Včasih se zdi, da se določen zgodovinski dogodek zgodi presenetljivo pozno, čeprav so bili pogoji zanj ustvarjeni že prej. Lahko sicer ugibamo, zakaj določen preobrat, sprememba ali preboj nastopi šele v točno določenem trenutku, ne prej ne pozneje, a zdi se, da sledijo zakonitostim, ki jih v danem trenutku ne moremo docela zapopasti.
Zakaj šele zdaj, sem se spraševal tudi, ko je izbruhnila afera ob izidu romana Za angele, da jim ne bo dolgčas Gabriele Babnik Ouattara (v njem je objavila neoznačene odlomke iz dela Samo en ples Maline Schmidt Snoj). Čeprav so se nad definicijo plagiata že dolgo zgrinjali črni oblaki, se je šele takrat zazdelo, da se je razprava razklala na dva neločljiva bregova; ne samo da med razpravljavci ni prišlo do soglasja o tem, ali to delo resnično predstavlja plagiat, zdelo se je, da so se med diskusijo celo najbolj strokovno podkovani vkopali vsak na svojem bregu. Tega do zdaj nismo bili vajeni, spomnimo se le nekaj domačih primerov v zadnjih letih: javnost je enotno obsodila prepisano diplomo nekdanjega mariborskega župana, v kateri je bila originalna le izjava o izvirnosti naloge, prav tako gledališčnika, ki je na javni natečaj za izvirno komedijo poslal plagiat La prova generale italijanskega avtorja Alda Nicolaja, odkritje prepisanih kolumn je za avtorice in avtorje pomenilo takojšnjo odpoved sodelovanja … Plagiat je veljal za plagiat; meja je bila jasno začrtana in sprejeta na najširši družbeni ravni. Vse od davnega leta 1868, ko je bila beseda prvič zapisana v Slovenskem narodu. Kadar je kdo očiten plagiat vseeno branil, je običajno hitro postalo očitno, da nestrinjanje ne izvira toliko iz nejasnosti opredelitve, kaj plagiat je, kot iz vzgibov, pri katerih v ospredju ni strokovna zadrega. Glede osnovne definicije plagiata smo, vsemu navkljub, znotraj literarne stroke dolgo ostajali razmeroma soglasni. Lani pa je to, kar se je doslej zdelo kolikor toliko samoumevno, nenadoma postalo ne samo točka razdora, temveč tudi precedenčna točka: na najširši družbeni ravni smo se soočili s spoznanjem, da meja med ustvarjanjem in prisvajanjem ni več nedvoumno zakoličena, javna razprava pa ne pripomore k jasnejši opredelitvi meja ustvarjalne svobode, temveč le poglablja konceptualne nejasnosti in dodatno razpihuje žerjavico. Bolj kot kdaj prej se je pokazalo, da problem plagiata že dolgo ni več pravna sankcija sporne prakse, temveč premislek o njenih širših implikacijah za zaupanje v avtorsko integriteto in verodostojnost literarnega ustvarjanja, širši epistemološki premislek o naravi avtorstva, ustvarjalnosti in lastnine v književnosti. Na kratko: ključno vprašanje že dolgo ni več, ali je ta in ta knjiga plagiat, temveč kaj plagiat sploh je.
Kako to, da se je prelom zgodil prav lani? Roko na srce, daleč od tega, da tega pri plagiatu ne bi bili vajeni. Če je kakšna beseda v zgodovini menjala svoj pomen hitreje kot povojna Italija vlade, če smo se za kakšni besedo res spraševali, kaj pomeni, potem je to prav plagiat – v času svojega obstoja je doživel nebroj pomenskih turbulenc in metamorfoz. Kar je ne samo pričakovano, ampak tudi razumljivo: definicija plagiata je bila skozi zgodovino nerazvezljivo povezana s spreminjajočimi se pojmovanji avtorstva, izvirnosti in intelektualne lastnine. Ne samo pomen, spreminjalo se je tudi vrednotenje: v antiki, na primer, je bilo posnemanje pogosto družbeno čislan način, kako se pokloniti največjim, ključni imperativ pa predvsem izboljšanje izvornega oziroma izhodiščnega dela. Prvo uporabo te nesrečne besede v književnosti pripisujemo rimskemu pesniku Martialu: ko je odkril, da si je stanovski kolega Fidentin brez privoljenja prisvojil njegove verze, je jezen napisal novo pesem, verjetno prvi disstrack v zgodovini (pesmi, napisane z namenom, da oblatijo ali napadejo določeno osebo ali skupino). Fidentina je ozmerjal s slabšalnim izrazom plagiarius, tj. ugrabitelj, kradljivec. Kako drugačno je bilo takrat dojemanje takega dejanja, dokazuje dejstvo, da Martiala ni toliko pogrela uporaba brez privoljenja oziroma navedbe avtorstva kot – neplačilo. V dobesednem prevodu je zapisal: »Če želiš, da jih imenujejo moje, ti jih pošljem brezplačno. / Če pa želiš, da jih imenujejo tvoje, jih kupi, da ne bodo več moje.« Tak odnos laže razumemo, če vemo, da je bil t. i. ghost writer – pisec, ki za plačilo piše besedila za naročnika, ta pa jih objavlja kot svoja, kar je bil takrat običajen način zaslužka za rimske pesnike.
V naslednjem obdobju, srednjem veku, se je plagiat na lestvici družbene sprejemljivosti povzpel še stopničko više: prepisovanje, povzemanje in prilagajanje besedil je bilo zaradi oslabitve koncepta avtorstva – umetniško ustvarjanje naj bi izviralo iz božjega navdiha, ne pa individualnega genija – docela neoporečno, saj je bil poudarek na prenosu znanja, ne na inovaciji. Tudi na Slovenskem: če bi merili po današnjih vatlih, je celo sam nadškof Tomaž Hren zagrešil plagiat, saj je podpisal Evangelije inu listuve, prevod Nove zaveze, ki ga je jezikovno priredil Janez Čandek, in to po Dalmatinovi Bibliji (a verjetno to ni najhujše, kar ga je bremenilo pred nebeškim tronom).
Šele v novem veku, ko so avtorji počasi začeli uveljavljati pravico do svoje ustvarjalnosti, si je plagiatorstvo dokončno nakopalo negativen prizvok moralno zavržnega početja – vse bolj je označevalo neetično in nezakonito prisvajanje tujih besedil, idej in izraznih sredstev brez ustrezne navedbe avtorstva.
Preden se lotimo vprašanja, zakaj prav zdaj, pa je vseeno nujno omeniti, da vsaj zaradi enega razloga razkrivanje plagiata nikdar ni bilo prav lahkotno početje. /…/