“Upravičeno se lahko bojimo,” je leta 1685 zapisal Adrien Baillet, “da nas bo mnogoterost knjig, ki se čudesno kopičijo brez konca in kraja, v prihajajočih stoletjih pahnila v barbarsko stanje, kakršno je sledilo padcu rimskega cesarstva.” Njegova napoved se na prvi pogled zdi pretirana, če ne že kar absurdna. A bojazen, ki ga je pestila, učenjake širom zemeljske oble preganja, odkar je Hipokrat ugotovil, da je življenje krajše od umetnosti.
Grški zdravnik je cehovske kolege želel opomniti predvsem na skromnost njihove veščine pred preštevilnimi boleznimi. Njegov izrek je potem v latinskem prevodu, Ars longa, vita brevis, po Senekovi zaslugi zapustil ordinacijo. Zaznamoval je nekaj širšega in mnogo globljega: nemoč človeka, da bi v ubornih letih, ki so mu odmerjena, mogel doseči in doživeti vse, kar mu je stvarstvo dalo in omogočilo.
A Seneka je menil, da “nam življenje ni dano kratko, pač pa si ga skrajšamo sami”, namreč s tem, ko ga ne znamo izkoristiti. Zato ga moramo premeriti in “pred očmi vselej imeti smrt”. Kajti čas, piše Vergilij, “čas nezadržno beži, beži – in se več ne povrne”. Prav zato, da se izurimo v umetnosti življenja, da ne nehamo živeti, še preden smo začeli, moramo filozofirati in se s filozofijo, ki “duha vzgaja in oblikuje, […] ki ob krmilu sedi ter vodi ladjo skozi valove in kleči”, podati za modrostjo. “Kolikor dolgo živiš,” sklene Seneka, “tako dolgo se moraš učiti, kako naj živiš.”
Toda že za blaznega Nerona, ki mu je Seneka dolga leta »držal štango«, je bilo učenih knjig toliko, da se je tisti, ki je v filozofiji iskal svobode, kmalu izgubil v blodnjakih neskončnih besed in se zapletel v mreže dlakocepstev. Samo v aleksandrijski knjižnici so Ptolemajci do leta 331 pred Kristusom zbrali dobrih petsto tisoč papirusnih zvitkov. V prepis je morala morebitne pisarije na krovu oddati vsaka ladja, ki se je usidrala v tamkajšnjem pristanišču. Po kraljestvu so pošiljali odposlance in rokopise odkupovali. Ptolemaj III. je Atencem plačal zajetnih petnajst talentov varščine, da so mu posodili rokopise atenskih tragedov. Vrnil jim je samo kopije, njim pa prepustil varščino.
Pesnika Kalimaha so zadolžili za popis te vse večje zbirke. Katalog Pinakes je opremil z življenjepisi avtorjev, zavoljo preglednosti pa je vključil še kazalo z začetnimi besedami in dela razvrstil po področjih. Tako je izpod peresa pesnika, ki je menil, da je “velíka knjiga véliko zlo”, na kar sto dvajsetih zvitkih – kar je petkrat več, kot jih je zavzela Homerjeva Iliada – nastalo eno dotlej najobsežnejših del in eden prvih referenčnih priročnikov, katerega namen je bil obvladati nastajajočo multitudo librorum.
Neznanskost sveta je helenistične poligrafe, mnogopisce po domače, gnala v beleženje njegovih skrivnosti v nepredstavljivi množici knjig. Didim “Biblioláthas” naj bi jih spisal krepko čez tri tisoč – in nanje po vzdevku sodeč kmalu pozabil. Plinij starejši se je hvalil, da je popisal kar dvajset tisoč reči in zbral podatke iz dva tisoč zvezkov izpod peres sto različnih piscev. Njegov nečak, Plinij mlajši, je poročal, da se stricu “nobena knjiga ni zdela tako slaba, da iz nje ne bi mogli česa iztisniti”.
Aleksandrijskih učenjakov bohotenje knjižnice ni preplašilo. Izumljali so nove in nove načine, kako se z nakopičeno vednostjo učinkovito spoprijeti. Tu so nastajale prve kritične izdaje Homerja, tu je Zenodot dela prvič razporedil po abecednem vrstnem redu, tu je Aristofan Bizantinski poezijo razčlenil na vrstice in uvedel naglasna znamenja.
Seveda se niso omejevali samo na literarno vedo: Arhimed naj bi svoj vijak izumil ravno med obiskom v Aleksandriji. Eratosten, ki je kot glavni knjižničar nasledil Apolonija Rodoškega, avtorja Argonavtike, se je le za slabih sto kilometrov zmotil v izračunu obsega Zemlje in kartografiral njeno vse večjo površino, medtem ko je Erazistrat odpiral in mapiral človeško telo. Kmalu si je morala knjižnica za hrambo vse obširnejšega znanja omisliti dislocirane enote.
A naj so bili še tako premeteni bibliografi in pronicljivi učenjaki, Seneka ni delil njihovega zbirateljskega navdušenja. “Mnoštvo knjig človeka samo raztrese,” je dejal. V pismu prijatelju Luciliju svetuje, da “ni pomembno, koliko knjig imaš, ampak kako dobre”. Pomiloval bi tistega, ki bi jih prebral toliko, kolikor jih je Didim napisal. Zakaj modrost ne more najti mesta v tako tesnem stanovanju. Samo če iz zavetišča svoje duše odvržemo vse nepotrebno, ji bomo lahko odprli srce.
Učitelji, ki “prerešetavajo konjunkcije in prepozicije”, ki se “igrajo z besedami”, “uganjajo dlakocepstvo” in “sofistično razpravljajo o tem in onem”, hromijo duha. Kdor zna pravilneje govoriti kakor živeti, pa ni filozof, je navaden filolog – ljubitelj besed. Kajti filozofija vendar “ni v besedah, ampak v dejanjih.” Ne uči nas za šolo, marveč za življenje.
V 21. stoletju je na svetu veliko knjig in veliko zla. Prve so razpršene po nepreštevnih policah, kleteh in arhivih, ki so se razlezli v digitalno neskončnost. Drugo pa se ni zmanjšalo, le imenovati si ga več ne upamo, ga ne znamo in ne moremo. Tudi če nam to uspe, nas namreč nihče ne sliši. In čeprav vemo o svetu več kot kadar koli, nič bolje ne vemo, kako v njem živeti. Ne čeprav. Ravno zato.
Mnogo hrupa za nič
Ko se sprehajam po naši knjižnici, me vsakič presune, koliko knjig gre mimo mene, ne da bi jim kdaj namenil pozornost. Prašne enciklopedije, katerih nastanek ni vzel nič manj truda kot mostovi in nebotičniki sveta, me gledajo kot zapuščene hiše pozabljenih ljudi. Učeni učbeniki, ki so nekoč predstavljali vse, kar smo o svetu mogli vedeti, so ravno tako zastareli kot Aristotelova Fizika. V drugi sobi se razliva morje leposlovja, med katerim bralska roka guli platnice vedno istega, pa kopice dram, ki že desetletja niso stopile na odrske deske, in stihi pesmi, katerih zven ne zapusti papirja.
Marsikaterega dela, ki ga potrebujem za doktorat, po drugi strani ne najdem. Na policah zanj ni več prostora. Knjižničarje moram prositi, da ga prinesejo iz skladišča, in tudi to poka po šivih. Filozofskega čtiva imajo dovolj, da bi lahko z njim napolnili celo nadstropje. Ne glede na prostorsko stisko in presihajoče bralstvo se pritok novih knjig ne ustavlja. Samo Slovenci jih izdamo kakih pet tisoč letno, čeprav nas polovica v tem času prebere največ eno.
François de La Mothe Le Vayer se je v 17. stoletju bal, da bo številnost knjig avtorje odvrnila od pisanja. A slabše kot smo slišani, bolj si želimo spregovoriti in nagovoriti. V izražanju in poustvarjanju svojega življenja iščemo trajnost in obstojnost, ki bi nas potolažila, da vse ni samo mnogo hrupa za nič. Zato ni presenetljivo, da na policah novosti prevladuje osebno in izpovedno, ki nas presune toliko bolj, kolikor je neprečiščeno in neposredno, potno in umazano, iz srca in iz drobovja. A s tem ko izraz pogojujemo le še z njegovo surovostjo, tvegamo še več hrupa. Niča pa zato ni nič manj.
Ko sem se med knjižničnimi policami sprehajal kot otrok, so me navdajale z občudovanjem in v meni netile upanje, da bom nekoč vse to prebral. Danes, ko živim od branja in za branje, vem, da je to upanje jalovo. Neprebrane platnice me ne navdajo niti z občudovanjem niti s strahospoštovanjem. Zavedanje, da mi v kratkem življenjskem krogotoku ne bo uspelo prebrati niti najpomembnejšega, da ne vem niti tega, kako odbrati najpomembnejše, mi služi kot jedek opomnik človeške domišljavosti. Spoznanje, da je bilo že vse napisano, da je bila literatura izčrpana in da je zato vsak izraz umazan z nezmagljivim bojem s pozabo, me po drugi strani pahne v tako malodušje, da iz knjižnice raje pobegnem.
A kaj, ko zunaj ni nič boljše. Na vsakem vogalu, digitalnem ali analognem, se kar tare kričačev in ljubiteljev mnenj. Tam so šušmarji, ki mi prodajajo meglo, tu se šopirijo leporečni in ugledni modrijani, ki vedo vse, samo tega ne, česa ne vedo. Ne manjka mi ne prostočasnih geopolitikov in ne samopomočniških gurujev, v vsaki oštariji mi predavajo popoldanski meteorologi in pri frizerju konjični epidemiologi. Še bližnji me kot najdušebrižnejši misijonarji želijo spreobrniti za svojo stvar.
Kaj je v tej množici kotalečih se govorov zrno in kaj pleva, tega ne znam presoditi. Kritičnost, ki etimološko izhaja ravno iz “razločevanja”, je nemogoča. Mojega sita ne prestanejo samo najbolj pretanjene misli, pač pa tudi vse tiste, ki pihajo na mojo dušo, ki prijajo mojemu ušesu, ki hočeš nočeš udarjajo na bobniče tega po Teofrastu “najbolj čustvenega od čutov”. Tudi umetnin, ki vendar potrebujejo mene celega, da so motrene, v svoji raztresenosti in pretresenosti več ne opazim. Še preden se zavem, da so nastale, jih požre čas, ki nezadržno beži in se več ne povrne.
V kakofoniji tega, kaj bom motril, gledal, poslušal, tipal in okušal, ne odločajo več nekdanji kanoni, ki so jih postkolonialne kritike spravile na slab glas, ne odločajo uredniki, ki si le še mečejo pesek v oči, niti se v našo potrošniško intimo ne vmešavajo vladarji in je ne preiskujejo inkvizicije. Ne, odločajo cirkusantske akrobacije “ustvarjalcev vsebin”, ki name prežijo z vedno novimi ukanami, da bi ujeli drobec moje pozornosti, ko v iskanju Huxleyjeve some drsim po svojih napravah, čakajoč na vlak, na Godota ali sedeč na straniščni školjki.
A tudi demiurgi digitalnega sotvarja so podvrženi nujnostim usode. Ta se odvija po božji previdnosti neosebnih, nečloveških, nestvarnih, tako rekoč idealnih algoritmov. Slednji se spoznajo samo na oblike, ne na vsebine. Čeprav ne morejo podoživeti občutij mojega mesa in zato nikoli ne bi mogli živeti moje živosti, znajo z geometrično razvidnostjo izmeriti premene mojih občutij, pristranosti in hrepenenj ter nanje z aritmetično natančnostjo odgovoriti ob pravno pravem času na ravno pravem kraju.
Dokler se po predstavah na steni votline ravnam samo glede svojih potrošniških navad, se zdijo nedolžne in celo prostovoljne. Ampak ne krojijo več samo tega, kaj kupim, vidim, slišim, tipam ali okušam. Očarajo tudi tisto, kar mislim. Osvajajo, varajo in gnetejo to, kar vem, in to, kako se vedem. Predstava, ki se nikoli ne konča, pretkano in neopaženo namiguje – ne, določa, kako bom ravnal, in udejanja determinizem, ki sem se mu prav s tem ravnanjem namenil upreti.
Mojega nazora ne snujejo več samo ideologije, avtoritete ali dogme. In te ne nastajajo v javnosti parlamentov, učilnic ali cerkva, marveč v navidezni zasebnosti, ko se moje misli zatikajo za kaveljce razpršenega Zeitgeista. Logika slednjega pa je vse bližja mehanizmu, ki ne pozna človeškega. Zato pa v prihodnosti, h kateri po svoji nujnosti vodi, mesta za človeka, zame, tudi ne vidi.
Kolikor teže pa postaja, da se opredelim, toliko bolj svet od mene zahteva prav to. Zdravje, ki sem ga še včeraj prepuščal božji volji, je postalo moja odgovornost in dolžnost. A kaj naj v tem prekratkem življenju o Hipokratovi veščini vem jaz? Vojne, za katere bi nekoč slišal šele v učbenikih, se v moji dnevni sobi znajdejo, kakor hitro se zanetijo. Kaj naj o njih menim? Politični prevrati, katerih doslej niti videl nisem, me izzivajo, naj si jih razlagam. Kako?
Če se ne opredelim, bodo to drugi storili brez mene. Drugi, ki vejo, ki menijo, ki znajo – ki si predvsem drznejo. Ki lahko.
Barbarstvo, ki se ga je bal Adrien Baillet, nenadoma ni več tako daleč.
Pogled zviška
Že se pod mojim oknom drenjajo sodobni Aleksandrijčani in mi serenadirajo, češ da me lahko mnogoterosti reši njihova veda. Z razsvetljensko samozavestjo obljubljajo, da bodo svetu povrnili red in človeštvo popeljali v Novo Atlantido. Toda v tej vse ni v najlepšem redu.
Pričakovanja Francisa Bacona smo resda presegli: Salomonove hiše in Muzejoni niso več omejeni na utopije, najdemo jih po vsem svetu. Vednost ni bila še nikoli tako obširna, nikoli pa ni bila tudi tako pravično porazdeljena in vsakomur – z malce iznajdljivosti – dostopna. Znanost je postala svetovno podvzetje, mi, meščani sveta, pa njeni večni dolžniki. Zdravila in cepiva, na poti do katerih so prej tisočletja umirali milijoni nebogljenih, lahko zdaj izumimo v nekaj mesecih. Bolezni, ki so nekoč v nekaj dneh pokončale cele četrti, se sploh več ne spomnimo. Naravo smo podvrgli volji in s stroji ter betonom do roba izkoreninjenja privedli poslednje skrivnosti. “Človeška vednost in človeška moč se srečata v enem,” je pisal Bacon. Ne plujemo več v novi svet, izdelujemo ga.
Po drugi strani pa je te vednosti toliko, da je več ne dohajamo. Znanost, ki se je do 19. stoletja lahko družila še pod streho enovite “naravne filozofije”, se je razvejala v sto smeri. Vsako področje se cepi na nova in nova podpodročja, z vsakim daljnogledom in mikroskopom, ki nam omogoči še globlji in še daljnosežnejši vpogled, se poraja potreba po spet novih.
Raziskave se množijo tako hitro, da jim ne morejo slediti niti raziskovalci. Še preden dodobra preverimo eno, vznikne kopica drugih. “Obseg in babilonski stolp znanosti se je tako neznansko razrastel,” je pisal Nietzsche, “da se utegne filozof že med učenjem utruditi ali se kje česa oprijeti in se ogreti za kakšno ‘specializacijo’.” Strokovnjaki so prisiljeni gledati vse ožje, dokler v gozdu ne vidijo samo še svojega drevesa.
Nič bolje ni v humanistiki. Svobodne umetnosti, ki so nekoč veljale za edine, vredne človeka, so se zapletle v samonanašalen, elitističen larpurlartizem, ki ima s človeškim življenjem prav toliko zveze kot filologija s filozofijo. Rade si nataknejo jarem preteklosti in v njej nemalokrat obtičijo. Dolgovezna predavanja, ki sem jih poslušal kot študent komparativistike, namenjena najneznatnejšim primerkom beletristike, in večtisočstrane monografije o povzdignjenih trivialnostih zgodovine, ki so jih še uredniki le preleteli, se mi zdijo kot prazno pismouštvo Didima. V svojih štiri tisoč knjigah je raziskoval, “kje je bila Homerjeva domovina, kako se je imenovala prava Enejeva mati, ali je bil Anakreont bolj vdan pohotnosti ali pijanosti, ali je bila Sapfo javna vlačuga – in še drugo, kar bi moral človek pozabiti, potem ko se je bil tega naučil.” Zdaj pa še reci, da je naše življenje kratko, bi pripomnil Seneka.
Če ne pozabimo misliti, pa pozabimo, kar smo že mislili. Kadar se učenjaki drznejo povzdigniti nad bogaboječo eksegezo klasikov, zapadejo v večno vračanje enakega. Mudi se jim, da bi povedali svoje, pa ne utegnejo preveriti, ali ni to nemara že bilo povedano. “Tudi če bi bilo moč vse znanje najti v knjigah, v katerih je pomešano s toliko neuporabnimi rečmi in zmedeno nakopičeno v tako velikih količinah,” se strinja René Descartes, “bi branje teh knjig terjalo več časa, kot nam ga je odmerjeno za življenje, in več truda, da bi iz njih odbrali uporabne reči, kot pa če bi jih odkrili sami.” Namesto sveže vode tako odkrivamo toplo. Svetá je preveč, da bi si ga mogli zapomniti. Zato ga raje izumljamo vedno znova. In znova.
Filozofija, nekoč kraljica znanosti, jim zdaj le še skromno službuje. Utaplja se v “propozicijah in konjunkcijah”, “uganja dlakocepstva” in “razpravlja o tem in onem”, kakor da bi bilo “to” in “ono” vredno samo po sebi, ne pa za nas. Kot Protagora dokazuje, da je moč o vsaki stvari razpravljati za in proti, da vse, kar se zdi, da je, more prav tako biti kakor ne biti. “Eni mi dajejo znanje, ki mi ne bo nič koristilo,” Luciliju poroča Seneka, “drugi mi jemljejo upanje, da bom sploh kdaj kaj znal.”
In družboslovje? Namesto da bi človeka počlovečevalo in celilo njegovo vez s sočlovekom, ga le še upredmetuje po vzoru naravoslovnih znanosti, kot da bi se ob bok njihovemu prestolu želelo postaviti s tem, da jih prehiti v preštevanju duš. Medtem ko se je humanistika izgubljala v nostalgiji, filozofija v vajah v abstrakciji, družboslovje pa v statistiki, se je znanost, pobratena s tehnologijo, ki jo vestno in vešče udejanja, izkazala za zanesljivejšo in oprijemljivejšo pot do spoznanja.
A učenjak, ki strmi samo še v svoje predmete, ki v svetu ne vidi več stvarstva in stvarnika, temveč le še mnoštvo izpraznjenih reči in posamičnosti, tak učenjak, pravi Nietzsche, “sploh ne pride več na svoj vrh, namreč do pregleda, razgleda, pogleda zviška”. Nima več perspektive, v kateri bi lahko ocenil, kako se znanje, ki ga nabira v tisočerih koščkih, ujema z vsem drugim, v kakšno sliko se sestavlja na velikem platnu naše radovedne epopeje in kaj nam na koncu koncev v resnici pomeni. “Človeško znanje je postalo preveliko za človeški um,” je dejal Will Durant. “Vse, kar nam ostane, je znanstveni specialist, ki ve ‘več in več o vse manj in manj rečeh’, in filozofski umovalec, ki ve ‘vse manj in manj o vse več in več rečeh’.”
Znanstveniki se komaj sporazumevajo že sami med sabo. Toliko teže jim sledi laik, ki mu raziskave niso nič razumljivejše, kot je bilo nekoč verniku Sveto pismo. Zaupati mora prerokom Nove zaveze in jim verjeti tako rekoč na besedo. Človeštvo, nadaljuje Will Durant, tako “zdrsne v novo dobo verovanja in le še s spoštljive razdalje časti svoje nove svečenike.”
Kako mi torej lahko Ti pomagaš, Znanost, ko svet od mene zahteva, naj se opredelim? Tvojih opredelitev je toliko in tako neme in izmuzljive so, da ne vem, kako naj jih ogovorim, ulovim in usvojim. Vsakič ko mislim, da sem eno zagrabil, se v mojih rokah znajde protislovna. Praviš mi, da se bom z uporabo svojega uma izvil iz svoje nedoletnosti in negotovosti. A moj um je premajhen, da bi te dojel, ti pa prevelika, da bi bila dojeta.
Hiperdiskurzivnost
Preživetje nas zapelje v kopičenje užitkov in kopičenje reči, v hedonizem in hrematizem. S hiperproduktivnostjo, z nenehno proizvodnjo, skušamo večnost najti v krogotoku potrošnje, v nasladi pa použiti vitalnost, ki nam polzi med prsti. Kult dela in angleške sreče zadovoljstva odražata trud poživaljenega človeka, da bi se obdržal v nadaljevanju in raztegovanju življenjskega procesa, ki požira lasten rep.
V duhovnem svetu nas je nič manj preživitveni gon zapeljal v hiperdiskurzivnost, v mnogobesednost, ki razvodeneva v pleonazmih in puhlostih. Diskurzi se v sodobnih knjižnicah množijo skoraj tako hitro kot produkti v veleblagovnicah in njihova cena je prav tako obratno sorazmerna z njihovo cenenostjo.
Seveda se niso razlezli čez noč. Že Summa theologiae Tomaža Akvinskega iz 13. stoletja šteje dobra dva milijona besed. Srednjeveški sholastiki so bili tako plodoviti pisci, da bi današnjemu bralcu vzelo desetletja, da bi obvladal opus katerega koli.
A omejeval jih je napor rokopisov, ki so mu menihi v samostanskih skriptorijih posvetili cela življenja. Zato se je izbor zgodil, še preden je bilo kako delo prvič zapisano. Marsikatero, ki se duhovščini ni zdelo pomembno, smo zato izgubili. Za Lukrecijev veličastni naravoslovni spev O naravi stvari se imamo zahvaliti enemu samemu ohranjenemu rokopisu, isto velja za Menandrovega Čemerneža. Na trgu so bile knjige drage, na prepis je bilo treba čakati. Sveti Avguštin v Izpovedih pripoveduje, kako se je pregrešil njegov prijatelj Alipij, ko je med službovanjem na rimskem dvoru knjige dal prepisati kar na državne stroške.
Z Gutenbergovim tiskom so te ovire čez noč odpadle. Sodobniki so se čudili, kako lahko po novem “štirje možje v enem dnevu natisnejo, kar bi na roke desetim vzelo celo leto.” Tiskarju ni bilo treba biti niti pismen. Ker je tisk zahteval neprimerno nižje kvalifikacije kot iluminacija, je z vrednostjo dela kmalu padla tudi cena knjig in iz ozkih elitnih krogov so se lahko razširile med prebivalstvo.
Z roko v roki s tiskom sta prišli standardizacija in komercializacija. Aldus Manutius iz Benetk poroča, kako lahko s kazali zdaj z lahkoto najdemo vsako besedo, “saj da je vsaka stran po celem delu oštevilčena z aritmetičnimi številkami”. A številčenje strani so tiskarji uvedli predvsem za lastno rabo. Tudi naslovnice, na katere so lahko odtisnili impresum, se niso pojavile bralcem na ljubo. Služile so oglaševanju tiskarjev in spodbujanju prodaje, od katere so bili odvisni veliko bolj kot menihi, ki jih je preskrbovala vita contemplativa. Tako je knjiga stopila na usodno pot v dominij potrošnje.
S tiskom je proizvodnjo knjig razneslo. Angleški tiskarji so pred letom 1500 natisnili slabih petsto tako imenovanih inkunabul, medtem ko jih je med letoma 1500 in 1550 nastalo dobrih štiri tisoč – v tem času je pri nas svoj Katekizem natisnil Trubar. Do 17. stoletja je bilo na Angleškem natisnjenih štiri tisoč knjig letno, v 18. že osem tisoč, drugod niso nič zaostajali. Erazem Rotterdamski se tako leta 1525 sprašuje, “ali je sploh še kak kraj na zemlji, ki bi bil varen pred temi roji novih knjig”, medtem ko Jean Calvin godrnja nad “zmedeno goščavo”.
Čeprav se je z umetnostjo daljšalo tudi življenje, slednje umetnosti ni moglo dohajati. Nelagodje ob obilju se je iz stoletja v stoletje stopnjevalo in jadikovanje ponavljalo kot refren. Neki Francisco Araoz je ugotavljal, “da je danes količina knjig tolika, da terja več muje, da te poiščemo in razločimo, kakor pa da preberemo črke”.
Potreba po urejanju vse te vednosti je postala nuja. Kazala, priročniki in prvi pregledi literature, ki so bralca usmerjali k relevantni, so rastli kot gobe po dežju. Vzklila je industrija florilegijev, ki so zbirali citate. Ena takih, Magnum theatrum humanae Laurentia Beyerlincka, je izšla v kar osmih zvezkih; štela je deset milijonov besed. Nič drugače kot danes so ti priročniki tudi takrat izzvali skrbi, da spodbujajo “površno, plitko branje” in “preskakovanje”, od katerega nam nič ne ostane.
A imeli niso nič več izbire kot mi. Zdaj ko nas ne ovirajo ne tehnika, ne izobrazba, ne nekdanje oblasti, ne moči, se lahko vsak pridruži razpravi, vsak pristavi svoj lonček in vsak najde svoj medij.
Vsi se trudimo, da bi dohajali mnogoterost. O pojavih, ki vznikajo, govorimo in jih razlagamo na tisoč in en način, vsak po svojih zmožnostih: da bi jih s tem, ko bi jih zapopadli, dojeli in razumeli, obvladali. V varnem zavetju govoric in govoričenj si pletemo mrežo, ki bi nas ujela, ko se bodo tla pod našimi nogami udrla.
Toda ko se ti diskurzi zapletejo sami s sabo, ko jih nastaja preveč, da bi jim sledili, sita, ki so jih nekoč prečiščevala, pa so naluknjana in vrednote preperele, se začnejo pogrezati sami vase. Postanejo samopoglabljajoči se problemi. “Vozle delamo in vežemo dvoumje z besedami, potem pa te vozle spet razvozlavamo,” je dejal Seneka. Vprašanja terjajo razlage, razlage nova vprašanja. Verige tako postajajo vse daljše. Ko se želimo prikopati do prvega člena, pa ne najdemo temeljev, ki bi vse utrdili, marveč le surovo voljo do življenja, ki nas vzgibava k spoznanju, dokler se ne spozabi v povratni zanki neskončnih teorij.
Ko se zavemo brezdanjosti tega Tantalovega podvzetja, se ne moremo čuditi, da se ljudje, tako kot Marlowov doktor Faust, raje kot k “filozofije mraku in puščobi, / prirode, prava dlakocepskim glavam” in “v nizkotnosti najhujšem bogoslovju” zatekamo “k magiji, k čarom, ki nas obnoré”. Svet spet postaja kraj čudodelstev in bajk. Zgodba, čeprav vemo, da je izmišljena, ima svoj začetek in konec. Je govor, ki svoje zadoščenje najde v samem sebi, v svoji umetelni celovitosti. Ali se resnici res odrečemo kaj bolj, če neskončni regres raje kot v skrivnosti končamo v domišljiji, če v verjetjih in verovanjih najdemo več udobja kakor v znanosti, ki nas v nič manj verni veri razuma pelje žejne čez vodovja?
Pa vendar se vrtimo in ji sledimo. Učence vzgajamo, naj ne ubirajo bližnjic, naj knjige sami berejo in znanja sami usvajajo, v upanju, da jim bomo tako pomagali na poti skozi blodnjak. Ampak kaj ko za Ariadnino nitjo prav tako obupano hrepenimo učitelji.
Pisanju mnogih knjig ni konca, Pridigar pridiga v Stari zavezi, veliko učenja pa utruja telo. Ko sem soočen z mnogoterostjo, se mi zazdi nič manj kot nečimrno, da bi mogel jaz, ki ustvarjam in raziskujem v senci takih in tolikih velikanov, še reči kaj vrednega. S Sokratom lahko priznam edinole, da nič ne vem. Zdi se mi, da mi ne preostane drugega, kot da samo še pripominjam tistemu, kar je bilo rečeno pred menoj. Klonem pod težo kanona “neskončnih dogodkov in knjig”. Ne morem misliti samostojno, iz sebe. Govoriti znam edino skozi besede drugih, dokler jih od svojih sploh več ne razločim. Tudi jaz postajam eden Ecovih postmodernistov, ki znajo ljubiti samo še citatno.
Ostal sem brez sape. Ko se razgledam po izčrpanem Babilonu, me zamika, da bi se tako kot Borgesovi knjižničarji zalučal v prepad in obmolknil.
Namesto mene
Na pomoč nam je priskočila tehnologija. Spletni iskalniki so resda postali malodane neuporabni. Prepredeni so z oglasi. Iskalec nikoli ne ve, ali je dani izsledek najbolj relevanten ali zgolj najbolje plačan. Tudi brez tega je različnih spletnih florilegijev toliko, da stari algoritmi uporabniku ne morejo več zagotoviti najboljše najdbe. Na koncu mi medmrežna enciklopedija ne pride nič bolj prav kot katera od deset milijonov besed Beyerlinckovega Velikega gledališča človeštva.
Jezikovni modeli so v svet potemtakem treščili kot nalašč in ob pravem času. Gmote znajo prebaviti z neverjetno učinkovitostjo. Raztreščijo jih na prafaktorje, potem pa računajo, kako pogosto se ta pojavi ob onem. Z nekaj statističnega čarovništva jih – na veliko presenečenje tako njihovih snovalcev kot nas, smrtnikov – uspejo znova sestaviti v nize, ki jih nič očitno ne loči od našega jezika. Z njimi se lahko pogovarjamo v vsakdanji govorici; razumejo nas bolje, kot nas razumejo birokrati na uradih, in to ne da bi nanje morali čakati v vrstah.
Tudi vsebine jim ne manjka. Aristofana Bizantinskega so za glavnega aleksandrijskega bibliotekarja imenovali, potem ko je na pesniškem tekmovanju zaradi plagiatorstva izločil vse razen enega pesnika. Ko je kralj zahteval, naj predloži dokaze za svoje obtožbe, je v gromozanski knjižnici zvitke s prepisanimi verzi izbrskal zgolj po spominu.
Dosežek, s katerim se je Aristofan zapisal med znamenitosti človeškega duha, je za pametne klepetalnike mala malica. Razpolagajo z močnejšimi procesorji, ki niso podvrženi organski zmotljivosti lobanjskega mozga. Njihove shrambe niso omejene na fizične meje bibliotek, raztegujejo se v neskončnost datotek, ki so dane povsod in nikjer hkrati.
Vseznalost, po kateri so sloveli renesančni polihistorji, je za umetno inteligenco samoumevna. Prej ali slej bo vedela vse, kar smo ljudje že vedeli. Pravzaprav že zdaj ve dovolj. Še več, ve tudi marsikaj, česar mi še ne vemo. Ne le da mi lahko izbrska še tako neznatna dejstva in me na njihov vir napoti do vrstice natančno: kadar se izgubim v svojih spominskih palačah, mi jih osvetli in iz ubornih namigov najde pot do tistega iskanega, za katerega sploh vedel nisem, da ga iščem. Namesto mene se lahko spominja, namesto mene misli, namesto mene izumlja, namesto mene ustvarja.
Za razliko od človeka, ki si ne more pomagati, da vsebin ne bi posredoval skozi svojo subjektivnost, so klepetalniki hladnokrvno objektivni. Če jih ne obrzdamo, bodo kot statistične, zanje torej absolutne resnice navajali rasizme in brezupne napeljevali k samomoru. Njihovi stvarniki te resnice medtem ne dojemajo nič bolje, kot znajo preprečiti zlorabe, ki jih omogoča.
Po drugi strani nam bo življenje v marsikaterem pogledu olajšano. Govoril sem z uradniki, ki po umetni inteligenci posegajo, da jim ni treba ročno izpolnjevati dokumentacije. Učitelji, primorani administratorjem poročati o vsakem koraku, z njeno pomočjo pripravljajo učne načrte. Podjetnikom mimogrede ustvari grafike in sporočila za javnost. Knowledge workerji, kot danes pravijo tistim, katerih kapital naj bi bil znanje, lahko posežejo po enem od ducatov orodij, ki obljubljajo, da jim bodo vednost priskrbeli na ukaz.
Težava je, da prelaganje vednosti na orodja pomeni, da bodo ta orodja namesto nas tudi vedela. Tudi če nam na naša vprašanja odgovorijo s kirurško natančnostjo, nam prav nič ne pomaga, če ta odgovor ne postane naš, če ga ne premeljemo z lastnimi mislimi, če ga ne usvojimo v lastnem duhu in ne udejanjimo v lastnem dejanju. Dokler tega ne bomo storili, na vprašanje ne bo odgovorjeno. Vedeli bomo, kot je zapisal Platon, “od zunaj, zaradi tujih znakov, ne pa od znotraj, sami od sebe”. Tudi če bi se v mrežah skrivali odgovori na vsa človeška vprašanja, mi ne bodo nič pomenili, dokler ne bodo od mene. Ostali bodo v možnosti, ne da bi postali dejanski, v dejstvu, ne da bi bili komu resnični, zgolj na sebi, ne pa tudi zame.
To pa pomeni, da jedrnega problema nisem rešil, le obšel sem ga ali prestavil. Da, morda sem hitreje prišel do podatka, morda se mi ni bilo treba učiti latinščine, da bi pred prijateljico za hipec izpadel duhovito, morda sem ugodil šefu, ki od mene zahteva nesmiselna opravila. Dajam lahko, kot nadaljuje Platon, “vtis, da marsikaj pozna[m], čeprav večinoma ne pozna[m] ničesar in se je z [menoj] težko družiti”. Zakaj podatek, ki sem ga tako pridobil, se bo pogreznil v pozabo; latinsko še kar ne bom znal; delo tudi potem ne bo nič bolj smiselno, vednost pa nič manj navidezna.
Predvsem pa s tem ne bom postal modrejši. Še vedno ne bom vedel, kaj moram vedeti in kako ravnati, na kaj upati in kaj postati. Umetna inteligenca je rešitev za obvladovanje informacijskega sveta, za preživetje v matrici geometričnih znakov in aritmetičnih številk. Ni pa rešitev za obvladovanje človeškega. Kajti v slednjem ni bistveno, koliko dejstev lahko prikličem na ukaz in koliko dela si pospešim in olajšam; po moči in učinkovitosti vendar merimo stroje.
Bistveno je, ali me informacije tudi in-formirajo, me oblikujejo, omikajo in izobrazijo, da bom lahko s človeškim obrazom gledal človeškega in v fizikalnem prostoru ustvaril življenjskega. Vsi ustroji misli in družb se prej ali slej znajdejo na nakovalu Senekovega vprašanja: Ali lahko človek s tem, kar ve, tudi živi?
Kartografija življenja
Ljudje rišemo zemljevide, da bi se znašli v svetu. Radovednost je plemenita ukana narave, s katero nas zvabi v svoje prostranosti in nas nagovarja, naj jih raziščemo, da se bomo s svojo vednostjo lahko zaščitili pred neznanim, ki se skriva za vogalom. Tako si ne zagotovimo samo lažjega preživetja, ampak tudi boljše življenje, vredno svobode, na katero smo obsojeni.
Filozofija je zakoreninjena v človekovem življenju, v našem nebogljenem bivanjskem položaju v kozmosu, ki si ga moramo vedno znova zagotavljati, tako da si ga prikrajamo in prisvajamo, ga razlagamo in razumevamo. Želimo vedeti, da bi se znali vesti, da bi v mejah svojega duha našli meje svojega sveta. Modrost, po kateri hrepeni filozofski Eros, je ta most, ki povezuje spoznanje z delovanjem in mišljenje usidra v življenje.
Tega mostu pa ne moremo zgraditi sami. Od prvih korakov, ki jih napravimo, in besed, ki jih spregovorimo, do poslednjih del, ki jih opravimo, in spominov, ki jih zapustimo, smo odvisni od sodrugov, s katerimi iščemo svoje mesto pod svobodnim soncem. Temelje našega skupnega sveta lahko utrdi soglasje, do katerega pridemo skozi trenja in preverjanja medsebojnosti. Plodovi tega truda se prenašajo iz roda v rod in se spletajo v kulturo. V tej najdemo svojo drugo domovino in z njo nadomestimo raj, iz katerega smo bili izgnani. Z znanostjo ji zagotavljamo gotovost, z umetnostjo odkrivamo možnosti, v veri pa iščemo vidik, s katerega bi ene in druge ustalili v večnost.
Toda spoznava, ki lačno sega in presega, se zagleda vase in se v samoljubju osamosvoji. Postane sama sebi namen. Razveji se na toliko koncev, da začne ovirati naše delovanje. Zemljevidi postanejo večji kot svet, ki smo ga upodabljali, vednost o stvarnosti pa obširnejša kot resničnost, ki nam je sploh lahko dana. Kmalu se začnemo izgubljati v tej puščavi nadresničnih, nasebnih objektov, iz katerih mi, subjekti, ki smo le zase in za druge, izginjamo.
Platona se pogosto krivi za stereotip odmaknjenega teoretika. Njegov filozof pobegne iz votline lažnih podob, v kateri prebiva večina. Zazre se v svet idej, v Resničnost, ki jo stvarnost le odseva. Ko se mu oči privadijo na svetlobo, vidi v votlini samo še temo. Od sveta se zato odmakne, ga odmisli. Vanj se niti ne želi niti ne zna vračati. Sokrat se šali, kako si filozof niti postelje ne zna postlati, Tales pa da je v zamišljenosti padel v vodnjak.
Toda Platon si je grško besedo theoría izposodil iz vsakdanjega življenja. Theorós je bil romar, ki je, bodisi kot odposlanec bodisi kot zasebnik, odpotoval v tujino, da bi si tam ogledal – po glagolu theoréo – kako svečanost, igre ali festival. V svetovljanski prostor, ki je nastajal na teh panhelenskih dogodkih, je prinesel svoje obzorje in se soočil z obzorji vseh drugih obiskovalcev. Prvo in druga so se srečala v talilnem loncu in spojitvi perspektiv.
A pot antičnega erazusmovca se ni končala z odpotovanjem. Moral se je vrniti domov, da bi s sodrugi delil svoje izkušnje, panoramo, razgledanost, ki jo je pridobil na tujem. In tudi Platonov filozof mora po tem, ko se je rešil temin, ko se je privadil svečave Resničnosti in uzrl Dobro sámo, hočeš nočeš sestopiti v življenjski svet. Ne more ostati Tam, Zgoraj, v samozadovoljstvu slonokoščenega stolpa, v katerem pozablja resničnost tistega, kar sploh gleda. Kajti šele iz življenjskega sveta bo lahko v skupnem pogrešanju ljubil vzljubljeno.
Kot Odisej, ki se je podal v trojansko vojno za večnostjo slave in naslado zakladov, se tudi lokavi človek, ki je želel obseči, potem pa celo preseči svet, na poti domov izgubi. Zdaj na njega prežijo kiklopi, za katere je samo Nihče, zdaj Lestrigoni, ki ga človeškega požrejo. Tam ga Lotofagi mamijo s pozabo, tu ga Kirka preobraža v žival. Pluje med neštetimi Skilami in Karibdami, med katerimi ga premetavajo vetrovi, ki jih je v zrak izpustila njegova zvedavost.
In medtem ko vsem drugim dopoveduje, naj si z voskom zamašijo ušesa pred blazno pesmijo siren, se sam priveže na jambor v veri, da jo zmore slišati, ne da bi zblaznela njegovega duha, prepričan kot Orfej, da bo njegova pesem lepša. Radovednost se je sprevrgla v zvedavost, za katero cene ne plačuje samo on, ampak vsi njegovi. Medtem ko dolga leta blodi po morjih, pa mu dom prevzemajo pohlepni snubci, ki se jim otrok brez očeta zaman upira.
Vrlina molka
Porfirij poroča, da se je moral novinec, ki se je želel pridružiti Pitagorovi duhovni skupnosti, za pet let zapriseči tišini. Preden je smel na predavanjih spregovoriti, se je moral naučiti poslušati; ne da bi bil poslušen, ampak da bi razvil posluh.
Tudi Plutarh ošteva blebetavca, čigar “ušesa najverjetneje niso zvezana z dušo, pač pa z jezikom”. Narava nam je z razlogom dala dva para ušes in le en jezik, pravi, jezik pa je postavila za zobe, da ga, če slučajno ne posluša uma, ugriznejo. Mladenič, ki spregovori, preden se je naučil poslušati, bo kot kokoš izvalil jajce brez rumenjaka. S samovšečnim, nasilnim blebetanjem bo namesto somišljenikov našel nevoljne nabornike, s pisunstvom pa razmazal palimpsest. Zato moramo tako, kot zaklenemo vrata shrambe, da bi zaščitili svojo lastnino, zapirati tudi vrata samega sebe: da varujemo in varčujemo duha.
S Seneko nam svetujeta, kako. Sogovornike je treba poslušati, dokler ne obmolknejo, saj da pogovor ni tekma s konji. Prepirljivcem, ki bi se radi le bodli, se je treba izogibati, prav tako tudi temam, ki zanimajo samo nas. Bolje se je družiti z izkušenimi in modrimi; molka nas bodo učili z občudovanjem. Podobno velja za branje. “Pokvarjen želodec si marsikaj želi,” pravi Seneka. Zato je treba brati malo, izbirčno, a poglobljeno. “Ko boš v mislih preletel mnogo tega,” piše Luciliju, “izberi le eno stran in tisto ta dan prebavi.” Če nas kljub temu zgrabi zgovornost, pa se moramo vprašati: “Zakaj je ta pripomba tako pomembna in nujna? Po čem hrepeni moj jezik? Kaj dobrega bo prineslo, če bo to izrečeno, kaj slabega, če ne bo?”
Pesnik Simonid naj bi izjavil, da je mnogokrat obžaloval, da je kaj rekel, a nikoli, da je molčal, Hipokrat pa, da “molk ne preprečuje samo žeje, marveč tudi žalost in trpljenje”. Seveda še zdaleč ni tako preprosto. Molk lahko dopušča tudi zlo. Zato moram vedeti, kdaj molčati in kdaj povzdigniti glas. V vrlini molčečnosti se moram uriti kakor v vsaki drugi, kot v navadi, ki se me oprime, kolikor bolj se ji posvečam, in v kateri sem preudarnejši, kolikor bolj jo premišljujem.
Toda kje naj v hrušču in trušču sodobnega časa najdem priložnost za vajo? Kako naj si izberem eno stran med tisočimi? Kje naj najdem druge, ki bi me učili modrosti in posluha, ko pa nam je ta tako otopel, da drug drugega ne slišimo? Kako naj se v tišini ne spozabim ali v hrupu ne izgubim? Kdo bo slišal glas vpijočega v puščavi, če več ne sliši niti samega sebe?
Umetna inteligenca mi pri tem ne more pomagati. Nasprotno. Pametni klepetalniki so navadni blebetavci. Ne znajo poslušati. Njihova molčečnost je krinka, pod katero čakajo na priložnost, da se bodo lahko našopirili s svojo navidezno vednostjo, ne da bi se zmenili za to, ali mi je je treba, ali mi znali povedati, kaj z njo početi. Njihova ušesa vodijo naravnost k jezikom; valijo jajca brez rumenjakov. Tudi mene, ko se po njih zgledujem in si z njimi pomagam, želijo zvabiti v tekmo s konji, ki jih nikoli ne bom mogel prehiteti. A ne smem se pustiti njihovemu izzivu.
Vrniti se moram k sebi in se najti med drugimi, v našem skupnem, človeškem svetu, iz katerega se rodimo in v katerem umremo, v katerem smo obsojeni na življenje in na večnost. Pogledati moram v tvoj obraz in se izobraziti v najini medsebojnosti, v živem soočenju, v sogovoru, “ki je živ in ima dušo”, ki prazne vednosti in hrupne mnogoterosti preseje bolje kot najgostejše sito. V sobivanju bova spoznavala, kaj je treba vedeti in česa ne, kaj je bistveno in kaj postransko, kaj izvreči iz najinih zavetišč in čemu odpreti srce. Ko se bova poslušala in se spraševala, si odgovarjala in ugovarjala, se drug z drugim preverjala in drug drugemu utemeljevala – ko bova védenje preverjala v vedênju, mišljenje v življenju.
Tako ne bova prišla samo do sovednosti, ki edina zdrži breme bivanja. Prej bova našla tudi sožitje. Sebe lahko uzrem v punčici tvojega očesa, kakor lahko ti sebe iščeš v moji. V počlovečujočem pogledu lahko omikava najino barbarstvo, ki zmeraj preti za vogali tujosti in drugotnosti. Da bi se slišala, si morava prisluhniti in si nameniti pozornost. Pripravljena morava biti tudi pred drug drugim obmolkniti in se s tem drug drugemu v tišini dopustiti.
Ko ne bi bil napisal tega eseja, ti ga ne bi bilo treba brati in bogatejši bi bil za mojo molčečnost. Zakaj ti ga torej nisem prihranil? Je dih, ki povezuje moja ušesa z mojo dušo, zaobšel umnega vladarja in ubral bližnjico do jezika? Sem se vdal nečimrnosti, da so prav moje misle ene od tistih, ki so še vredne izrekanja in obeležitve – v resnici pa sem z njimi dodatno razmazal vse bolj neberljivi palimpsest?
Pišem, ker pač moram pisati. Da se ne bi razbežal kakor dim časa, se ustvarjam in poustvarjam. Govorim pa ti, ker te želim nagovoriti. Da bi tudi v tvojem prepoznanju postal in obstal. In če se bosta najina pogleda – pa tudi če samo najina – vsaj za hipec srečala, če se bosta najina duhova samo tokrat spogledala, ali ne bo občestvo, ki ga bosta stkala, vredno tveganja, da je vse zaman?
Karl Marx je v slavni enajsti tezi o Feuerbachu filozofe oštel, ker da svet samo razlagajo, da pa bi ga bilo treba spremeniti. A zdaj ne gre več samo za politike in cesarstva, za ekonomije in veroizpovedi, ampak za človeka, iz katerega raste ves ta svet in se z njim spreminja v prah. Danes, ko na plečih naših negotovosti pobudo v krojenju usode sveta spet prevzema surova volja do moči, ko se v močvari mnogih govorov resnica oddaljuje za vse gostejšo meglico ideologij in ko se barbarstvo, ki se ga je Adrien Baillet bal, lepotiči vsem na očeh, je zahteva, da se vrnemo v sosvet, da ga poživimo, poustvarimo in počlovečimo, postala nuja vseh nas.
Izviti se moramo iz bub svojih zasebnosti, svojih stolpov in votlin, da bi v tem zmedenem Babilonu spet našli jezik sporazumevanja in možnost sobivanja. Ne tako da bi mnogoglasnost spet zamenjali s samogovori, s katerimi opletajo samotarji in samodržci – ti sami živijo in sami umrejo.
Mi pa, ki slutimo, da je edina večnost skupna, lahko prav iz družnosti drug drugega, iz srečanja trenj in svobode razhajanj črpamo vero v prihodnost, v človeka in v Dobro. V tej veri bomo morda lahko spet razločevali zrno od plev. Kdo bi vedel, morda bomo celo spet znali prepoznati in imenovati tudi Zlo.