Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

dr. Marijanca Ajša Vižintin: Med knjigami, migracijami in muzeji

Sodobnost / Uncategorized  / dr. Marijanca Ajša Vižintin: Med knjigami, migracijami in muzeji

dr. Marijanca Ajša Vižintin: Med knjigami, migracijami in muzeji

dr. Marijanca Ajša Vižintin

 

Med knjigami, migracijami in muzeji

 

Migrantska pot je obljuba udobja in obilja, dostojnega in lepega življenja, varnosti in svobode, po katerih hrepenimo vsi ljudje. To hrepenenje poganja migracije skozi celotno zgodovino človeštva. Migracij ne morejo ustaviti zidovi, žice in razburkana morja, zaprte meje in negostoljubne politike. Človekovega hrepenenja po koščku dostojnega življenja ni mogoče ustaviti, prav tako ne zatreti poguma, odločnosti in vzdržljivosti, ki so potrebni za premagovanje ovir na migracijski poti.

Mirjam Milharčič Hladnik v spremni besedi k romanu Nikoli ne reci, da te je strah (2016) Giuseppeja Catozzelle

 

Od kod nestrpnost ali celo sovraštvo do tistih, ki prihajajo? Slovenke[1] smo vedno bile migrantke, delovne migrantke, ko je bilo najhuje, smo bile tudi begunke in izgnanke. Slovenski prostor je vedno bil in je del širših procesov preseljevanja. Nekatere so odhajale, druge so prihajale, večina je ostajala.

Janja Žitnik Serafin, Mirjam Milharčič Hladnik in Aleksej Kalc so tik pred koronaepidemijo izdali znanstveno monografijo Doba velikih migracij na Slovenskem (2020). Od sredine 19. stoletja do začetka druge svetovne vojne je današnje ozemlje Slovenije zapustilo 440.000 prebivalk: izseljenke iz slovenskega prostora so nekje drugje postale priseljenke. Nekaj njihovih osupljivih življenjskih zgodb lahko preberemo v tretjem delu knjige, v drugem beremo o izjemni organiziranosti, v prvem delu pa o zgodovinskih, socialnih in političnih vidikih migracij na Slovenskem. Ja, mogoče bi brali tako, od zadaj naprej, saj imajo migracije človeški obraz. Obraze tistih, ki migracije o(ne)mogočajo, obraze tistih, ki gredo na pot (navkljub vsemu ali pa ravno zato), in obraze tistih, ki ostajajo.

Migracije imajo mnogo podob tudi v leposlovju. Literarizirane so tako begunske življenjske zgodbe kot ekonomske migracije, torej selitve zaradi zaposlitve, želje po višjem zaslužku in višjem ekonomskem standardu. Čeprav se zdi, da se družine selijo skupaj, migracijske študije in književna besedila pričajo, da se družine združujejo večinoma postopoma. Včasih so se otroci prisiljeni seliti sami. Včasih ostanejo doma, ko se starši, ali eden od staršev, preselijo sami; pogosto so predani v skrb širši družini.

Med bolj znanimi slovenskimi migrantkami, ki so zaupale otroke v varstvo in vzgojo možu in širši družini, same pa so odšle v Egipt (v Aleksandrijo, Kairo) služit denar, da otroci niso bili lačni in da so rešile kmetije izpod bremen visokih davkov ali pred prodajo, so bile aleksandrinke. Njihove različne usode, od tragičnih do svetovljanskih, ter odzive na njihovo odločitev, od obsojajočih do občudujočih, najdemo v književnih besedilih iz različnih časovnih obdobij, med njimi so na primer Žerjavi (1932) Franceta Bevka; Grenko morje (2002), Južni veter (2006) Marjana Tomšiča; Pravili so jim Aleksandrinke (2008), Les Goriciennes (2016) Darinke Kozinc v muzejski zbirki v Prvačini.

Šavrinke se niso selile čez morje, ampak so hodile prodajat jajca in druge domače pridelke iz slovenske in hrvaške Istre čez (današnjo) hrvaško-slovensko, slovensko-italijansko mejo v Trst. Danes tega ne počno več, njihovo neskončno pešačenje (ob mulah, oslih), njihove dnevne, tedenske migracije pa živijo naprej v književnih besedilih, npr. v Šavrinskih pesmih (1962, 2001) Alojza Kocjančiča, v romanu Šavrinke (1986) Marjana Tomšiča, v poeziji Alferije Bržan, v kulturnih dejavnostih društva Šavrini in anka Šavrinke iz Gračišča. Približno sto let je bilo potrebnih, da smo prešli od obsojanja žensk (tako v vsakdanjem življenju kot v književnosti) do občudovanja njihove moči, iznajdljivosti, vztrajnosti ter zavedanja, da so bile prav aleksandrinke in šavrinke tiste – danes bi jim rekli ekonomske oziroma delovne migrantke –, ki so reševale primorske kmetije pred propadom, družine pa pred revščino in še večjim izseljevanjem. Vedno bolj so v slovenski zavesti prisotne tudi slamnikarice, ženske iz Domžal in okolice, ki so izdelovale slamnike po evropskih prestolnicah ali v Združenih državah Amerike, o čemer priča muzejska zbirka v Domžalah.

A mene najbolj zanimajo otroci, slovenski in vsi drugi, in to v književnih besedilih. Izkušnje otrok, preskušnje in nasilje na poti, stiske ob preselitvi, vključevanje v novo družbo so lahko v leposlovju eden od stranskih motivov, lahko pa je to glavna tema književnega besedila. Zanimajo me usode otrok, katerih starši, ali eden od staršev, so se izselili kot ekonomski migranti. Otroci begunci, prisiljeni v beg pred nasiljem in smrtjo, da si rešijo golo življenje. Otroci, ki so morali na negotovo pot sami, ker za vso družino ni bilo dovolj denarja, ali z nekaterimi družinskimi člani, kot Maeve v knjigi Drevo želja (2019) Katherine Applegate:

 

Včasih so bili prišleki dobrodošli. Včasih niso bili. A so še vedno prihajali, polni upanja in želja, kot je to pri ljudeh običajno.

Ena izmed novih stanovalk je bila mlada Irka po imenu Maeve. Preko Atlantika se je podala z devetnajstletnim bratom, ki je med potjo umrl zaradi griže. Njuna mama je umrla kmalu po Maevinem rojstvu; oče, ko sta bila otroka stara devet in dvanajst let.

Maeve je bila krepka in ne posebej privlačna, a ko se je nasmehnila, je bilo videti, kot bi izza oblakov pokukalo sonce. Smejala se je od srca in njeni lasje so bili tako bleščeče rdeči kot moja najlepša jesenska oblačila.

Stara je bila šestnajst let, bila je sama in brez prebite pare; majceno sobico si je delila še s petimi priseljenci.

Delala je dan in noč, čistila je in kuhala in delala vse, kar je mogla, da bi preživela (Applegate, 2019: 109–110).

 

 

Otroci begunci v mladinski književnosti, prevedeni v slovenščino

 

Otroci begunci in njihove življenjske zgodbe, njihovo vključevanje ali (ne)sprejemanje in izključevanje so naša resničnost. V zadnjih nekaj letih je bilo napisanih ali v slovenščino prevedenih precej mladinskih romanov, stripov, slikanic s to tematiko. Ubesedujejo sodobno begunsko izkušnjo otrok beguncev iz Čečenije, Sirije, Afganistana, Nigerije, ki so se v začetku 21. stoletja uspeli prebiti (ali pa ne) iz držav, ujetih v gospodarsko izkoriščanje, brezizhodno revščino, v etnično ali versko čiščenje ali v vojno, v eno od evropskih držav, kjer je nekdo zapisal njihovo zgodbo, na primer Fabio Geda v romanu V morju so krokodili (2011) ali Giuseppe Catozzella v romanu Nikoli ne reci, da te je strah (2016). Pogosteje v literariziranih besedilih nastopajo književne osebe z izmišljenimi imeni, npr. v romanih Druga roka (2011) Chrisa Cleaveja, Čas čudežev (2014) Anne-Laure Bondoux; avtorice se ne opirajo le na (enega) resničnega otroka begunca, ampak črpajo iz različnih zgodb, fotografij in pričevanj.

V izbranih štirih romanih so otroci na poti sami, brez spremstva; nekateri že od začetka, drugi imajo del poti družbo, tretji so na poti svojce izgubili. Književna besedila omogočajo vpogled v življenje v izvorni državi, v kateri se stopnjuje nasilje. Opisane so (nepredstavljivo) zahtevne razmere, v katerih potujejo otroci (in odrasli), izločanje iz družbe zaradi jezika, vere, etničnosti, odrekanje osnovnih človekovih pravic, vključno s pravico do izobrazbe:

 

Iz džipov se je usulo dvajset, trideset oboroženih talibanov. V razred je stopil isti mož kot prejšnjič in rekel učitelju: Ukazali smo ti, da zapreš šolo. Nisi ubogal. Zdaj vas bomo nečesa naučili. […] Talibani so vse, otroke in odrasle, nagnali iz šole. Ukazali so nam, da se na dvorišču postavimo v krog, otroci spredaj, ker smo bili manjši, odrasli zadaj. Potem so v sredino poslali učitelja in ravnatelja. Ravnatelj si je stiskal suknjič, kot da ga hoče raztrgati, jokal je, pogledoval levo in desno in iskal nekaj, česar ni našel, učitelj pa je bil miren kot ponavadi, z rokami ob bokih in odprtimi očmi, a zazrtimi vase, s svojimi lepimi očmi, ki so, kot se spomnim, delile dobro vsenaokrog.

Bo omidi didar, otroci, je rekel. Nasvidenje.

   Ustrelili so ju. Pred vsemi.

Od tistega dne je bila šola zaprta, ampak brez šole je življenje kot pepel (Geda, 2012: 23).

 

Odrekanje pravic ženskam. Posilstva, umori, vpoklici v vojsko (odvisno, katera vojska prej pride) postanejo del vsakdana. Na neki točki pride v družini do odločitve za odhod, pobeg, ki se zdi najboljša oziroma edina možnost za preživetje oziroma za dosego cilja. In začne se Pot, dolga, strašna in nasilna, polna smrti, žeje, lakote in negotovosti:

 

tovornjak je imel dvojno dno. Sesti smo morali v prostorček, visok petdeset centimetrov, roke skleniti okrog nog, prsi prižeti h kolenom in upogniti vrat, da smo glavo vtaknili med kolena.

Vsakemu so dali po dve steklenici, polno in prazno. V polni je bila voda, prazna je bila za urin.

Z nami so zapolnili dvojno dno. Noter nas je šlo vseh petdeset in čez, kolikor nas je že bilo. Nismo bili samo stisnjeni, bili smo stlačeni kot pest zmečkanega riža v roki. […] Trajalo je tri dni. Ves tisti čas nismo šli ven. Sploh niso odprli vrat. […] Zakotalili so nas dol, ker nobeden ni mogel več premakniti niti mezinca na roki. Naš krvni obtok je bil zaustavljen, stopala otekla, vrat zaskočen. Začeli so s tistimi, ki so bili blizu vrat. Popadali so na tla kot vreče čebule (Geda, 2011: 101–103).

 

Čakajoč na naslednjo zvezo, na naslednji prevoz. V podvozjih tovornjakov, peš čez gore, v poltovornjakih čez puščavo, v kateri te odvržejo, če ne moreš več ali če je premalo prostora. Čez morje v odsluženih ladjah, razpadajočih gumenjakih ali zabojnikih:

 

Kmalu sem ugledala svoje novo domovanje za novih sedem dni potovanja.

Tovorni zabojnik brez svetlobe z eno samo odprtinico za dotok zraka na vrhu. Delilo si nas ga bo dvesto dvajset ljudi. Že tako smo bili le še kot cunje, kakršne so visele z nas, in taki smo brez besed stopili vanj.

Bivanje v zabojniku je bilo, kot bi bili v plinski celici. Sonce je tako zelo segrelo kovinske stene, da so se po kakšni uri dvignili hlapi naših izdihov, urina, iztrebkov, bruhanja, potu. Nad nami je lebdel strupen oblak, ki nam je oteževal dihanje. […] Tla so nas žgala kot ogenj, zato smo dvignili kolena in se – tisti, ki smo jih še imeli – ob kovinska tla upirali s čevlji. A kaj, ko je nemogoče več ur sedeti v istem položaju, zato smo noge izmenično stegovali. Tako zelo smo potrebovali gibanje, da se nismo zmenili za opekline, ki smo jih s tem dobili po stegnih. Žgalo nam je meso in kri (Catozzella, 2016: 220–221).

 

Mnogi Poti ne preživijo. Nekateri jo. In potem se začne nova pot, ilegalna ali legalna, s prošnjo za mednarodno zaščito (ali brez). Lahko se konča tudi z absurdno odločitvijo za deportacijo v t. i. varno državo. Le klik na tipkovnici, birokratski »umor« iz pisarne:

 

urad za begunce. Potem bi tam kdo pritisnil na računalniško tipko in v moj dosje vnesel oznako, zaradi katere bi me izgnali nazaj domov. Bila bi mrtva, čeprav ne bi nihče izstrelil nobene krogle. Spoznala sem, da policisti prav zato ne nosijo orožja. To je civilizirana dežela, kjer te ubijejo z enim samim klikom. Umor se izvrši daleč proč, v osrčju kraljestva, v zgradbi, polni računalnikov in skodelic za kavo (Cleave, 2011: 326).

 

Boriti se za otroke begunce, ki so jim v t. i. civiliziranem in demokratičnem evropskem svetu odvzete vse pravice, ker niso bili rojeni v Evropski uniji, pomeni premakniti se iz cone udobja in vsakdanjosti. Za pedagoške delavke to pomeni brati in obravnavati besedila s tovrstno tematiko v razredu, iskati informacije, razvijati svojo medkulturno zmožnost. Brati pa je treba ves čas, kajti vojne si sledijo ena za drugo.

Več informacij kot imamo, težje manipulirajo z nami. V drugem desetletju 21. stoletja v književnih besedilih stopajo v ospredje usode (otrok) begunk iz Sirije, Afganistana, Eritreje, Iraka, Nigerije – še pred njimi pa so k nam prišle begunke iz Bosne in Hercegovine, s Kosova.

/…/

[1] Žensko slovnično obliko uporabljam kot nevtralno in kot nadpomenko za moško in žensko slovnično obliko.

Ni komentarjev
Objavi komentar