Pokličite nas: +386 (0) 14 372 101
  |  
Do brezplačne dostave vam manjka še 30.00

Slavko Pregl: Male skodrane zgodbe

Male modrosti

 

Dolgočasna zgodba

Dolgčas je dremal na kavču.

»Pojdi z nami,« mu je reklo veselje. »Gremo rajat.«

»Saj bi šel, ampak moram počivati še na levem boku,« je rekel dolgčas in se obrnil.

»Pojdi z nami,« ga je povabila igra. »Veselo bo.«

»Oh, na hrbtu še nisem ležal,« je zamomljal dolgčas.

»Podili se bomo, greš zraven?« ga je poklical potep.

»Kje pa, na trebuhu še nisem spal,« je revsknil dolgčas.

Zvečer se je zazrl v strop in rekel: »Grozno, kako gre čas. Prav nikamor ne pridem.«

 

 

Kdo ima prav

Izložba je bila polna mask. Ljudje so prihajali in pritiskali nosove na šipo.

»Ho, ho, kakšne smešne maske,« so govorili ljudje.

»Ho, ho, kakšni smešni ljudje,« so govorile maske.

 

 

Kakor pogledamo

»Uh, za nič na svetu ne bi želel biti na tvojem mestu,« je rekel začetek filma, ko se je pogovarjal s koncem filma. »Ko prideš ti, je že davno vse mimo.«

»To že,« je mirno odvrnil konec filma. »Ampak kadar pridem jaz, prav vsi vstanejo.«

 

 

Morda prihodnjič?

Zamujena priložnost je pritekla na avtobusno postajo.

»Uh,« je sopihala, »tako rada bi sedela na sprednjem sedežu zraven šoferja.«

»Saj bi lahko,« je rekel vozni red. »Sedež je bil prazen. Vendar je avtobus že odpeljal.«

 

 

Slabo plačilo

»Življenje je polno krivic,« je ihtela zobna ščetka. »Ves čas hočem ljudem samo dobro, oni pa me nenehno vlačijo po zobeh.«

 

 

Imeti rad

»Prav rad bi videl tiste otroke, ki imajo raje tebe kot mene,« se je važil bombon.

»K meni pa pridejo prav vsi otroci, ki imajo radi tebe,« je odvrnil zobozdravniški sveder.

 

 

Izkušnje

»Z ostrino se danes nikamor ne pride,« je zamomljal noht. »Mene vedno pristrižejo.«

 

 

Zdravilo za poredneže

V koncertni dvorani je bil pred vajo strašen hrup. Boben je ropotal, trobenta trobila, violine so cvilile. Vsi instrumenti so nekaj godli, vsak po svoje.

»Dajte mir!« je kričal pult za note, vendar ga nihče ni slišal.

Glasbila so se uglaševala vsako s svojo melodijo. Tedaj je ob pult potrkala dirigentska palica:

»Tok, tok, tok!«

Takoj je zavladala tišina.

»Da vas ni sram,« je zamrmralo stojalo za note. »Lepa beseda pri vas nič ne zaleže. Šele palica vas ukroti.«

 

 

Zla usoda

»Starost je res slaba reč,« je tarnala luknja na cesti. »Čim večja sem in čim starejša, bolj se me vsi izogibajo.«

Komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Shopping Cart