oddaljim od samega romana in se zazrem v kruto realnost. Simbol rdeče vrtnice sem sama prvič srečala lani v Sarajevu, ko sem tam nastopala z ženskim zborom. Tiste majske dni si po mestu lahko videl polno rdečih cvetov, od naravnih do narisanih in umetno izdelanih. Poklon v spomin masovnim ubojem otrok in mladostnikov v obleganem Sarajevu s strani Vojske Republike Srbske. Tudi Sarajevo so agresorji razdelili podobno, kot je razdeljeno mesto romana Marjane Moškrič. Med letoma 1992 in 1995 so srbski generali načrtno metali granate in uporabljali ostala morilska sredstva za poboj nedolžnih ljudi, tako odraslih kot otrok. Kljub temu da mednarodno humanitarno pravo osebam, mlajšim od 18 let, in ženskam določa posebno zaščito, so poboje izvrševali načrtno. Konvencija o pravicah otrok je bila sprejeta na generalni skupščini Združenih narodov leta 1989, določila pravice po zaščiti pa so bila določena tudi že z Četrto ženevsko konvencijo leta 1949. Večina otrok v Sarajevu je bila ubitih med igro, medtem ko so čakali v vrsti za vodo, na domačem igrišču, med sanjkanjem, v šoli. Od 6. aprila 1992 do 31. decembra 1995 je bilo samo na območju obleganega Sarajeva 111 masovnih pobojev, v katerih so bile žrtve otroci, v 61 napadih je bilo ubitih 164 otrok, skupaj pa 197 otrok. Najpogosteje so bili otroci ubiti med tem, ko so se igrali. Morda bodo bralci, ki poznajo ta del zgodovine v romanesknem simbolu rdeče vrtnice prepoznali tudi poklon nesmiselnim žrtvam.
***
V vsaki družini so tako dobri kot tudi slabi ljudje. Tega ne moreš izbrati. Krivično pa je, da si lahko zaznamovan kot slab, če prihajaš iz družine slabih ljudi. Neredko so namreč prav tisti, ki so rasli v travmatizirajočih odnosih, sposobni kasneje v življenju poiskati in ustvariti nove odnose ter tako kljub poškodovani, gnili osnovi drevesa primarne družine ustvariti zdravo družinsko vejo. V knjigi takšnega človeka predstavlja Oskar.
Ob branju knjige bralca zaseda strah, ki mu daje občutek, da je ujet v obroč iz visoke bodeče žice, sam, nemočen in neviden. Žal se človeštvo iz preteklih zločinov v lastni zgodovini ni sposobno naučiti, da do zla vojn in zatiralskih sistemov nadvladovanja nedolžnih množic nikoli več ne bi smelo priti. Še dobro, da so na svetu tudi ljudje, ki jim ni vseeno, ki kljub ustrahovanju v sebi nosijo moč odpora. Moč takih ljudi raste s povezovanjem v prijateljstva s tistimi, ki z njimi delijo podobne življenjske vrednote. Prav ta moč je portal za spremembo.
Imam obraz, imam ime in moj glas seže v deveto vas!
Sneg