Pokličite nas: +386 (0) 14 372 101
  |  
Do brezplačne dostave vam manjka še 25.00

Željko Kozinc: Tako človeška žival

Tako človeška žival

 

Po pločniku ji je začel slediti pes brez ovratnice.

Sedla je za mizo obcestne slaščičarne in si dala postreči s kepico malage v kornetu. Pes je obstal pet korakov za njo, sedel na zadnje tace in iztegnjenega jezika zrl v mimo drveče avtomobile. Zanj je naročila vodo v skledici. Toda očitno ni bil žejen. Niti ozrl se ni.

Šla je naprej po ulici, pes s kratko sapo nekaj korakov za njo. V gledališče grem, ker moram preganjati žalost, mu je govorila v mislih, ne morem te zdaj vzeti domov. Ni se ozrla nanj.

Pred gledališčem je pes končno dvignil pogled. Imel je sočutne oči njenega moža, ki je pred nekaj meseci izginil v gozdovih pod Komno. Gorski reševalci in policisti so ga tri tedne iskali zaman.

»Jaz sem kriva, kajne?«

»Prosim?« je začutila njegovo vprašanje.

»Jaz sem kriva za tvojo smrt, kar povej.«

»Padel sem v jamo in si zlomil nogo. In potem je padel sneg,« so ji odgovarjale njegove oči.

»Na ovinku si nenadoma zavil v gozd. Nisi mi povedal, kam greš. In jaz nisem šla za tabo. Nisem hotela.«

»Zato še ne moreš trditi, da si me ubila.«

»Tako miren si bil, ko sva šla po cesti proti Savici. Kar hodila sva in hodila. Ampak jaz sem slutila tvoj notranji srd name. Poznam ga že desetletja. Kako se plazi, kot pes, ki ima hrome tace, a niti ne zalaja. Trmasto sem čakala, da boš kaj rekel …, da boš kaj pojasnil. Dolgo sem sedela na kamnu ob cesti in čakala, da se boš spet prikazal iz gozda. Ko bi mi vsaj rekel: Počakaj me, pridem … Ampak ne … Pokazal si mi hrbet, me odpisal … in izginil. Če bi res padel v jamo in si zlomil nogo, bi vpil na pomoč. Našli bi te. Ti pa si izginil, kot bi padel čez rob sveta. Ničesar več te ne morem vprašati.«

»Zmeraj si me smela vse vprašati.«

»Ostani na cesti. Izgubi se spet, prosim. Ne morem te imeti doma.«

Pes je imel še naprej človeški pogled.

»Slabo si videti, Tine.«

Pes je povesil glavo in izginil.

 

Glasovi

 

Zdaj je ležala na enem boku, zdaj na drugem. Kdaj pa kdaj je mirno obsedela s komolci na kolenih; da bi laže dosegla čokoladne piškote ali skodelico čaja na mizici.

Po dobrih treh urah, potem ko je ugasnila televizor, je šla na sprehod po pustih ulicah predmestja in prišla do multikina. Kupila je vstopnico za zadnjo filmsko predstavo.

Tudi podobe iz tega filma so se ji po polnoči na mrzli ulici hitro razblinile, ker je v sebi zaslišala tri glasove, najprej enega za drugim, potem pa vse hkrati premešane in nerazumljive.

Prvi, brezbrižen in mlad, se je posmehoval zmešnjavi hitro tekočih zgodb, ki jih je gledala tisti večer, podobam slepot in prevar, laži in pogub, smrtnih spopadov, zakonskih prevar in nesrečno zaljubljenih žensk.

Drugi je potožil o pomanjkanju seksa. Preplavil jo je topel občutek pohlepa po čustvih. Ozrla se okoli sebe. Ali je kdo zaznal njeno nenadno zasoplost? Nihče ji ni sledil.

Tretji glas je bil starikav. Ta jo je pogosto obiskoval. Jemal se je iz Pavlovih ust. Najprej jo je po hrbtu kakor migotanje drobnih žužkov obšla rahla mrščavica, v katero se je vštulil strah, da ga ne bo več videla, morda le še slišala, takole nepričakovano, zasačeno, na ulici.

Glasovi so utihnili, toda strah ni izginil, niti takrat ne, ko je doma spet sedla pred televizor in segla po čokoladi.

Ko je med različnimi programi zazijala časovna luknja – pravzaprav le neznosno dolga vrsta reklam – je raztreseno buljila v knjige, naložene po policah v dnevni sobi. Skrivajo morda boljše zgodbe, kot so v nadaljevankah? Kaj naj storim? Komu naj kaj zaupnega povem?

In spet so jo zasuli trije glasovi, zdaj takoj premešani, komaj ločljivi: o mladosti, moških, ločitvi.

Vsaj zdaj, je zaslišala moški glas, pa ne Pavlov, poskusi biti sama. Sama si, išči. Sporočaj si kaj. Piši pisma sama sebi.

Saj jih pišem, Pavel, sama sebi jih pišem.

Pa si jih odposlala?

Sem.

Na kateri naslov?

Na to vprašanje ti ne znam odgovoriti.

Z zanimanjem bi prebral katero od tvojih pisem prebrati. Še raje pa bi videl, da mi ga prebereš sama.

Nobeno se še ni vrnilo k meni, Pavel, je odgovorila skoraj na glas, tako na glas, da se je ustrašila, da ni morda prebudila soseda za tenko predelno steno med njunima stanovanjema.

Ničesar ti ne morem prebrati, je šepnila sama sebi.

Zatekla se je k nočnemu programu, s tesnobo in strahom vred. Čeprav nadaljevanke niso izražale ničesar, kar bi jo zanimalo, kar bi jo vsaj za minuto, dve zaneslo.

Ob treh zjutraj, ko je v očeh že začutila pikljaje nevidnih nitk, je sedla za računalnik in pisala prijatelju Petru, ki ga ni videla že pol leta:

»Hej, stara sablja, nocoj se te spominjam in te pozdravljam. Na misel mi je prišlo, kar si mi nekoč povedal. Bilo je še v časih, ko si bil poročen in si v neki družbi čudno ponosno oznanil, kako si vesel, da si že sedem let poročen. Se spominjaš? Rekel si, in tega se natančno spominjam: Če z žensko živiš sedem let, toliko, kolikor s svojo ženo živim jaz, veš o ženskah več, kot da bi jih v teh letih imel sedem, vsako leto eno. Dragi Peter, te tvoje besede se mi še danes zdijo modre. Žal mi je, da sta potem z ženo kmalu šla narazen in da je stanovanje zaradi otroka pripadlo njej. Slišim, da si zdaj podnajemnik pri svoji bivši ženi, ki si je medtem našla drugega dedca … No, saj to ni važno, ta hip ne. Večkrat se spomnim nate in si mislim, da ti ni ravno udobno. Mene je moj Pavel zapustil po štirih letih. Po tvoji teoriji sem z njim živela premalo časa, da bi danes res kaj vedela o moških. Zdaj sem profesorica likovnega pouka, stara petinštirideset let, samska ločenka, odkrita, zdrava in ljubezniva, s tremi stelažami knjig in desetimi mapami risb, z veliko omaro cot, dvema omaricama čevljev, sem ljubiteljica tako restavracij kot pajzlov, kolesarjenja in potepanj, tišine in neznanih ljudi, včasih sem malce zamišljena in tečna, tudi težavna, kdaj kakšno uro preživim zunaj časa, ljubim prijatelje, moja domovina je Slovenija, je ves svet, vendar te domovine ne znam in ne zmorem sprejeti takšne, kakršna je, moji bratje in sestre so vsi živi in mrtvi, ki jih vidim in srečujem, tudi tisti nerojeni, iščem prijatelja s sorodnimi, a raje ne enakimi lastnostmi, da ga občasno pogostim magari v kitajski restavraciji, še raje pa seveda doma, ali pa ga, če bi bil pri volji, sprejmem na stanovanje. Imam dve sobi in kabinet.

Vem, Peter, da si kadilec. Moj bivši je pri meni pozabil šteko cigaret. Sovražim cigarete, ampak zdaj sem že pokadila toliko cigaret iz te šteke, da jih bo kmalu zmanjkalo. Tega me je tako strah, da se pod kovtrom vsa tresem. Neki glasovi me obiskujejo. Zdi se mi, da jih je čedalje več. Govorijo pa mi eno in isto. Prosim te, oglasi se pri meni na en čik, lahko že danes zvečer.«

Petra zvečer ni bilo. Ampak vsaj Pavlovega glasu ni več slišala, vsaj tisto noč ne, noč brez televizije, tudi naslednjo ne, ko je začela zaman pogledovati na računalniški zaslon, ali je dobila kak odgovor.

Cigaret iz tiste šteke pa ji je res kmalu zmanjkalo.

Komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Shopping Cart