Rok Sanda
Večna dolžina časa
Zdaj sem samo še ležal. Pozabljen v tej travi. In čas je mineval okoli mene in edino, kar mi je še ostalo, je bilo obžalovanje. Ti zadnji trenutki, ko sem krvavel zadaj za našo domačijo, so trajali celo večnost. Koliko tisočletij se je človeštvo obračalo k nebu v želji po trajanju, ne vedoč, da smrt ne prinaša končne zvestobe trenutku. Da tistih zadnjih nekaj utripov; da tiste zadnje kaplje krvi, ki se pretakajo iz tvojega telesa; da so one tiste, ki prinašajo to časovno veličino neminevanja. Ne bog, ampak kaplje krvi, ujete v tišini ene same dobe.
Ko sem ležal tam na travi, sem se spomnil na tisto misel o Ahilu in želvi. O hitrem tekaču, ki nikoli ne dohiti lenih korakov. V trenutku, ko doseže točko, na kateri je želva začela, se ta že premakne naprej; in ko doseže naslednjo, je znova prepozen; dlje in dlje, znova in znova.
Tako tudi moja kri beži iz telesa v upadajočem ritmu, ki nikoli ne usahne. Vsak utrip pride kasneje; vendar pride. Vedno počasneje se vrača, utrip za utripom, da se razmiki med ritmičnimi trzljaji raztezajo čez neskončno praznino.
Nekoč bom umrl.
Ampak do takrat je še daleč.
Do moje smrti je še cela razdalja neskončnega časa in v tej večni dolžini ostajam sam. Z obžalovanji. S svojimi mnogimi izgubami.
Ostajam sam, medtem ko srce joče iz mene zadnje trenutke življenja.
Brat me je dobro poznal. Že kot majhnega me je edini zares razumel. Ničkolikokrat je videl skozi moje male laži, skozi moje pretveze, moje trenutke utvar in prevar.
“Kam je izginil denar?” je vprašala mama. Gledala je Ambroža. On je bil starejši. Seveda ga je on ukradel, si je najbrž mislila.
Tudi jaz sem ga pogledal.
Ambrož pa je pogledal mene in v zadnjem trenutku ujel nasmešek, ki se mi je zabliskal čez obraz. Samo za trenutek sem si dovolil to zmagoslavje, ampak že ta trenutek je bil preveč.
Požrl je mamino kazen. Zame jo je požrl. Takrat morda prvič, saj sem šele odkrival sladkobe laži, a vsekakor ne zadnjič.
A tudi on meni ni ostajal dolžan.
Jaz sem lagal, on je mikastil.
“Kdo te je?” me je spraševala mama. “Kdo te je udaril, Matija? Takoj da mi poveš!”
Tudi takrat sem lagal.
Za brata sem največkrat lagal.
Ko so prvič prišli italijanski vojaki spraševat po Ambrožu, sem tudi lagal.
“Gje je? Ambroggio. Do-ve?”
Skomignil sem.
“Nisem ga videl že par mesecev,” sem odgovoril patru, ki je hodil z njimi in jim pomagal s prevajanjem.
“Reci mu,” je bil pater ves prijazen, “naj se oglasi na žandarmeriji do dvanajstih.” Zaskrbljeno me je pogledal in še dodal: “Drugače boš imel ti probleme, Matija.” Nežno se je dotaknil moje roke, nato so ga Italijani že vlekli do naslednje hiše.
Pater je bil družinski prijatelj, zato je dobro vedel, da se Ambrož skriva v hiši. Iskali so ga že od jutra. Klican je bil, da se pridruži drugim. Vsi delikventi na kup. Vsi, ki jih je pater moral sam napisati na seznam.
Večino so že zbrali na trgu pri sodnikovi hiši, samo še Ambroža so iskali, gor in dol po vasi, in vsake pol ure prišli nazaj trkat k nam – najprej patrovi nežni prsti na naša vrata, nato vojaške pesti na naše okno, nato že s kopitom puške po tramovih našega skednja in z bajoneti med kosmi slame.
Ko so odšli tretjič, se je deska pod mizo pomaknila na stran in moj brat je zlezel ven. Mucka zmečkane pajčevine mu je visela s kodrov, ki so mi vedno štrleli pred očmi.
“V katero smer so šli?” me je vprašal, medtem ko je že stopal proti oknu, da si sam ogleda situacijo.
“Pazi! Te bodo še videli!”
“Aha, proti trgu so šli,” je odgovoril. “Zdaj je pravi čas.”
Pograbil je svoj nahrbtnik iz luknje pod mizo in se postavil z njim na sredino naše male sobe.
“A greš al ne greš?” me je vprašal.
Bil sem neodločen.
So trenutki v življenju, ko se čas upočasni, in so trenutki v življenju, ko nikakor ne moreš ustaviti divjega časa, ki kar drvi in drvi in, če še tako hočeš, ne popusti v svojem ritmu, ko divja proti končnemu cilju. /…/