Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Pogovori s sodobniki: Kristina Jurkovič z Renato Salecl

Sodobnost / Uncategorized  / Pogovori s sodobniki: Kristina Jurkovič z Renato Salecl

Pogovori s sodobniki: Kristina Jurkovič z Renato Salecl

Jurkovič: Kako in kdaj se je pravzaprav rodilo zanimanje za študij, za družbene fenomene in njihovo poglobljeno preučevanje?

 

Salecl: Sociološki pojavi so me začeli zanimati že v srednji šoli, ko pa sem se konec srednje šole prvič soočila s filozofijo kot predmetom, sem v njej res našla neko posebno veselje in radovednost. Med samim študijem se mi je bolj izkristaliziralo, kaj me zanima, in to me zanima še danes: namreč kako se spreminja subjekt, na kakšen način mehanizmi oblasti, družbena podstat, ideologija ali tisto, kar je v družbi neoprijemljivo, torej jezik, kultura, kako vse to spreminja posameznika. Oziroma kako se posameznik (ne)identificira z ideologijo, ki prevladuje v določenem sistemu. V tem pogledu me je študij vodil najprej v analizo Michela Foucaulta. Ker pa je po mojem videnju v Foucaultovem delu manjkala poglobljena teorija subjekta, sem se vzporedno lotila študija psihoanalize, saj sem hotela spoznati, kako posameznik funkcionira na nezavedni ravni, kako ga lahko na tej ravni zagrabi ideologija. Dandanes me vse bolj zanima, kako se z družbenimi spremembami spreminja subjekt, in vprašanje seveda je, do katere mere se spreminja sam, do katere mere pa kljub družbenim spremembam ostaja malodane enak. Vidimo lahko, da se določene oblike trpljenja in nevroz skoraj niso spremenile, čeprav danes živimo v neoliberalni družbi, polni novih zagat, ki so vezane na ideale dobička in uspeha, oboje v družbi prevladuje. Na drugi strani pa imamo vrsto novih tesnob, ravno tako vezanih na te ideale, z enakimi družbenimi strahovi. Tudi sami simptomi se komaj kaj spreminjajo. Prav  danes sem dobila novo knjigo Why Can’t We Sleep Dariana Leaderja – ravno vprašanje nespečnosti je staro in novo. Ne moremo reči, da je povezano z neoliberalno ideologijo, lahko pa rečemo, da je del družbe, ki je družba ”twenty-four-seven”, ki te sili, da si čim bolj produktiven, ki je obsedena z metričnim sistemom. No, tudi o metričnem sistemu imam eno novo knjigo The Tyranny of Metrics. Avtor Jerry Z. Muller zanimivo analizira, da tudi merjenje ni nekaj novega, da se je vzpostavilo z nezaupanjem v avtoritete. Celo levičarski upori v šestdesetih letih so potekali v to smer. Prevladovalo je mnenje, da bo večja enakopravnost mogoča le, če bo metrični sistem veljal za vse. Dandanes pa merimo citate, znanstveni uspeh, v kateri reviji je bilo kaj objavljeno in kako dolg je bil prispevek, prodajo, kar je absurdno, ker se vsaj v znanosti ne vprašamo več, ali imamo kaj pametnega povedati, marveč kje bomo dobili točke, kje bomo dobro izmerjeni. Ampak ko malo spoznaš ozadje, laže pristopiš h kritični analizi današnjega dogajanja. Dejstvo je, da se posameznik vedno meri. Internet je poln nasvetov, kako si organizirati dan. Vsaka minuta šteje: med hojo je treba poslušati kakšen »podcast«, med vožnjo se lahko učimo tujega jezika – vseskozi je prisotna ideja, da mora biti človek čim bolj produktiven, da mora iz sebe izžeti čim več, ampak to izžemanje potem vodi k temu, da vedno pogosteje govorimo o izžetih – izgorelih  posameznikih.

 

Jurkovič: Da ne govorimo o aplikacijah, ki si jih nalagamo na mobilne telefone in ki lahko dodatno prispevajo k izgorevanju.

 

Salecl: Danes skoraj ne moremo iti na sprehod, ne da bi gledali, koliko korakov smo naredili.

 

Jurkovič: Človek je zares postal številčna postavka, življenje predmet kalkulacij. Včasih se zdi, da moramo vsi, s trgom na čelu, slediti pravemu metričnemu imperativu. Morda je ta teza na prvi pogled oddaljena ali celo zgrešena, toda mar ne živi vzporedno z njim in ravno tako na različnih ravneh nekakšen imperativ zgodbe, ki jo pravzaprav zahteva ravno trg? Produkt brez zgodbe gre težko v promet. Ali če pogledamo na področje tiskanih medijev, ki se ob padajoči nakladi skušajo držati nad vodo s slogani o dnevno dobrih zgodbah? Kar je za področje novinarstva, ki vendarle stremi k objektivnosti, lahko tvegano početje, kot denimo priča škandal okrog Claasa Relotiusa, novinarja časnika Spiegel, ki se je preveč prepustil zgodbarjenju in je reportaže krasil z neresnicami. Je imperativ zgodbe pretirana formulacija?

 

Salecl: Seveda je zgodba zapeljiva, privlačna oblika, s katero se ljudje relativno hitro identificirajo. Zgodba omogoči aktiviranje fantazme posameznika, ki v zgodbi prebere tisto, kar hoče. Zgodba sproža razna čustva in na čustveni ravni je zgodba dober način, da medij pridobi bralca. Bojim pa se, tu se z vami strinjam, da je zgodba lahko tudi površen način, kako k neki stvari pristopimo. Novinarstvo je danes precej degradirano, novinar je lahko že kar vsak, kilometrina ni več pomembna, posledično pa primanjkuje poglobljenih pristopov. Vzemimo problem migrantov in beguncev: lahko napišeš njihove osebne zgodbe, kako so prišli, ampak dober novinar mora podati tudi ozadje, zakaj so postali begunci, od kod prihajajo, koliko je Evropa sokriva, kakšne so klimatske, ekonomske spremembe. Zame je dober novinarski članek tisti, ob katerem se nekaj novega naučim, ki ni samo zgodba. Zgodbo lahko vidim tudi v filmu. Paradoksno lahko rečemo, da je film že postal nekakšno novo novinarsko orožje. Posebej dokumentarni filmi v zadnjem času neko temo obdelajo veliko bolj poglobljeno kot tiskani mediji. Sploh pa v medijih prihaja do velikega razkoraka med tistimi, ki imajo interes in ne vlagajo denarja samo v zgodbo, ter med onimi, ki ostajajo na nivoju rumenega tiska. Ali pa se na ta nivo spustijo.

 

Jurkovič: Kako sicer vidite stanje novinarstva pri nas?

 

Salecl: Zelo sem pesimistična. Po eni strani se mediji zaradi tržne prisile ženejo za čim večjim profitom, po drugi strani pa so informacije zelo zvodenele. Zelo malo je preiskovalnega novinarstva. Novinarji, in poznam jih kar veliko, imajo zelo malo možnosti, časa in finančnih sredstev za poglobljeno delo.

 

Jurkovič: O širšem in ožjem pomenu zgodbe, če ostaneva še malo pri njej, ste lani poleti ob boku z angleško režiserko Sophie Fiennes ter ameriškim literarnim kritikom in juristom Stanleyjem Fishem govorili na angleškem festivalu umetnosti in literature Hay, in sicer na omizju How To Understand Stories (Kako razumeti zgodbe). Takrat ste omenili ”primer” filozofa Louisa Althusserja, ki je v svoji avtobiografiji zapisal, da je njegovo življenje zaznamovala smrt, saj mu je mama ime izbrala v spomin na svojo veliko ljubezen in je imel celo življenje občutek, da je nekakšen nadomestek za mamino izgubo. Kako pomembna je zgodba za posameznika, da se lahko vzpostavi kot entiteta?

 

Salecl: V bistvu je ključna. Takšna eksistencialna vprašanja, zakaj so me starši imeli, ali so me želeli, so želeli točno takega otroka, kot sem – vsak si že v zgodnjem otroštvu naredi neko zgodbo, ker na vprašanje želje nima odgovora. Tudi pozneje v življenju si moramo narediti neko zgodbo, fantazmo, kaj nekomu drugemu pomenimo. Sploh v ljubezenskem razmerju. Če bomo vprašali partnerja, kaj smo zanj, nam partner, četudi želi biti čim bolj iskren, ne bo mogel dati odgovora ali zagotovila, ker sam ne ve, kaj je bila logika njegove želje, kaj je bil tisti gon, ki ga je povezal z nami, kako je okrog nekega manka, ki ga ni opazil, kot bi rekel Lacan, naredil nas za svojo fantazmo. Manko je v bistvu tisto, kar te pritegne pri drugem, ampak ti vidiš v drugem nekaj, česar on nima, in mu daš tisto, česar on noče, pravi Lacan. Okrog tega si moramo narediti zgodbo. Beremo pa vedno med vrsticami. Če pogledamo, kako močno so danes ljubezenska razmerja vezana na SMS-sporočila – kljub video klicem smo lahko presenečeni, kako veliko ljudi še vedno raje komunicira prek pismenih sporočil. Ki so ravno v fazi zaljubljenosti fantastična podlaga za to, da si naredimo svojo zgodbo. Da preberemo v njih točno to, kar v tistem trenutku hočemo, naredimo paranoične zaključke na podlagi napisanega ali na podlagi tega, koliko poljubčkov je na koncu sporočila.

 

/…/

Ni komentarjev
Objavi komentar