Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Samo Rugelj: Srečanje, ki ga ni bilo

Sodobnost / Uncategorized  / Samo Rugelj: Srečanje, ki ga ni bilo

Samo Rugelj: Srečanje, ki ga ni bilo

Kot nekakšna skrivna skupina, ki želi vplivati na prihodnji potek določenih družbenih dogodkov, se je pred nekaj manj kot desetimi leti, jeseni 2009, ko so se sledi gospodarske krize v Sloveniji že začele kazati v padajoči prodaji knjig, v eni ljubljanskih restavracij srečala zelo pomenljiva knjižna druščina. V njej so bili vodstveni kadri Javne agencije za knjigo Republike Slovenije, ki je bila ustanovljena na začetku tistega leta, lastniki oziroma direktorji največjih slovenskih knjižnih založb, strokovnjaki in profesorji, ki so se z založništvom ukvarjali znanstveno in raziskovalno, nekaj izkušenih knjižnih urednikov, pa tisti predstavniki pisateljev ter pisateljic, ki so se ponašali s širokim pogledom na področje knjige in družbe, ter nekaj angažiranih knjižničarjev, ki so se zavedali, da je vitalnost knjižničnega sistema odvisna tudi od tekoče knjižne produkcije. Dolgo kosilo »sveta slovenskih knjižnih modrecev«, kot so ga poimenovali pozneje, se je zavleklo v pozen večer. Kave so druga za drugo romale na mizo, za katero se je vila živa in na trenutke celo silovita ter strastna debata. Argumenti in predlogi so deževali z vseh strani in diskusija kar ni ponehala. Ko se je malo po polnoči restavracija zaprla, so bili najpomembnejši zaključki razprave že zbrani v zapisnik, ki so ga naslednji dan prejeli vsi udeleženci razprave.

Glavni poudarek srečanja je bil naslednji: slovensko knjižno založništvo je ob padajočem obsegu slovenskega gospodarstva premajhna panoga, da bi lahko sama vplivala na svoje širše ekonomsko okolje, hkrati pa je kupovanje knjig ena tistih prostočasnih aktivnosti prebivalstva, ki je skoraj prva na udaru osebne potrošnje, če v državi pride do gospodarskega zastoja. Zato je treba čim prej zasnovati strateške javne in zasebne aktivnosti, ki bodo koristile založniški panogi kot celoti, ne samo kakemu njenemu delu, in, kolikor je le možno, omilile negativne ekonomske trende, ki jih je bilo pričakovati v prihodnjem obdobju.

Predstavniki knjižne panoge so se na tistem srečanju zedinili okoli ključnih strateških točk, ki so jih potem podpirali in v okviru možnosti vsak po svoje realizirali v naslednjih letih. Vse naslednje desetletje so se dobivali vsakih šest mesecev in vsakič znova preverjali učinkovitost teoretično zamišljenih ukrepov v praksi. Ves ta čas so jih dopolnjevali in izboljševali. Najpomembnejših je bilo deset ukrepov, ki jih predstavljam v nadaljevanju.

  1. Promocijske kampanje za dvig bralne kulture in nakupovanja knjig. Nova raziskava o stanju bralne kulture in nakupovanja knjig je bila realizirana že v prvi polovici leta 2010, torej dobro desetletje po prejšnji tovrstni raziskavi. Poslej se je izvajala na tri leta; po manjšem padcu Slovencev v odnosu do bralne kulture in nakupovanja knjig leta 2013, ko je kriza vsaj v ekonomskem smislu že izzvenevala, so v naslednjih raziskavah leta 2016 in 2019 na tem področju že zaznali pozitivne premike. Izsledke so prevedli v vsakoletne kampanje za spodbujanje posedovanja in branja knjig. Te akcije, ki so jih, po tujih zgledih, denimo nizozemskem, izvajali tako, da so vsakokrat kar se da natančno merili njene dosege in vpliv (tudi z neodvisnim kontroliranim poskusom), so vsebovale promocijo slovenskih literarnih ustvarjalcev in njihovih del, pa tudi promocijo specifičnih knjižnih vsebin. Take so bile denimo vsakoletna, zdaj že tradicionalna spomladanska akcija Preberi me, v okviru katere so po vsej Sloveniji viseli gigantski plakati s podobami slovenskih pisateljev in pisateljic ter z navedbo njihove nove knjige, akcija pa je bila podkrepljena tudi s prisotnostjo na socialnih omrežjih in drugod; potem zgodnjejesenska spodbujanja staršev s sloganom Naberi me, da ob začetku novega šolskega leta ne pozabijo na kreiranje otrokove lastne knjižnice; nadalje predpraznični opomniki pod sloganom Podari me, da so knjige še vedno najlepše darilo ob različnih priložnostih itn. V zadnjih dveh letih so prenovljene verzije kampanj na Slovenskem oglaševalskem festivalu dobile posebno nagrado za prispevek na področju sodelovanja med zasebnim sektorjem in javnimi kulturnimi politikami.
  2. Vzpostavitev portala Knjige na trgu. Ta javni spletni portal, ki ga je na podlagi obnovljive javne koncesije upravljal izbrani ponudnik, je vsakemu zainteresiranemu posamezniku prek spleta omogočal natančen vpogled v vse knjižne naslove, ki so izšli na Slovenskem in so bili na voljo na trgu, skupaj s pregledom zalog po posamičnih slovenskih knjigarnah oziroma pri založniku. Tistemu, ki želi knjigo kupiti, je na portalu ponujeno tudi nekaj možnosti nakupa prek spletnih knjigarn, ki vsebujejo celovito ponudbo slovenske knjižne produkcije. Portal Knjige na trgu je v naslednjem desetletju, ko je prišlo do splošne digitalizacije družbe, postal ena ključnih vstopnih točk v slovensko založniško pokrajino za knjižnega profesionalca pa tudi za splošnega bralca. Po letih dopolnjevanja ima zdaj več deset tisoč obiskov dnevno in je pomemben kažipot po slovenski knjižni pokrajini. Njegovo delovanje in vzdrževanje omogoča majhna in izurjena ekipa, ki ga vsakodnevno osvežuje, po potrebi pa ga je ves ta čas, glede na razvoj internetnih tehnologij, tudi programsko nadgrajevala. Danes več kot polovica uporabnikov na portal dostopa prek mobilnega telefona, prek njega poteka tudi vse več nakupov tiskanih knjig, ki še vedno pomenijo temeljni kamen v poslovnem modelu slovenskih knjižnih založb.
  3. Zamik prodaje novih knjig v knjižnice. Ta ukrep je sprva dvignil kar nekaj obrvi in pri knjižničarjih ni bil posebej toplo sprejet, sčasoma pa se je izkazal za pomembni del mozaika obstoja slovenske knjige. V letih po osamosvojitvi se je knjižnični sektor močno okrepil. Po vsej Sloveniji so se knjižnice posodabljale in iz objektov, ki so bili poprej namenjeni predvsem izposojanju knjig, sčasoma prerasle v informacijska in družabna srečevališča, v katerih so ljudje, še posebej jeseni in pozimi, preživljali veliko časa. Če bi ti reprezentativni objekti tudi v času krize, ko ljudje pri nakupovanju knjig hitro zategnejo denarno porabo, še vnaprej dobivali nove knjige takoj po izidu, bi to še dodatno negativno vplivalo na splošno nakupovanje knjig. Potencialni kupec knjig, ki si je v tistem času še gradil in sestavljal zasebno knjižnico, bi v zamotanih časih seveda pomislil, zakaj bi kupoval knjigo, če jo v lokalni knjižnici takoj po izidu lahko dobim brezplačno (oziroma ob letni članarini, ki znaša približno toliko kot nakup ene slovenske knjige), kar bi nedvomno prispevalo k nadaljnjemu upadu prodaje. Ukrep, ki se je odvil v dveh fazah, najprej s trimesečnim zamikom dostavljanja novih knjig v knjižnice, pozneje pa se je podaljšal na šestmesečnega, ki je veljavi zdaj, je v naslednjem desetletju zadržal pomemben del tistih kupcev knjig, ki so imeli posedovanje in branje sveže izdanih knjig še vedno za pomembno življenjsko vrednoto.

Sprva so uporabniki knjižnic na ta ukrep odreagirali burno, celo nestrpno, prav neverjetno se jim je zdelo, da knjig, o katerih so brali v medijih, še ni mogoče takoj dobiti za izposojo v knjižnicah. Pisali so celo apele o pomenu javnega dostopa do knjig. Vendar so sčasoma morali priznati, da javni dostop do knjig, ki je bil že tradicionalno pomembna slovenska kulturna vrednota, ob zamiku ni kršen, temveč zgolj zamaknjen, kar ni tako nenavadno, kot se zdi, hkrati pa to izdajateljem knjižnih vsebin omogoča višjo prodajo njihovih knjig ter trdnejše vzdrževanje knjigotrške mreže. Tisti uporabniki, ki so namreč želeli sveže knjižne naslove prebrati takoj po izidu, so se začeli pogosteje odpravljati v knjigarne, tam pa so tudi z uporabo izkaznice za knjižnice lahko izkoristili posebne bonuse.

Model je sprva povzročil precej težav tudi založnikom, saj so morali finančno premostiti čas do prodaje knjig knjižnicam, toda danes, skoraj deset let po njegovi vpeljavi, že kar nekaj let ustrezno deluje. Še več, vsi ključni deležniki na slovenski knjižni pokrajini ga ocenjujejo kot enega najbolj uspelih.

/…/

Ni komentarjev
Objavi komentar