- Tina Bilban
Bele lise slovenske mladinske književnosti
Slovenska mladinska književnost je, po mojem mnenju, v dobri kondiciji. Imamo nekaj izjemnih avtorjev, katerih kakovost prepoznavajo kritiki tako doma kot po svetu. Izjemna dela in avtorje izpostavljajo vsakoletne in bienalne domače in mednarodne nagrade, na primer večernica, nagrada Kristine Brenkove, priznanja zlata hruška, desetnica, Levstikova nagrada, uvrstitev na listo Belih vran in IBBY častno listo, pa nominacije za najvišji mednarodni nagradi – Andersenovo nagrado in nagrado ALMA. Pri tem velja poudariti, da je bera zlatih hrušk (znaka kakovosti za otroške in mladinske knjige, ki ga podeljuje uredniški odbor Priročnika za branje kakovostnih mladinskih knjig (Mestna knjižnica Ljubljana, Pionirska)) vsako leto obilnejša, da najdemo slovenska naslova na obeh seznamih knjig (iz leta 2018 in iz leta 2020), ki jih žirija za Andersenovo nagrado od leta 2018 bienalno še posebej priporoča v prevajanje, in da je bil med finalisti za Andersenovo nagrado leta 2020 prvič tudi slovenski avtor, Peter Svetina (pred tem pa leta 2000 slovenska ilustratorka Marija Lucija Stupica).
Medtem ko se soočamo z dejstvom, da Slovenci vedno manj beremo, so prav mladi bralci tisti, ki berejo še največ. Za slovensko mladinsko književnost je vedno več zanimanja tudi v tujini, od koder bolj kot ne kontinuirano prihajajo novi prevodi slovenskih ustvarjalcev, pri tem pa se v želji po pospešku njihovega pojavljanja upe še posebej polaga na gostovanji Slovenije kot častne gostje na sejmih v Bologni in Frankfurtu, načrtovani za leti 2022 in 2023.
Čeprav razmere na področju knjige gotovo niso rožnate, lahko akter na področju mladinske književnosti najde nekaj razlogov za veselje. Precej možnosti je, da mu v roke pride (zares) dobra knjiga, kar nekaj je tudi poti, po katerih lahko takšna knjiga pride do (mladih) bralcev.
Pri tem pa se na področju mladinske književnosti pojavlja nekaj belih lis. Pa ne gre za lise, ki bi ostale neraziskane s strani ustvarjalcev, temveč predvsem s strani strokovne javnosti, posledično pa, do določene mere, tudi s strani bralcev. Sama s svojega razgledišča opažam tri takšne lise, a seveda že po naravi stvari dopuščam, da mi kakšna ostaja skrita:
- slikanice brez besedila,
- stripi,
- poučne knjige.
Kot bom poskušala pokazati v nadaljevanju, ne gre za področja, ki bi bila povsem skrita, marginalizirana, ne nazadnje se, predvsem v zadnjem času, pojavljajo različni poskusi, kako bralce in strokovno javnost opozoriti na kakovostne knjige s teh področij. Hkrati pa nekatere že utrjene poti, ki vodijo do drugih predelov mladinske književnosti, pravkar omenjene »bele lise« obidejo ali pa do njih vozijo lokalni odcepi, ki jih včasih spregledamo.
V nadaljevanju se bom posvetila specifikam slikanic brez besedila, stripov in poučnih knjig, predvsem tistim, ki najbolj sodoločajo širino in naravo poti med njimi in bralci ter strokovno javnostjo. Izpostavila bom nekaj najbolj kakovostnih slikanic brez besedila, stripov in poučnih knjig ter tista področja na terenu, kjer bi lahko že obstoječe poti okrepili ali pa uhodili nove.
/…/