Lucija Stepančič
Marjan Žiberna: Nesojena kučma.
Maribor: Litera, 2024.
Ne vem, ali je še kdo razen Petra Handkeja kdaj pomislil, da bi si želel vso knjigo, od začetka do konca, napisati pod milim nebom. Pisanje o naravi pa je kljub temu že lep čas v porastu, ki se kar noče in noče ustaviti, lahko bi se celo reklo, da o svojih vtisih s sprehoda po gozdu ali vsaj po vrtu piše že vsak, ki ima pet minut časa. Pa ne da imamo lahko kaj proti temu, nasprotno, saj je raznolikost znotraj trenda, če že ne kar žanra, osupljiva. Marjan Žiberna prinaša različico, ki je nežna in humorna, opažanja se prepletajo s spomini, osebne, večinoma otroške vtise spretno prepleta z navedki iz slovenskih klasikov, pri čemer pa pokaže enako osupljivo poznavanje terena kot pri hoji skozi gozd. Z namigom, da je slovensko bralstvo pod vplivom Cankarjeve kritične prodornosti zapostavilo živahnost opazovanja in opisovanja, značilno za Jurčiča, izkoristi priložnost, da obudi nekaj napol pozabljenih biserov. »Uže od nekdaj sem rad gledal v Valvazorji podobo, kako repat hudič z bičem v roki cele kupe polhov v divjem tiru goni po gozdu. Marsikje sem naletel na kaj pisanega o polhih. Vsakemu pisalcu sta se polh in polšji lov zdela poetična, tako da so dejali, da si človek te divnosti prav misliti ne more, ako je ni izkusil sam.« Janez Vajkard Valvazor, Fran Erjavec, Fran Saleški Finžgar, Ivan Tavčar, Prežihov Voranc, Anton Martin Slomšek, ki se jih spominjamo iz šolskih klopi, se nam v Nesojeni kučmi pokažejo v povsem drugačni luči – namesto zaprašenih veličin iz beril so tu pustolovci in praktiki, ki se suvereno gibajo po lovskih revirjih, zatopljeni v skrivnosti živalskega sveta, v veličino narave. Slovenščina iz 19. stoletja, polna »starožitne pisateljske vznesenosti« pa nam v tem kontekstu ne zveni več patetično, ampak se kar iskri od življenja, pri tem pa poudarja tako žlahtno starodavnost gozda kot njegovo ogroženost. Prav tako preseneča tudi marsikateri avtor tako imenovane stvarne literature, v prvi vrsti s. Felicita Kalinšek, ki s svojo Slovensko kuharico že prestopa v žanr groze & gravža: od chefinje, še posebej pa od redovnice pač ne pričakujemo krvoločnih podrobnosti o tem, kako je treba ukrotiti še živo žival (očitno se v kuharske namene vsaka ubije na drugačen način). Način priprave, ki prej sodi v Frankensteinovo secirnico kot v kuhinjo, pa ne govori o sadizmu častite sestre, pač pa o preprostem dejstvu, da je pred razmahom mesnopredelovalne industrije med gospodinjske spretnosti (in dolžnosti) sodil tudi marsikateri mesarski prijem, avtorica z zavidljivim številom ponatisov pa se iz svojega gospodinjskega kotička uspešno meri s kanoniziranimi in nekanoniziranimi avtorji lovskih štorij, ne da bi imela »svoje prste, šibre in krogle vmes«. Če v Nesojeni kučmi ne bi šlo za tako osebno in skorajda lirično pripovedovanje, bi lahko imeli vtis, da se Žiberna pripravlja na revizijo slovenskih klasikov (še kuharica ni to, kar se nam kaže na prvi pogled), namig, da bi se branja lahko lotili z novimi, svežimi pričakovanji, pa ostaja. Kdo je (bil) kdo dodatek na koncu knjige s kratkimi predstavitvami navajanih avtorjev pomeni dodatno prizadevanje v tej smeri.
Marjan Žiberna, pisatelj, novinar, urednik, filmski scenarist, pa tudi uspešen športnik, je avtor kar najraznovrstnejših besedil: romanov – z romanom Dedič se je leta 2022 uvrstil med peterico nominiranih za kresnika –, kratke proze, potopisov, turističnih vodnikov in biografij. »Kot pisca so me povabili k sodelovanju z revijo National Geographic, ki je začela malo pred tem izhajati v slovenščini. Uresničile so se mi novinarske sanje. Kmalu sem lahko ugotovil, da so s tem iz hibernacije priklicali tudi moje zanimanje za živali. Pisanje o živalih, kakršno zahteva revijalna objava, mi je bilo v veselje. Nikoli nisem poskušal postati Marko Aljančič ali Iztok Geister; poskus bi se klavrno ponesrečil. Bil sem novinar, ki z vprašanji potrka na vrata tistih, ki o teh rečeh res kaj vedo, in tudi pustil, da me misli odnašajo v razne smeri – včasih še najbolj v otroštvo, ko sem bil mehak plastelin, v katerega se je odtiskaval svet, tudi živalski.«
Nesojena kučma ni zbirka že objavljenih prispevkov, pa čeprav je avtorjevo sodelovanje z revijo National Geographic tako uspešno, da njegove članke prevajajo tudi za tuje izdaje. »Mnoge stvari, ob katerih bi časopisni bralec mrščil čelo, so dobile mesto na teh straneh.« V zapisih o golobih, vodomcu, polhih, divjem petelinu, kragulju in kanji, sovi in žabah si Žiberna privošči narediti še korak ali sto korakov ali cel kilometer dlje v otroštvo, in že smo priča razmahu na vse strani. /…/