Barica Smole
Valvasorjev oreh
Valvasorju je po glavi ves čas rojilo le delo, ki ga za svojega življenja najbrž ne bo mogel postoriti. Zato je vse svoje moči vlagal v to, da bi spoznal nenavadnosti in čudesa, ki jih je v tej deželi dovolj. Veselje je imel do vseh ved in umetelnosti, tako mehaničnih kot drugih, najbolj pa do matematičnih. Vedel je, da njegovo delo ne bo kot ono, o katerem prepevajo na Tirolskem in na Dunaju, nobenih kranjskih Nibelungov ne bo najdeval, pel pa bo slavo vojvodini Kranjski. Najbolj bedasto pa se mu je zdelo, da na Nemškem pojejo o Kudrun. Ep se konča v veselju in porokah. Kakšne ničevosti! Že res, da se je dobro poročiti, da ne ostaneš sam kot Jošt Jakob z bližnjega Turna, ampak zakonski stan je namenjen zgolj enemu cilju: zadovoljitvi moževih želja, kadar se mu to zahoče, in širjenju posesti s svojo in s porokami svojih potomcev. Drugače ne more biti; kaj bi se ženil zaradi mehkih ročic in voljnih teles, četudi z mlado in bogato, če si pravi mož, pa še tak povrhu, ki ima plemenite cilje.
Spreletelo ga je: Hvala bogu, pri nas umirajo samo hčere. In lepo po vrsti prihajajo na svet sinovi, ki bodo vojaki ali duhovniki. Če bo sreča, bo še kakšna vojna in si bodo pridobili celo nova posestva in naslove.
Tako je premišljal, ko je njegov kraški konj kopitljal po razdrapanih poteh proti Notranjski.
Pot je bila dolga, užival je na konjskem hrbtu, visoko nad okolico, veter mu je pihljal v lice, da so se na njem zarisale rdeče lise. Če se je le dalo, je jezdil, saj pešačenja ni maral. Kadar je za kratek čas bil na Mediji, so ga bratje dražili, da bi tudi na stranišče odjezdil, če bi bilo mogoče. Njegovi kraševci so bili skoraj eno z njim: pohlevno so odbirali korake, da se je mirno zibal na njihovih hrbtih, celo zadremal je včasih kar jahaje. A največkrat je tudi med ježo delal načrte. Mnogokrat se je tudi potihem jezil. Še najbolj ga je grizlo, da v njegovi domovini ni nihče vedoželjen. Gospoda se ukvarja z lovom in pobiranjem desetine, žretjem in pitjem in včasih zagotovijo vojake, če je v bližini neverni Turek. Treba je biti zmeraj na preži, ampak poglavitna nevarnost je že davno minila, čeravno ta sovražnik biva le en dan ježe od Bogenšperka.
Nenavadnosti in čudes je na Kranjskem in v okolici toliko, da jih za časa enega življenja niti spoznati ne moreš, kaj šele opisati, kot se je namenil. Zategadelj se je tudi tega zgodnjega poletja odpravil na pot, čeravno ga je Ana Rozina, ki je spet pričakovala, prosila, naj vsaj tokrat ostane doma.
Neki popotni s Tržaškega mu je pravil o čudežnem orehu v vasi Lokev na kranjsko-goriški meji in niti proseče sinje oči njegove žene ga niso mogle odvrniti od tega, da bi čudež raziskal. Dva dneva pred praznikom sv. Janeza Krstnika leta 1684 se je odpravil na pot, da si to čudo ogleda. Ni verjel dosti govoricam, videti je hotel nenavadnosti na lastne oči. To, se mu je zdelo, je srž njegovih raziskav.
V spremstvu svojega hlapca je odrinil zarana, še v temi, in proti večeru je že sedel za bogato obloženo mizo na gradu Školj. Prijatelj Janez Franc Rosetti je iz kleti prinesel odlično vino, kakršnega na popotnikovi dolenjski strani ni mogoče dobiti, v okolici Bogenšperka pa sploh ne. Kmetje so sicer skrčili nekaj gozda na prisojnih straneh, ampak tistemu, kar pridelajo v svojih vinogradih, bi težko rekel dobra kapljica. Zato mu je medena Rosettijeva pijača še toliko bolj božala grlo. Pa tudi pot ga je užejala, to je že moral reči, saj pri triinštiridesetih ni zdržal več toliko kot nekdaj. Zadnji del poti je navadno najdaljši, tu pa se je vlekel že zato, ker grad stoji na skalni vzpetini, ki ji tukajšnji rečejo školj. Po njej zato tako pravijo tudi gradu, ki stoji visoko nad notranjsko Reko. Devinski grofje so zanj izbrali imenitno lego, kasnejši lastniki Rosettiji, ki so sledili Ravbarjem, pa so iz vasi Famlje do njega uredili cesto. Ugibal je, ali je bil ravno zadnji klanec kriv za njegovo žejo. Res je bil kar hud, Vajkard ga je primerjal s svojo potjo do slave in časti. A Franc je ukazal zanj pripraviti potočne postrvi, ki jih je bil namuharil tega dne kar sam v Reki, in pomislil je, da so vsakršne poti prijetnejše, če se popotni na njih lahko dobro podloži. Ob jedi in pijači sta modrovala o posebnostih, ki se jih najde v tukajšnjih krajih, največ o jami, v katero izginja Reka. Posebej skrbno je gostitelj prisluhnil, ko mu je obiskovalec pravil, da se je sam, samo z voščeno svečo, spustil v neko luknjo pri vasi Peče na Moravškem. »Ti pa ne odnehaš kar tako,« je zamodroval, ko si je po obilni večerji brisal usta, in mačkam, ki so se motale pod nogami, metal ostanke ribje večerje, »le kaj te žene?«
Najprej mu ni hotel odgovoriti, saj sta o tem že govorila, ko je spremljal nekega Angleža in dva Holandca in jima pokazal jamo v Postojni in Predjami. Tudi s Francozom Pouletom sta nekaj tednov pozneje v blatu in vsa mokra tacala po Rakovem Škocjanu. Tudi takrat jih je gostil Rosetti, prav radi so se vsi spominjali njegovih nadevanih prepelic in prekajenih merjaščevih šunk, s katerimi jih je takrat pogostil in so se tudi tujcem zdele imenitna jed. Pri tem je imela veliko zaslug njegova žena, grofica Petaz, ki je izbirala najboljše kuharice tako na naši kot na laški strani. Še dostikrat po tistem so te gostije omenjali v svojih pismih, ki so priromala na Školj ali Bogenšperk in lastniku zadnjega je bilo prav zoprno, da celo večkrat kot prekrasne jame, ki jim jih je pokazal. Nazadnje je sklenil, da imajo tudi tujci boljši spomin v želodcu kot v glavi. Kljub temu je baron Rosetti, ki je najraje popotoval do Trsta in Benetk, pa včasih še do lovišč merjasca v istrskih in notranjskih gozdovih, imel do prijateljevih tovrstnih podvigov kar veliko razumevanja. Dostikrat mu je pomagal pri opisu Krasa in Vipave, ne le takrat, ko se je v tistih krajih mudil, da bi jih po naravi narisal, temveč tudi v njegovi odsotnosti. Mnogokrat mu je pošiljal različna poročila in priloge, če jih je le potreboval. Po tem se je razlikoval od večine onih, ki jih je bil v pismih ali ustno zaprosil, da mu opišejo vsaj svoj grad in ozemlje. Mnogi mu niti odgovorili niso. /…/