Pogovori s sodobniki
Majda Travnik Vode s Slavom Šercem
/…/
Travnik Vode: V svoji karieri ste spoznali, intervjuvali in Slovencem predstavili tako rekoč vsa velika imena nemške povojne književnosti, od Nobelovih nagrajencev Günterja Grassa, Elfriede Jelinek, Herte Müller in Petra Handkeja do Petra Sloterdijka, Uweja Timma, Martina Walserja, Thomasa Brussiga, Petra Stamma, Radeka Knappa, Inga Schulzeja, Feriduna Zaimogluja, Juli Zeh, Markusa Wernerja in drugih. Kako ste razvijali ta znanstva?
Šerc: Največ intervjujev sem pripravil za časnik Delo, sodeloval sem tudi pri Delovem projektu Poletne zgodbe pod uredniško taktirko Zdravka Duše. Zgodbe so izhajale julija in avgusta ob sobotah, izbrane so bile zgodbe štirih domačih in štirih tujih avtorjev. Mislim, da se je ta skupni literarni projekt časnika Delo, Cankarjeve založbe in podjetja Telekom začel leta 2002. Pisateljski honorarji za zgodbe so bili na začetku nadvse spodobni. Besedila so morala obsegati približno 30.000 znakov, tako da je, ko si stran razrezal, nastala knjižica s šestnajstimi stranmi oziroma obsegom ene avtorske pole. Na zadnji strani je bila avtorjeva fotografija in citat iz zgodbe, spodaj pa logotip podjetja Telekom. Kmalu po začetku projekta me je poklical Zdravko Duša in ponudil sem mu zgodbo Petra Stamma Odgovor, ki sem jo slišal na literarnem festivalu v Solothurnu v Švici. Stamm se je strinjal, honorar je bil vabljiv, rekel sem mu tudi, da ga bo obiskal fotograf, zato naj pove, kje se bo zadrževal v prihodnjih dneh. Bil je navdušen nad tem, kaj se dogaja v Sloveniji, in tudi zame je bilo sodelovanje pri Poletju v zgodbi ena najlepših literarnih izkušenj nasploh.
Navedli ste kar nekaj imen, ki sem jih intervjuval – naj dodam še Melindo Nadj Abonji in Wernerja Morlanga, ki sicer ni bil pisatelj, temveč literarni zgodovinar in bibliofil. Ob prevodu romana Ropar Roberta Walserja sem pripravil tudi pogovor z Wernerjem Morlangom o tem pomembnem avtorju in njegovem delu.
V zvezi z intervjuji se rad spominjam prigode ob prevajanju romana Na strmini Markusa Wernerja, ki je eden mojih najljubših avtorjev; doslej sem prevedel dva od sedmih romanov, ki jih je izdal med letoma 1984 in 2004. Werner je umrl leta 2016 in zadnjih deset let svojega življenja ni mogel več pisati, ker je bolehal za pljučnim emfizemom. Pred izidom njegovega prvega slovenskega prevoda sva se skoraj dve uri pogovarjala po telefonu. Med zelo razgibanim in prijetnim pomenkom je potožil nad svojim zdravstvenim stanjem, češ da ne more več potovati; pot od Schaffhausna do Berna, kjer je Nacionalni knjižnici oddal svoje rokopise, je bila njegovo zadnje potovanje v življenju. Obisk Slovenije torej ni prišel v poštev, privolil pa je v intervju na daljavo, ki ga je nato pisal več dni, saj zaradi pomanjkanja kisika in utrujenosti ni mogel dolgo ostati zbran. Skupaj z besedilom je poslal tudi fotografijo, na kateri je bilo zelo opazno njegovo zdravstveno stanje. Fotografijo sem poslal na uredništvo Delovih Književnih listov, nato pa, še preden sem sam prejel izvod časopisa, po elektronski pošti že prejel Wernerjevo sporočilo, da je navdušen nad ažurnostjo slovenskega veleposlaništva v Bernu, kjer so opazili intervju, poizvedeli po njegovem naslovu ter mu poslali časopis. Ob članku so objavili njegovo nekoliko starejšo fotografijo s spleta. V elektronskem sporočilu se mi je zahvalil tudi za to, da smo ga pomladili.
Skratka, z avtorji sem prihajal v stik na najrazličnejše načine: na literarnih festivalih, branjih v literarnih hišah, ali pa sem jim kratko malo pisal. Odziv je bil običajno dober, le redki so me zavrnili. Z nekaterimi, na primer s Svenom Regenerjem, Uwejem Timmom, Ingom Schulzejem, Petrom Stammom in Lukasom Bärfussom, sem razvil skorajda prijateljski odnos. Zanimivo izkušnjo sem doživel tudi ob prevajanju romanov Feriduna Zaimogluja, ki sem ga srečal na prevajalski delavnici v Straelnu, kjer smo razpravljali o romanu Leyla, ki so ga nato lepo sprejeli tudi slovenski bralci. Najbrž pa le redkokdo ve, da Zaimoglu ne uporablja elektronske pošte in še vedno piše na pisalni stroj Olivetti. Urednik potem rokopis tudi uredi, saj običajno nima ne odstavkov ne poglavij … Spomnim se, kako napeto je bilo z njegovo zgodbo za Poletje v zgodbi: takrat se je mudil v vili Massimo v Rimu na enoletni rezidenčni štipendiji, jaz pa sem vsak dan čakal pošiljko, da bi lahko začel prevajati. Ker sem vedel, da italijanska pošta ni preveč zanesljiva, je vse skupaj postajalo pravcata nočna mora. No, zadnji hip je zgodba vendarle priromala in potem izšla v dogovorjenem roku.
Travnik Vode: V devetdesetih letih prejšnjega stoletja ste poleg objav odlomkov iz sodobnih nemških romanov v reviji Literatura in v Novi reviji, ki so nato pogosto prerasli v prevode celotnih del, za časopis Delo pisali kolumne z naslovom Nemški literarni kompas. Te so dolgo pomenile naše okno v svet nemške književnosti, kot s skupnim izrazom označujemo vse tri književnosti nemškega govornega območja, tudi avstrijsko in švicarsko.
Šerc: Kolumen za prilogo Književni listi nisem pisal le v devetdesetih letih preteklega stoletja, ampak še na začetku novega tisočletja. Spomnim se, da sva se sprva izmenjavala z Brino Svit, ki je pisala o francoskem literarnem prizorišču. Pozneje so se pridružili še drugi in moje kolumne so izhajale enkrat mesečno. Že od ustanovitve revije Literatura sem sodeloval tudi z Andrejem Blatnikom, ki je urejal rubriko Zadnja izmena. Poleg nemško govorečih avtorjev sem za Literaturo prevajal še iz drugih jezikov, na primer nizozemskega pisatelja Ceesa Nootebooma, švedskega avtorja Larsa Gustafssona in še nekatere. Največkrat so sledili knjižni prevodi, bodisi sem dela prevedel sam bodisi drugi. Tako je na primer odlomek iz romana Ljubimki poznejše nobelovke Elfriede Jelinek prvič izšel v Literaturi, roman pa je leta 1996 izdala Cankarjeva založba v zbirki XX. stoletje. Zelo sem vesel, da je Mladinsko gledališče po mojem prevodu lani na oder postavilo gledališko predstavo, osnovano na tem romanu; ponovitve se odvijajo ravno v tem času. Ob ogledu premiere sem lahko v živo videl, kaj so ustvarili gledališki ustvarjalci z režiserko Nino Ramšak Markovič na čelu.
Kolumne, v katerih sem na začetku pisal pretežno o knjigah, so pozneje prerasle v krajše eseje. Spomnim se na primer razmišljanja o pisateljih in avtomobilih, o alkoholu in literaturi, o multikulturnosti nemške literature, pisateljih in potovanjih itd. Ko jih prebiram zdaj, se mi nekatere še vedno zdijo vznemirljive; morda jih bom lahko predelal v daljše eseje …
/…/