»Nihče ne ve, kako je nastala prva beseda, zanesljivo pa je bilo v odgovor
na to vprašanje izrečenih in zapisanih milijon milijonov besed.«
Potovanje preblizu
Ko se poglabljamo med vrstice Potovanja preblizu, se ne moremo izogniti občutku, da je Evald Flisar to knjigo počasi, besedo za besedo in misel za mislijo, začel snovati že pred osemintridesetimi leti, ko je luč sveta ugledal njegov kultni roman Čarovnikov vajenec. Slednji seveda ni avtorjeva prva knjiga, a je vseeno prelomna, tako zanj samega kot za zakladnico domače književnosti. Med drugim namreč velja za najbolj brano slovensko knjigo 20. stoletja (v slovenščini je izšla v trinajstih izdajah), doživela je že šestnajst prevodov v tuje jezike, hkrati pa predstavlja nekakšen neusahljivi vir, po katerem bralci še skoraj štiri desetletja pozneje kdaj pa kdaj pobrskamo za kakšnim dragocenim namigom, mislijo ali interpretacijskim ključem, s katerim si kanimo odkleniti vrata v avtorjeva novejša dela. Pri vsem skupaj je nezanemarljivo tudi to, da je avtor dejansko prepotoval kraje, ki jih je tako živo opisoval, ter s tem vzpostavil nekakšen arhetipski primer slovenskega (duhovnega) potovanja po krajinah vzhodnjaške misli in filozofije, kar nikakor ni majhna stvar. Tovrstna referencialnost pa za avtorja samega bržkone predstavlja svojevrstno breme, še posebej ker gre za delo, zaradi katerega so se nekateri našli, drugi pa izgubili, za umetnino, ki je mnogim olajšala pot k sebi, drugim pa odprla toliko vprašanj, da so bili zaradi tega poslej čisto iz sebe. Flisar v Potovanju preblizu zapiše: »Zdaj pa čutim, da sem se s knjigo na poseben način zadolžil. Preveč sem zastavil vprašanj, premalo sem našel odgovorov. Zato se odpravljam na pot. Zdi se mi prav, da nadaljujem v smeri, v katero me je zaneslo – ne samo zaradi občutka odgovornosti do ljudi, ki sem jih z Vajencem pripeljal do nekaterih spoznanj in duševnih premikov, ampak tudi zaradi želje, da ostanem na poti.«
Pot je za Flisarja modus vivendi in operandi v vseh mogočih pomenih in je nedvomno eno temeljnih gonil njegovega ustvarjanja, zato ne preseneča, da tudi v Potovanju ne zdrži na mestu, kar že s prvim stavkom nedvoumno deklarira. Flisarjevo najnovejše pisanje bralce zapelje po poteh konciznih premislekov najrazličnejših tem, zapelje tudi na narativni ravni, saj knjigo zastavi kot potovanje z avtomobilom v London, ob čemer mu družbo v avtu delamo prav mi, bralski sopotniki. »Na poti iz Ljubljane v London bom predvsem razmišljal,« nam pove Flisar takoj na začetku, »razmišljal in iskal odgovore na vprašanja.« Gre torej za (marsikdaj kritično) refleksijo različnih vidikov človekove življenjske poti – zdi se, da nas ta zasilni in skrajno reducirani opis edinstvene in neponovljive celovitosti vseh doživljajev-izkustev-stanj-spominov, ki tvorijo nekogaršnje življenje, ves čas opominja na njen konec, na dejstvo, da ima vsaka pot start in cilj, rojstvo in smrt, pa čeprav oba obstajata le na besedni in ne na izkustveni ravni. Ovita sta v skrivnostno meglico, ki je ne more razpršiti nobeno še tako vsemogočno sredstvo sodobne znanosti in tehnologije, pa ne, da človeštvo ne bi poskušalo. Amnezija rojstva in smrti sta najzvestejši spremljevalki človeškega življenja, zato ni čudno, da sta navdihnili in porodili toliko presežnih simbolnih form od govorice, mita, religije in umetnosti. Zahodna civilizacija in kultura sta nesporno med najbolj zagrizenimi nasprotnicami minevanja in smrti ter kot taki najmanj zmožni slediti de Montesquieujevemu priporočilu, da bi bilo treba ljudi objokovati ob rojstvu, ne ob smrti. S tem pa smo se že približali nekaterim Flisarjevim temeljnim pojmom in vprašanjem, ki ga spremljajo vse od samih začetkov njegove pisateljske poti, ter zarisali osnovni okvir, znotraj katerega avtor v Potovanju preblizu usmerja svoje premisleke in refleksije, pa tudi kritične opredelitve do marsikaterega elementa sodobnega sveta in načina človekovega bivanja v svetu.
Najnovejše Flisarjevo pisanje v polni meri ne sodi v nobenega od predalčkov obstoječih vrstnih, zvrstnih in žanrskih klasifikacij. Se je pa umestitve pričujočega dela med drugim z rahlo (samo)ironičnimi podtoni lotil tudi pisatelj sam: »In če me obsede želja, da opišem našo vožnjo in naše pogovore, kako bomo zapise imenovali? Roman? Avtobiografija? Zbirka esejev? Potopis? Vse hkrati?« Na podlagi nekaterih primerov pisanja, ki so bila s strani kritikov in založnikov uvrščena v izmuzljivi in marsikdaj nekoliko nejasni žanr danes tako priljubljenega avtofikcijskega romana, zaključi: »Zdaj ni več nobenega dvoma, da bo morebitni opis naše vožnje v London, dragi sopotniki, obveljal za roman.« Nedvomno je klasifikacija dela, kot je Potovanje preblizu, zahtevno in zasilno početje, katerega poskusi se lahko kaj hitro izjalovijo v prazne teoretske marnje, a vendarle tvegajmo vsaj z najmanjšim skupnim imenovalcem: gre za delno avtobiografsko, mestoma avtofikcijsko pisanje, v katerem avtor razkrije marsikatero temeljno potezo svoje avtopoetike, zato se skorajda spodobi, da pot spoznanja in spraševanja prepotujemo z avtomobilom. Oziroma, šalo na stran, gre za pester nabor delno avtobiografskih, memoarskih, kontemplativnih, pa tudi mefafikcijskih in nenazadnje avtofikcijskih besedil, ki vznikajo iz okvirne »zgodbe« – vožnje v London skozi različne kraje, dežele, mesta in prestolnice. Ta »zgodbeni« okvir zapise nekoliko približuje romanesknim vodam, medtem ko scenografija, ki jo puščamo za seboj, marsikdaj predstavlja vstopno točko v nov razmislek, vrata v globočino misli ali povod za bežno zastranitev.
Več kot tisoč petsto kilometrov (oziroma dvesto šestinpetdeset strani) dolga vožnja nikakor ni dolgočasna, Flisar se v Potovanju izkaže za prijetnega, razgledanega in tudi ostrega sogovornika, zato pot v London hitro mine. Nemara se vam zdi nenavadno govoriti o sogovorniku v kontekstu branja, saj to vendarle ni dvostranska komunikacija, ki bi dovoljevala vzajemno izmenjevanje simbolov in informacij. Seveda je Potovanje preblizu formalno gledano monolog, ki ga pripovedni subjekt-avtor v drugoosebnem govoru naslavlja na nas, bralce, a vendar Flisarjevi razmisleki ustvarjajo pristen vtis dialoškosti in so primarno povabila k nadaljnjim razmislekom ter dobrohotni pozivi k dvomljenju in spraševanju. /…/