Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Pogovori s sodobniki: Katja Klopčič Lavrenčič z Majdo Koren

Sodobnost / Uncategorized  / Pogovori s sodobniki: Katja Klopčič Lavrenčič z Majdo Koren

Pogovori s sodobniki: Katja Klopčič Lavrenčič z Majdo Koren

Klopčič Lavrenčič: Poznamo vas predvsem kot odlično pisateljico otroške in mladinske literature, kot eno tistih, ki zna otrokom povsem neopazno odpreti oči (tako za krivice kot za realne nevarnosti in pasti) ter  v njih prebujati empatijo, hkrati pa poskrbi za njihovo zabavo in smeh. Kako ste vi rastli v bralko? Kakšne knjige so vas zabavale in katere so imele na vas največji vpliv?

 

Koren: Verjetno je bila sreča v nesreči, da v hiši knjig ni bilo na pretek. Do konca drugega, tretjega razreda sem kar naprej prebirala debelo knjigo Ele Peroci Za lahko noč, kakšno leto kasneje pa zbrane Andersenove pravljice. Znova in znova. Ko so doma ugotovili, da mi manjka knjig, so mi jih nosili iz ljubljanske Pionirske knjižnice. Do konca četrtega razreda sem prebrala vse zbirke svetovnih pravljic, ki so do tedaj izšle. Preden so se končale počitnice in sem šla v peti razred, sem prebrala Pod svobodnim soncem. Kako neki se tega tako dobro spominjam? Ker me je knjiga res prevzela. Verjetno tako, kot nekoga prevzamejo španske, turške, kaj vem katere nadaljevanke. Živela in dihala sem z Iztokom in Ireno.
Od petega razreda naprej sem sama hodila v knjižnico, ki je stala nasproti šole. Ne le da sem požirala vse, kar je prišlo mimo mene – to je bil čas, ko sem poleg vsega ostalega premlela tudi cel kup debelih ljubezenskih romanov. Poleg tega je bila knjižnica moj internet. Kako? Lepo: v knjižnici so bile na voljo velike, razkošne knjige z barvnimi fotografijami. Te knjige si smel listati in brati le v knjižnici, za izposojo niso bile na voljo. Recimo knjige o daljnih deželah. Pa o vesolju. Pa o tropskih rastlinah. Nekajkrat se je celo zgodilo, da sem dopoldan preživela v knjižnici namesto v šoli. Dokler me niso zalotili. In sta se ravnatelj in knjižničarka pošteno sporekla. Ravnatelj se je jezil na knjižničarko, zakaj da me ne pošlje v šolo, če ve, da imam takrat pouk. Knjižničarka pa mu je zabrusila, da je to njihov problem, če raje pridem v knjižnico kot v šolo. Špricanje se je vseeno končalo, ker so bili obveščeni tudi moji starši in ker razredničarka ni več sprejemala mojih izmišljenih in lastnoročno napisanih opravičil.
Poleg knjig iz knjižnice sem prebirala še vse po vrsti iz zbirke Naša beseda. To je ta zbirka, ki zdaj, ko stilsko več ne paše v dnevno sobo, neredko pristane na smetišču. Ob tem me hkrati popadejo jeza, žalost in skrb: kam za vraga plovemo, če mečemo v smeti naše najlepše zgodbe in pesmi in s tem našo zgodovino?
Potem so bili tu še Sienkiewicz, Tavčar z Visoško kroniko in strip Alan Ford. To so te osnovnošolske reči.
Srednja šola, gimnazija Poljane. Kakšna sreča, da sta imela sošolca starejšega brata in sestro, ki sta študirala primerjalno književnost! Postala sta vir informacij o knjigah, ki jih je vredno prebrati. Med njimi je bilo precej takih, ki so bile v zadnjih letih določene za maturitetno branje in ob katerih so dijaki vihali nosove in starši vili roke. Ampak to je pravilo: kar je zapovedano, je zagotovo zanič in dolgočasno. Najbrž.
Moje naj knjige? Najprej mi pridejo na misel Sto let samote, Mojster in Margareta, Pena dni.

Ko sem se vpisala na pedagoško fakulteto, sem se vrnila k otroški in mladinski literaturi. V tistem času sem obiskovala Pionirsko knjižnico. V pritličju sem lahko srečala Sašo Vegri, na mladinskem oddelku Daneta Zajca in na študijskem oddelku Tanjo Pogačar! O vseh najboljših knjigah sem bila poučena dobesedno iz prve roke, od ljudi, ki so o mladinski književnosti zagotovo vedeli največ.

 

Klopčič Lavrenčič: Tudi diplomirali ste iz mladinske književnosti, vaše pisateljevanje se je začelo z več kot desetletjem revijalnih objav v Cicibanu, preden je leta 1994 izšla vaša prva knjiga Mala pošast Mici. Dve leti pozneje je sledila Mici v mestu, nato Mici iz 2. a, za katero ste prejeli Levstikovo nagrado, in Že spet ta Mici iz 2. a, zadnji dve sta izšli tudi v Braillovi pisavi. Vse knjige so bile večkrat ponatisnjene, kar dokazuje izjemno priljubljenost te male pošasti med malimi bralci. Kaj mislite, kaj je tisto, zaradi česar jim Mici »smukne v srce«, in kako je spremljati in ustvarjati takšno knjižno junakinjo toliko let?

 

Koren: Da, diplomo sem pisala pri dr. Marjani Kobe. Bolj kot ne po naključju sem se znašla na študiju razrednega pouka in srečanje z mladinsko književnostjo in gospo Marjano je bilo nekaj najboljšega pri tem študiju.
Moja prva objava v Cicibanu leta 1982 je bila skromna: besedilo beseda-sličica, ki govori o dedku Mrazu in Blaževih željah. Od tedaj naprej, skoraj do današnjih dni, pa imam objave praktično v vsaki številki revije.
Mici je izšla v Cicibanovi zbirki, ki je bila del izobraževalnega založništva. Njena urednica je bila učiteljica Viljenka Jalovec, ki je prepoznala iskrivost in iskrenost male pošasti.

Šele mnogo let kasneje se je Mici znašla med pravo mladinsko literaturo, najprej z deli Mici iz 2. a in Že spet ta Mici iz 2. a. Po uspehu teh dveh knjig se je založba odločila za ponatis prvih dveh del: Mala pošast Mici in Mici v mestu sta zdaj združeni v tisti veliki rdeči slikanici, ki jo na naslovnici krasi pošast, ki gleda iz smetnjaka.

Ko je Janko Testen rekel, da ne bo več ilustriral, sem mislila, da je z Mici konec. Pa se je izkazalo, da jo otroci pogrešajo in da hočejo še več zgodb o njej. Še vedno se spominjam, bilo je v kulturnem domu v Polzeli, kako je neka deklica Špela z rožnato lasuljo na glavi, ki je predstavljala Mici, rekla: »Majda, prosimo, napiši nove zgodbe o Mici!« In takrat mi je kapnilo: »Aha, Mici mora v šolo!«
Tudi sama sem premišljevala, zakaj je od vseh mojih literarnih likov ravno Mici tista, ki jo imajo otroci najraje. Odgovor sploh ni zapleten: Mici je iskrena, vse, kar je zapisano, se je zares zgodilo. Kako zares? Tako, da zgodbe iz prve knjige, Mala pošast Mici, govorijo o naših domačih prigodah, o rečeh, ki so se zgodile pri nas doma. Kakšna je seveda tudi popolnoma izmišljena, večina pa je resničnih. Enako je z Mici iz 2. a in Že spet ta Mici iz 2. a. Po poklicu sem učiteljica razrednega pouka. Pogosto sem, namesto da bi v dnevnik zapisovala učno snov, manjkajoče učence in zaporedno številko učne ure, v svojo beležko zapisovala kratke zaznamke o dogodkih, ki so se pripetili v šoli. Teh zapiskov je na tone. Prav tale lockdown mi je hudo prišel prav, da sem zložila vse popisane zvezke in beležke na skupno polico. Četudi je v teh beležkah neverjetna zmešnjava zapiskov z učiteljskih sej, sestankov društva pisateljev, kratkih zapisov, ki so nastali na avtobusu, zabeležk iz razreda …, sem se vendarle potrudila in zapisala datume zapisov, tako da lahko zdaj te zvezke in beležke zložim vsaj kronološko, če so že sicer popolna zmešnjava. In, da, Mici, ki je šla v šolo, so moji učenci, so lahko kateri koli učenci: vsakdo izmed njih se lahko poistoveti z njo. Nekateri so zares taki kot Mici, drugi bi si taki želeli biti, a vedo, da to ni preveč lepo (smeh). Njene prigode so resnične prigode slehernega drugošolca ali tretješolca. Če ne drugače, mislim, da bi si vsak želel, da bi v razredu sedela tudi pošast – da ne bi bilo vse tako resno in urejeno.

            /…/

Ni komentarjev
Objavi komentar