Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Simona Semenič: Skrivno društvo KRVZ (Alenka Urh)

Sodobnost / Uncategorized  / Simona Semenič: Skrivno društvo KRVZ (Alenka Urh)

Simona Semenič: Skrivno društvo KRVZ (Alenka Urh)

Alenka Urh

 

Simona Semenič: Skrivno društvo KRVZ.

Ilustrirala Tanja Komadina.

Ljubljana: Mladinska knjiga, 2020.

 

Umetniške stopinje dramatičarke, dramaturginje, režiserke in performerke Simone Semenič so doslej odmevale predvsem po gledaliških deskah, z mladinskim prvencem Skrivno društvo KRVZ pa se je suvereno podala v romaneskne vode. Za svoja dramska besedila je prejela tri Grumove nagrade (2009, 2010, 2015), leto 2018 pa ji je prineslo še nagrado Prešernovega sklada za ustvarjalni opus zadnjih dveh let. Tudi pričujoči roman je bil deležen pozitivnih odzivov, saj je že pred izidom prepričal žirijo šestega natečaja za modro ptico, tokrat znova za mladinski roman; poleg zmagovalnega so bili med nominiranci še Grizolda in Maček Lune J. Šribar, Surura ali ime mi je radost Manke Kremenšek Križman, Strašilka Davorke Štefanec in Ava Suzane Tratnik. Skrivno društvo KRVZ je, preden je stopilo pred bralce, nastajalo približno deset let. Avtorica, ki zase pravi, da je »bralka romanov«, je v nekem intervjuju povedala, da si je od nekdaj želela pisati prozo in je želja po objavi romanesknega dela v njej tlela že pred njenimi gledališkimi uspehi. Tako je prva verzija romana na pobudo njenega starejšega sina Črtomirja začela nastajati že davnega leta 2009; s to verzijo je leta 2012 prvič kandidirala za modro ptico. Vse od tedaj pa do poletja 2019 je delo torej zorelo, se medilo in s premišljenimi posegi avtorice (in ob pomoči njenega mlajšega sina Vitomila, kot izvemo v predgovoru) zraslo v zanimiv, slogovno spreten in prepričljiv pustolovski roman. Takšen, ki te ne izpusti iz rok. Pa čeprav ne poka po šivih od napetosti – ena pomembnejših odlik romana je prav ta, da suspenza ne gradi na silo in z za mladinske romane pogosto »slepoto« protagonistov, ki je za odraslega bralca lahko precej moteča. Pravzaprav se bralcu domala ves čas svita, kdo je v ozadju določenih dejanj, kdo je negativec in kdo dobričina, bolj ga ženeta naprej tisti zakaj in kako. Sicer pa ima zgodba vse prvine imenitne pustolovščine: imamo raziskovalca in izginulo dragoceno rastlino Dracophyllum remedium. Imamo star zemljevid (le kdo se v otroštvu ni navduševal nad skrivnostnimi zemljevidi, ki (zagotovo!) vodijo do osupljivih zakladov), senco zmaja in štiri zvedave devetletnike. Tu so tudi podstrešje, polno zanimivih reči (se mi samo zdi ali so takšna podstrešja/ropotarnice tako rekoč na robu izumrtja?), prijazni svetovljanski dedek/zmajeslovec in nekaj negativcev, ki se poskušajo na tak ali drugačen način okoristiti. No, ali kaj manjka? Če v enačbo vključimo še prepričljivo in večplastno izrisane značaje pripovednih likov ter slogovno gibkost, je pozitiven rezultat tako rekoč na dlani. Živ, živahen in sočen jezik, s katerim se pisateljica mojstrsko približa govorici sodobnih otrok, je hkrati mesto avtentične individualizacije likov: ti se z različnimi govoricami in jezikovnimi registri medsebojno razlikujejo in konsistentno poudarjajo raznolika ozadja – Črtu se denimo nezgrešljivo pozna, da je njegova mama učiteljica slovenščine in da veliko bere, pri Kaju in Izi je očitna narečna govorica, Vidova hitra izreka, polna mašil, pa dodatno poudarja njegov prešeren, dinamičen in rahlo raztresen otroški značaj. Simoni Semenič je uspelo prikazati zelo raznolike in detajlno izdelane like, ki pred bralcem oživijo in predstavljajo odlično točko identifikacije mladim naslovnikom – fantje pri tem ne bodo nobena izjema, prav nasprotno. Kot pove avtorica, je imela ob pisanju ves čas pred očmi svoja sinova, njune otroško-mladostne interese in širša doživljajska obzorja.

/…/

Ni komentarjev
Objavi komentar