Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Bart Moeyaert: Bratje

Sodobnost / Uncategorized  / Bart Moeyaert: Bratje

Bart Moeyaert: Bratje

Prirojeno

 

Z bratom sva ležala v postelji in se trudila, da bi se udobno namestila. Tiste noči s spancem nisva imela sreče, glavi sta nama kar prekipevali od najrazličnejših misli. Za sabo sva imela naporen dan, počeli smo vse mogoče, možgani pa so bili na paši, in zdaj sva morala pred spanjem o vsem skupaj še malo razmisliti. V temi sva se kar naprej premetavala, ulegla sva se na hrbet, na bok, na trebuh, na bok, kot bi se počasi kuhala v lastnih mislih, in temu ni bilo videti konca, dokler me ni brat na lepem vprašal, ali vem, zakaj se njegovemu ušesu včasih zgodi, da piska.

»Nisem vedel, da se tvojemu ušesu včasih zgodi, da piska,« sem rekel. »Jaz tvojega ušesa še nikoli nisem slišal piskati, vsaj ne spomnim se, da bi slišal kakšno piskanje.«

Brat je rekel, da ga to ne čudi. »Zunaj se piskanje ne sliši. Samo jaz se vsakič znova grdo prestrašim. Kako pa bi se ti počutil, če bi nekdo spet vriskal na tvojem bodočem grobu?«

Ker sem ležal na trebuhu in sem imel eno uho zakopano v blazino, sem brata slišal samo na pol. Nekaj časa je trajalo, preden sem besede povezal in izjavo sestavil skupaj, in ko sem malo razmislil o njegovem bodočem grobu, sem prestrašeno planil pokonci in sedel.

»Je to z grobom res? Si prepričan?« sem vprašal. Napel sem oči, da bi brata videl, a zaman.

»Ne gre za nekaj, o čemer bi bil prepričan,« je iz teme dejal. »Gre za nekaj, kar enostavno veš. Nekaj prirojenega. Nekaj starega, s čimer si se že rodil: kadar ti v ušesu piska, hudič na tvojem grobu vriska.«

»Kako pa je potem mogoče, da jaz tega ne vem?« sem vprašal. Odgrnil sem odejo, s stopali po mrzlem linoleju zatipal za copati, a jih nisem našel, nato pa po prstih odstopicljal v sosednjo sobo, kjer so spali drugi bratje. Izkazalo se je, da so tudi oni še pokonci. Ko so slišali cmokanje mojih prstov, so sedli in prižgali nočno lučko. Vprašali so me, kaj je narobe, in me pri tem gledali, kot bi upali, da je narobe čisto vse.

Vprašal sem jih, ali tudi njim kdaj piska v ušesih in ali vedo, kaj se takrat v resnici dogaja. Zadržal sem sapo, saj sem pričakoval, da si bodo bratje hoteli vzeti nekaj časa za razmislek, a si ga niso. Kot iz topa so ustrelili, da njim redno piska v ušesih in da v tistem trenutku seveda hudič vriska na njihovem bodočem grobu. Potem so se, kot marsikdaj, nekoliko steklenih pogledov zasukali proti meni. Ob tem sem zmeraj dobil občutek, da sem majhen, celo zelo majhen, najmanjši od vseh pravzaprav.

»Hočeš reči, da ti še nikoli ni piskalo v ušesih?« me je vprašal eden od bratov.

»Ne,« sem skomignil. »Nikoli, vsaj ne vem, da bi mi.«

Spogledali so se, se še enkrat zazrli v moja ušesa in začeli migati z obrvmi.

Eden od bratov je dvignil roko. Rekel je: »Čakaj malo. Pa ne boš rekel, da te, eee, še nikoli ni srbela leva dlan!«

»Ali pa desna!« se je oglasil drugi brat.

Zmajal sem z glavo in zmignil z rameni.

»Če te srbi leva dlan, boš denar zaslužil,« je povedal prvi brat.

»In če te srbi desna, boš denar izgubil,« je povedal drugi brat. »Tako pač je. Leva na kup vleče, desna razmeče.«

Od osuplosti mi je zaprlo sapo. Pogledal sem dlani, ki me, kolikor sem vedel, še nikoli niso srbele, in to bi čisto lahko držalo, saj pretirano bogat še nisem bil, večjih izgub pa tudi še nisem utrpel.

»In vi to kar tako veste,« sem dejal. »Zakaj pa meni tega nihče ni povedal?«

»Teh stvari ni treba praviti,« so mi zatrdili v en glas. »Ljudje se s tem rodimo. Za nekakšno prirojeno znanje gre.«

»Tako kot vsi že od rojstva vemo, da te ljudje opravljajo, če te ušesa srbijo,« se je nato oglasil tretji brat.

»Ali če ti žarijo,« so zdaj govorili drug čez drugega. »Tudi žarijo ti lahko. In plahutajo. Vse to pomeni, da te nekdo grdo opravlja.«

Nisem mogel več stati pri miru. Toliko novih resnic naenkrat še nisem slišal. V tistem trenutku pa se je vse, kar naj bi vedel že pred rojstvom, še preden sem se rodil torej, začelo tudi zares dogajati, in to istočasno. V ušesu mi je piskalo, srbela me je leva dlan, pa desna tudi, in uhlji so mi prhutali in žareli.

Pogledal sem svoje brate, najstarejšega, najtišjega, najiskrenejšega, najskrivnostnejšega, najnežnejšega in najhitrejšega. In vsi so se praskali po nosu.

»Oh, ne, no, nehajte!« sem zaječal. »Gotovo tudi to nekaj pomeni, a ne? Če te srbi nos?«

»Ja,« so prikimali. »Nekdo misli na nas.«

In res. V tistem hipu je v sobo stopil oče. Mislil je na nas in nam vsem po vrsti primazal eno okrog ušes, da so ta še dolgo žarela in nam je v njih glasno piskalo.

Prevedla Mateja Seliškar Kenda

Ni komentarjev
Objavi komentar