Pri branju dnevnikov Alojza Rebule (u. 23. okt. 2018) se bralec veseli številnih zanimivosti, od vsebinskih do formalnih, zato ga z zadovoljstvom navdaja okoliščina, da je dnevnikov razmeroma veliko, avtor pa se življenjskega gradiva loteva z različnimi zapisovalnimi pristopi. Toda kakor hitro se v taistem bralcu zbudi želja, da bi svoje vtise spravil v pregledno povedno formo, se najbrž kmalu znajde pred določenimi težavami, namreč kako se jih lotiti, da bi prišel do misli, ki bi povzemala glavne značilnosti tega obširnega dnevniškega opusa.
V tem sestavku se glede na to vprašanje lotevam manjše naloge, tako da si lahko prispevam kvečjemu poskus odgovora na svojo radovednost; ne morem torej reči, da bom iskal spoznanja o celotnem opusu (o tem bo kajpak lahko govoril tisti, ki ga bo poznal); kratko bom skušal predstaviti dva, formalna, vidika/načina pisanja dnevnika tega avtorja, vendar se bom pri tem izognil npr. vprašanju, »od kod ta dva tipa« zapisovanja. Ne bom pa se odpovedal skušnjavi, da bi ne glede na delno analizo poskusil nakazati, seveda zgolj nakazati, ne pa tudi utemeljiti, naravo vse zdaj dostopne Rebulove diaristike.
In katere objavljene dnevnike bom imel v mislih, ko bom govoril o njih in jih ne bom posebej navajal? Gorje zelenemu drevesu, Oblaki Michigana, Vrt bogov, dalje Koraki apostolskih sandal, Previsna leta, pa tudi nekatere dnevnike, ki jih poznam iz objav v reviji (Celovški) Zvon (s 1. št. Zvona v letu 2003, kjer je govor o letu 1991).
Nekaterih značilnosti dnevnikov sem se že dotaknil: dolžine/obsega, različnih zapisovalnih pristopov …, z vsebinskega vidika pa bi bilo moč dodati še množico tem, ki jih Rebula ubeseduje, pri čemer mislim zlasti na vprašanja, h katerim se pogosto vrača in išče odgovore nanje z vedno novimi izkušnjami in različno jezikovno potenco, v njih pa je čutiti izjemno duhovno in duševno vznemirjenost pisca. Tako je dnevniška vsebina intrigantna – od strani do strani radovednost stopnjujoča –, pisanje sámo pa kaže posebno literarno skrb za oblikovanje besedil, čeprav tudi ta skrb ni povsem enaka od začetnih do zadnjih zapisov, kar je nemara odvisno od dvojega: od tega, koliko se avtorju zdijo pomembne tematske celote, ki jih ubeseduje, morda pa tudi od »razvoja« njegovega po-gleda na pojem dnevnik. Zdi se mi namreč, da so dnevniški zapisi zgodnejših let v glavnem zajetnejši oziroma bolj razvejeni, medtem ko so dnevniki mlajšega datuma bolj zgoščeni; prvi so bliže določeni epski naraciji in deloma eseju, drugi strnjeni, na videz ali mestoma zgolj aforistični protokoli dejanskosti.
Ob tem pa bi rad še dodal: Rebulovi dnevniki premorejo neko posebno identiteto, avtor se jim posveča in jih piše kontinuirano, kot redko kdo, saj razen Kocbeka morda nihče ne premore ali ni premogel tako dolgotrajnih (»vseživljenjskih«) in tudi literarno zelo niansiranih odzivov na provokacije, ki jih človeku dan za dnem prinaša čas. Mislim, da je Rebuli v tem smislu blizu predvsem Kocbek, a primerjava je seveda stvar drugega razmišljanja. Toda, kolikor poznam Kocbekove dnevnike, menim, da je spekter Rebulove »radovednosti« drugačen, veliko zaradi značaja snovi same, a veliko kajpak tudi zavoljo posebnega Rebulovega temperamenta; skupnih zanimanj je precej, a razhajanj tudi.
Ustavil bi se rad ob omenjeni dvojnosti dnevnikov, pri čemer se bom omejil na dve časovni enoti, ki sta po času in kraju nastanka dokaj različni, a kar dobro ilustrirata moja opažanja. To je knjiga Vrt bogov, ki jo je leta 1986 izdala Slovenska matica, prinaša pa dnevnike iz leta 1979 in 1983, obakrat iz Združenih držav Amerike oziroma Kanade, kamor je avtor v poletnih mesecih potoval z ženo Zoro. Tu so po moji presoji pripovedno-esejistično najbolj dognano prezentirane oziroma argumentirane teme, ki so za avtorja dozdevno osrednje. To ne pomeni, da jih pisec dotlej ali pozneje ne bi poznal in o njih ne razmišljal, a v omenjenem smislu so v Vrtu bogov nekako širše razvite. Na drugi strani so dnevniki, ki jih prinaša Zvon in segajo najdlje k sedanjosti: tu pa gre večidel za veliko krajše zapise in že s tega vidika je razlika med obema »tipoma« nedvomno velika, vendar pa nekoliko manjša, če primerjam njuna tematska polja. /…/