Peter Høeg
Otroci skrbnikov slonov
***
Našel sem vrata iz zapora, ki se odpirajo v svobodo, pišem ti pa zato, da ti ta vrata pokažem.
Mogoče boš rekel, koliko svobode pa misli, da lahko zahteva, poba, rojen na Finøju, ki mu pravijo danska Gran Canaria, pa še v farovžu, ki ima dvanajst sob in vrt, velik kot park. V farovžu živijo še ata in mama in starejša sestra in starejši brat in stari starši in prababica in pes. Vsi spominjamo na reklamo za nekaj, kar je drago, a dobro za vso družino.
In čeprav seveda ne vidim veliko, kadar se pogledam v ogledalo, ker sem pač drugi najmanjši v sedmem razredu finøjske šole, je cel kup starejših in težjih igralcev, ki na stadionu samo gledajo, kako kot surfar šibam mimo njih, in čutijo, da jim grejo kocine pokonci, ko neusmiljeno pribašem gol.
Nad čim se torej pritožuje, boš morda rekel, kako pa misli, da se imajo drugi štirinajstletni pobje, in za to sta dva odgovora.
Prvi je, da imaš prav, ne smem se pritoževati. Ko pa sta ata in mama izginila in je bilo vse skupaj težko razložiti, sem odkril, da sem nekaj pozabil. Ko so bili časi še jasni, sem pozabil pogruntati, kaj pravzaprav traja, s čim res lahko računaš, ko se začnejo zbirati temni oblaki.
Drugi odgovor je hud: Ozri se naokrog in poglej, koliko ljudi je res veselih. Tudi če imaš ata z maseratijem in mamo v krznenem plašču, kar smo svoje dni imeli v farovžu, je to res razlog za vriskanje? In ali potem ni na mestu vprašanje, kaj človeka osvobaja?
Zdaj boš morda porekel, da ti, do koder seže oko, ves svet dopoveduje, kam naj greš in kako naj se vedeš, in da sem jaz še eden od njih, in po eni strani imaš prav, po drugi pa je vendarle drugače.
Če bi v finøjski cerkvi poslušal atove pridige, preden je ata izginil, bi ga slišal govoriti, da je Jezus pot, in ti rečem, da zna moj ata to povedati tako lepo in naravno, kot da govorimo o poti dol do morja in bomo vsi vsak hip tam.
Če bi poslušal službo božjo s pručke ob orglah, na katere je igrala mama, in če bi potem še malo posedel, bi ti povedala, da je prihodnost v glasbi, in mama igra in to pove tako, da bi se najraje domenil za prve učne ure klavirja in si iz otroških prihrankov kupil klavir.
Če bi po maši šel na cerkveno kavico na enega tistih dni, ko nas je obiskal moj najljubši stric, ki hodi lovit medvede v zunanjo Mongolijo in ima v veži nagačenega medveda in je postal predsednik strokovnega združenja, bi ga v monologu, ne krajšem od dvajsetih minut, slišal reči, da flašo res odčepiš, če zaupaš v svoje telo in se posvečaš organiziranju delavskega razreda, in da tega ne govori samo zato, da bi dražil ata, to meni presneto resno.
Če vprašaš moje sošolce, ti bojo povedali, da se pravo življenje začne po devetem razredu, ker gre takrat večina otrok zdoma v internat ali na tehnično šolo v Grenåj.
In ne nazadnje, če gremo čisto nekam drugam, če boš vprašal gojence Store Bjerga, terapevtskega centra zahodno od mesta Finø, ki so bili vsi še pred šestnajstim letom zasvojeni, če jih boš torej iskreno vprašal, in to na štiri oči, ti bojo povedali, da čeprav so čisto clean in globoko hvaležni za zdravljenje in se veselijo novega življenja, nič ne odtehta dolge, blage evforije po pipici opija ali heroinskega šusa.
In ti rečem: Prepričan sem, da imajo vsi ti ljudje prav, tudi gojenci Store Bjerga.
Od starejše sestre Tilte sem se nekaj naučil. Eden od njenih talentov je, da takoj pove, da imajo vsi ljudje prav, obenem pa je popolnoma prepričana, da edina daleč naokrog ve, o čem govori.
Vsi, ki sem jih omenil, kažejo na vrata, na vrata svoje najljubše sobe, in v njej so Jezusove ali Schubertove pesmi, ali državni preizkus znanja po devetem razredu, ali nagačen medved, ali stalna zaposlitev, ali pohvalni trepljaj po riti, in seveda so številne sobe fantastične.
Ampak dokler si v sobi, si notri, in dokler si notri, si ujet.
Vrata, ki ti jih bom poskusil pokazati, so drugačna. Ne vodijo v novo sobo. Vodijo iz hiše.
Vrat nisem našel jaz, nekako ne zaupam dovolj vase, našla jih je moja starejša sestra Tilte.
Ko se je to zgodilo, sem bil tam, pred dvema letoma, tik preden sta mama in ata prvič izginila, imel sem dvanajst let, Tilte štirinajst, in čeprav se tega spomnim, kot da bi bilo včeraj, nisem vedel, da je vrata odkrila ona.
Na obisku smo imeli prababico, kuhala je juho iz pinjenca.
Kadar prababica kuha juho iz pinjenca, stoji na dveh pručkah, ki sta postavljeni druga na drugo, da doseže pisker in meša, to pa zato, ker se je rodila majhna, pozneje so se ji hrbtna vretenca šestkrat sesedla in hrbtenica tako ukrivila, da bi, če bi bila z nami na družinski reklami, o kateri sem govoril prej, fotografi morali paziti, od kod jo slikajo, kajti njena grba je velika kot stojalo za marele.
Zato pa veliko tistih, ki poznajo prababico, meni, da če se Jezus vrne, se lahko vrne v podobi triindevetdesetletne gospe, kajti prababica je prispodoba tega, čemur se reče vseljubečnost. To pomeni, da je tako prijazna, da je prostora za vse, celo za tipe, kot sta Kaj Molester in ministrski odposlanec za Finø Aleksander Bister Finkeblod, ravnatelj finøjske šole. Če hočeš slednjega ljubiti, moraš biti njegova mama, pa mogoče še to ni dovolj, nekoč sem namreč videl, kako je šel ponjo na trajekt, in zdelo se mi je, da je tudi zanjo to prehudo breme.
Obenem pa se pri naši prababici ne smemo motiti. Triindevetdeset let ne doživiš in ne preživiš več svojih otrok in šest hrbteničnih zdrsov in druge svetovne vojne in se še spomniš zaključka prve, ne da bi te držalo pokonci nekaj posebnega. Rekel bom takole: če bi bila prababica avtomobil, potem karoserija razpada, vse odkar pomnim, motor se pa vrti, kot da bi pravkar prišel iz tovarne.
Ni pa posebno zgovorna, besede deli kot bombončke, kot da ji jih ni veliko ostalo, in pri triindevetdesetih ti jih najbrž res ne.
Ko torej na lepem, ne da bi zasukala glavo, reče: “Nekaj bi rada povedala,” obmolknemo kot miške. /…/
Prevedel Darko Čuden