Naše gledališče
/…/
IVAN SERGEJEVIČ: A se razumeta?
FJODOR: Če igra, še gre.
IVAN SERGEJEVIČ: Kakšen pa je to odgovor?
FJODOR: Vprašali ste me, če se razumeva.
IVAN SERGEJEVIČ: Vaš direktor, Sofron Vladimirič, in njegova žena, Arina Nikolajevna, vaša najboljša igralka, če se razumeta?
FJODOR: Ravno včeraj sta se vrnila iz Paname.
IVAN SERGEJEVIČ: Paname? Kaj sta pa delala v Panami?
FJODOR: Gostovanje.
IVAN SERGEJEVIČ: S katero predstavo pa ste šli gostovat?
FJODOR: Sama sta šla.
IVAN SERGEJEVIČ: Sofron Vladimirič vendar ni igralec.
FJODOR: Bog ne daj! On je električar.
IVAN SERGEJEVIČ: Kako pa je prišel na direktorski položaj?
FJODOR: Pravijo, politika – jaz pa ne verjamem.
IVAN SERGEJEVIČ: Kaj pa ti misliš?
FJODOR: Znajde se.
IVAN SERGEJEVIČ: A to ni politika?
FJODOR: Ne.
IVAN SERGEJEVIČ: Kako ne?
FJODOR: Politik je član samo ene stranke, on pa je v vseh.
IVAN SERGEJEVIČ: In kaj sta pravzaprav počela v Panami?
FJODOR: Saj vam pravim – gostovanje.
IVAN SERGEJEVIČ: S katero predstavo?
FJODOR: Antigona.
IVAN SERGEJEVIČ: Kako Antigona, če sta šla samo ta dva? Kaj pa ostali ansambel?
FJODOR: Je šlo samo za tisti del, ko je Antigona zaprta.
IVAN SERGEJEVIČ: Kaj pa je z drugimi narobe?
FJODOR: Vse sorte.
IVAN SERGEJEVIČ: Kako vse sorte?
FJODOR: To novo boli koleno.
IVAN SERGEJEVIČ: Saj je še mlada.
FJODOR: Z rampe je padla.
IVAN SERGEJEVIČ: Sem slišal. Ampak sem mislil, da je že bolje.
FJODOR: Kaj bo bolje, šest metrov ni tako malo. Hvala bogu, da je preživela.
IVAN SERGEJEVIČ: Šest metrov? Kaj imate oder pod stropom?
FJODOR: Ne, to ne …
IVAN SERGEJEVIČ: Kaj pa?
FJODOR: Zagovoril sem se.
IVAN SERGEJEVIČ: Povej!
FJODOR: To, da je padla z rampe, ni res.
IVAN SERGEJEVIČ: Se mi je kar zdelo. Kaj pa je bilo?
FJODOR: Na vrvi smo jo imeli, ker je igrala angela v Othellu.
IVAN SERGEJEVIČ: Saj v Othellu ni angela.
FJODOR: Naš dramatik ga je dal, da je bolj zanimivo.
IVAN SERGEJEVIČ: Dramatika imate?
FJODOR: Ja.
IVAN SERGEJEVIČ: To pa prvič slišim. Koga pa?
FJODOR: Nekega študenta. Sergejuška. Sin naše organizatorke je, Tatjane Pavlovne.
IVAN SERGEJEVIČ: No, ta je pa lepa.
FJODOR: Meni se ne zdi tako.
IVAN SERGEJEVIČ: Prosim?
FJODOR: Spodnjo čeljust ima preveč izbočeno. Kot polica je.
IVAN SERGEJEVIČ: Aja – njo misliš. Pustiva to. Ne želim opravljati.
FJODOR: Saj tudi jaz ne.
IVAN SERGEJEVIČ: In kako je potem padla – ta nova?
FJODOR: Ta mlada – Liza?
IVAN SERGEJEVIČ: Ja.
FJODOR: Sergejuška je ni dobro držal.
IVAN SERGEJEVIČ: A ni on dramatik?
FJODOR: Včasih še malo pomaga na odru.
IVAN SERGEJEVIČ: No, kako je prišlo do tega?
FJODOR: Gor jo je še povlekel, potem pa ni več zmogel njene teže.
IVAN SERGEJEVIČ: Kaj pa študira ta Sergejuška? Primerjalno književnost?
FJODOR: Ekonomist je. Nečak od Arine Nikolajevne.
IVAN SERGEJEVIČ: Kaj sta Arina Nikolajevna in Tatjana Pavlovna v sorodu?
FJODOR: Tukaj smo vsi v sorodu. V avli visi družinsko drevo – niste videli? Kaj si zdaj zapisujete?
IVAN SERGEJEVIČ: Nič. Ti kar nadaljuj.
FJODOR: A sem preveč povedal? Sofron Vladimirič so mi zabičali, da ne smem nič. Naj bom samo vljuden, so mi je naročili, in vas varno pripeljem. Samo meni se to ne zdi prav. Zakaj ne bi povedal, če kaj vem?
IVAN SERGEJEVIČ: Se strinjam. Ta nesreča se je zgodila kmalu za tem, ko se je mlada igralka, ta Liza, zaposlila v vašem gledališču, kajne?
FJODOR: Ja. Antigono bi morala igrati, pa jo je potem Arina Nikolajevna, naša najboljša igralka.
IVAN SERGEJEVIČ: Zakaj pa najemate nekvalificirane študente?
FJODOR: Sofron Vladimirič menijo, da je tako stroškovno najbolj primerno.
IVAN SERGEJEVIČ: Nimate svojih odrskih tehnikov?
FJODOR: Imamo. Tri.
IVAN SERGEJEVIČ: In?
FJODOR: V bolnici so.
IVAN SERGEJEVIČ: Kar vsi trije?
FJODOR: Ja.
IVAN SERGEJEVIČ: Kaj pa jim je?
FJODOR: Nekaj v zvezi z organom za presnovo.
IVAN SERGEJEVIČ: A so pijanci?
FJODOR: Sofron Vladimirič ne dovolijo, da jih tako kličemo.
IVAN SERGEJEVIČ: Zakaj ne?
FJODOR: Se ne spodobi za tako nobel teater.
IVAN SERGEJEVIČ: A inspicienta imate?
FJODOR: Jaguškin pa je na odvajanju.
IVAN SERGEJEVIČ: Od česa?
FJODOR: Od nekih substanc.
IVAN SERGEJEVIČ: A je narkoman?
FJODOR: Sofron Vladimirič ne dovolijo, da ga tako kličemo.
IVAN SERGEJEVIČ: Kako pa?
FJODOR: Po imenu.
IVAN SERGEJEVIČ: Kaj pa ti?
FJODOR: Kaj jaz?
IVAN SERGEJEVIČ: Si zdrav?
FJODOR: Ja.
IVAN SERGEJEVIČ: Si prepričan?
FJODOR: Sem. Ravno prejšnji teden so mi zmanjšali odmerek.
IVAN SERGEJEVIČ: Kakšen odmerek?
FJODOR: Tablet.
IVAN SERGEJEVIČ: Za kaj?
FJODOR: Znam bit nasilen, če jih ne jemljem.
IVAN SERGEJEVIČ: Kam zdaj greš?
FJODOR: Na stranišče. Mislim, da bom moral vzeti eno.
IVAN SERGEJEVIČ: Kaj?
FJODOR: Tableto.
IVAN SERGEJEVIČ: Počakaj še hip, prosim.
FJODOR: Zakaj?
IVAN SERGEJEVIČ: Za gledališkega šoferja veliko veš.
FJODOR: Se trudim po najboljših močeh.
/…/